Insekti proti kemiji; to je današnja vojna v poljedelstvu. Škropi se vsepovprek po vsem svetu; koruza, pšenica, krompir, riž, zelenjava in sadje skoraj ne rastejo več pod normalnimi pogoji. Preiskave bi verjetno ugotovile, da so mejne vrednosti nekaterih sestavin v poljščinah kar za nekajkrat presežene in se kopičijo nato v naših možganih in maščevju ter lahko povzročajo raka. Kljub temu se taka škropiva še naprej uporablja, nekje v večjih, drugje v manjših količinah. Končno gre za našo hrano in za najbolj dobičkonosen trg na svetu. Samo promet z žitaricami je na svetu dvakrat večji od trga z nafto. »Pesticidi?« se smejijo nekateri. »Pogodbe o dobavi moramo seveda izpolnjevati. Tisti, ki hoče zaslužiti, bo vlagal v žitarice, riž, sojo in podobne stvari. Govorimo vendar o milijardah dolarjev na leto. Ob tem se seveda nihče ne bo razburjal zaradi pesticidov.«
Ni drugega zaslužka
Sedem tisoč kilometrov južneje v severni Argentini so posledice že vidne. V šoli v mestecu Millinedo zopet ni pri pouku štirih otrok. »Kašljajo,« pravi učitelj. Tri četrtine učencev boleha za astmo, en otrok pa je že umrl za levkemijo. Mestece leži sredi polj, ki so posejana s sojo. Na območju, ki je dvakrat večje od Nizozemske, se namreč goji genska soja. »Družine živijo od soje, saj drugega zaslužka ni, zato tudi nihče ne bo protestiral zaradi strupa.« Njegovo ime je glyphosat, uniči pa vsako rastlinje, razen genske soje. Vsako leto se ga tu uporabi kar 150 milijonov litrov, proizvaja pa ga kemični gigant Monsanto. Nad temi dogodki je zaskrbljena tudi Svetovna zdravstvena organizacija WHO: »Ocenjujemo, da se vsako leto zastrupi po svetu 25 milijonov ljudi in da pol milijona ljudi vsako leto za temi posledicami tudi umre. Vsakemu je jasno, da je na koncu prehranjevalne verige vedno človek.«
Neplodni pari v Evropi
Seveda se pesticidi uporabljajo tudi v Evropi, toda v veliko manjši meri, pa tudi nadzor nad njihovo uporabo je veliko strožji. Z globalizacijo gospodarstva se obvezno globalizira tudi pridelovanje hrane. Meso je tako tisti proizvod, ki je najbolj obremenjen s pesticidi. Argentina izvaža večino svojega mesa v Severno Ameriko in tudi v Evropo. Kar industrijske države ne morejo same pridelati doma, uvozijo. Neki herbicid, s katerim so škropili neko polje v Avstraliji ali Argentini, se tako lahko znajde z mesom v našem telesu in mi tega sploh ne vemo. Verjetno so na našo srečo količine herbicida v našem telesu še majhne. Kar pa ne more biti vzrok, da nismo vznemirjeni. Čez osemdeset odstotkov vseh zastrupitev in skoraj vsi smrtni primeri zaradi pesticidov so v deželah tretjega sveta. Vendar nas lahko le skrbi ugotovitev, da je v Evropi na stotine milijonov ljudi, ki trpijo za alergijami in kožnimi boleznimi. V Evropi je kar 15 odstotkov parov neplodnih. Količina spermijev se je pri moških v zadnjih 50 letih zmanjšala v Evropi in Ameriki za polovico, število rakavih obolenj je več – kljub boljši zdravniški oskrbi. Seveda lahko zbolimo zaradi raka, imamo alergije tudi na druge načine, toda dejstvo je, da je hrana tista, ki najbolj vpliva na naše telo.
V Severni Karolini se nahaja pitališče podjetja Smithfield Foods, največjega proizvajalca svinjskega mesa na svetu. Z 800.000 svinjami pridobijo vsako leto 27 milijonov živali in imajo več kakor 11 milijard dolarjev letnega prometa. Manjši farmar, ki meji na pitališče in je gojil koruzo, je leta 2008 svojo zemljo prodal temu pitališču. Z njegovih polj so s pomočjo bagrov izkopali zemljo in zdaj je tu zajetje za telesne izločke svinj. Toda z njimi se ne gnoji polj. V modernih pitališčih prašičev je proizvodnja taka, da se nič koristnega ne zavrže. Ostane le tisto, kar je strupeno. Kdor gnoji polja z gnojnico, tvega zapor, saj je ta strupena. Nekega dne se je predrl jez zbirališča in vsa gnojnica se je zlila v bližnjo reko in nato v Atlantik. To je bila največja okoljska katastrofa v Ameriki, pa se o tem skoraj nič ni pisalo. Bilo je hujše kot takrat, ko je potonil tanker Exxon Valdez.
V samem pitališču, kjer čaka v neki hali na zakol 10.000 prašičev, je zrak tako strupen, da zaposleni nosijo maske, imunski sistem svinj pa je tako ogrožen, da jih vzdržujejo pri življenju le z antibiotiki. Dejstvo je, da se 50 odstotkov svetovne proizvodnje antibiotikov uporablja za zaščito živali. Posledice so jasne. Ljudje lahko postanejo zaradi uživanja svinjskega mesa odporni proti antibiotikom. To so hitro spoznali v Evropi, kjer je od leta 2006 uporaba antibiotikov kot dodatka k hrani pri govedu in svinjah prepovedana.
Teža rib je odločilna
Toda kljub temu so področja, od katerih bi se lahko proizvajalci mesa nekaj naučili. To, kar dela pred obalami Španije, Kanade in Norveške ribištvo tako dobičkonosen posel, je izjemno hitro naraščanje teže rib, ki je posledica visoko tehnološko izdelanega sistema, ki nadzoruje hrano, svetlobo in težo. Teža rib narašča naravnost eksplozivno. Za preživetje in rast rib skrbi kemični koktajl iz hormonov, antibiotikov, barvil in pesticidov. Količina tega koktajla v vodi je včasih večja kot v telesu človeka, ki je na smrt bolan. Ta koktajl je mogoče ugotoviti tudi v oddaljenosti dvajsetih kilometrov, čeprav neposrednih negativnih vplivov na kopalce ni bilo mogoče ugotoviti. Toda v vodi ugotovljena kemikalija z imenom dichlorvos, ki se uporablja proti morskim ušem, deluje – vsaj na insekte – rakavo. Evropska unija njegovo uporabo sicer prepoveduje, toda kaj se dogaja pri gojenju lososa na drugi strani oceana v daljni Kanadi, je druga stvar.
