V svetu strogega športnega profesionalizma, na katerega se številni navajajo že od malih nog, se zdi nastopanje v dveh različnih disciplinah nekaj nepredstavljivega. A da je z zadostno mero talenta, vztrajnosti, zlasti pa delovnih navad mogoče tudi to, dokazuje Tjaša Stanko – rokometašica in atletinja v enem.
Najstnica ima po zaslugi nastopanja v dveh športnih disciplinah za sabo bržkone eno bolj razburljivih, če ne celo najbolj razburljivo leto v življenju. Kot rokometašica se je s svojim klubom, mariborskim Branikom, prebila v prvoligaško druščino, z mladinsko reprezentanco je nastopila na svetovnem prvenstvu, decembra pa si je kot prva strelka domačega prvenstva prislužila vpoklic v člansko izbrano vrsto.
Ob vsem tem je pravzaprav težko verjeti, da ni bilo nič manj pestro niti na atletskem področju, kjer je februarja v kategoriji mlajših mladink postala državna prvakinja v metu kopja, metu diska in suvanju krogle, vse skupaj pa je poleti kronala z nastopom na mladinskih olimpijskih igrah v Nandžingu in v metu kopja zasedla solidno sedmo mesto. »Lahko rečem, da je za mano zares zelo pestro in uspešno leto. Še posebno veliko mi pomenita nastop za člansko rokometno reprezentanco in udeležba na mladinskih olimpijskih igrah. Tega ne bom nikoli pozabila,« spomine obuja 17-letnica, ki se je bolj kot česar koli razveselila vpoklica rokometne selektorice Marte Bon.
»Ko sem izvedela, da sem bila povabljena na zbor, sem bila seveda presenečena. Sodelovanje mi je pomenilo veliko čast, dobro pa so me sprejela tudi druga dekleta. Ob njih sem se dobro počutila in tudi zato sem, ko se mi je ponudila priložnost, lahko dala vse od sebe,« pravi Mariborčanka, ki je debi za člansko reprezentanco vpisala v začetku decembra na predkvalifikacijskem turnirju v Zürichu proti domačinkam, dan pozneje proti Grkinjam pa je za svojo državo že prvič zatresla nasprotnikovo mrežo.
Mladenka ob vsem tem ne skriva, da se njene ambicije in cilji nanašajo izključno na rokomet. Navsezadnje ga igra že deset let, medtem ko se je v atletiki znašla pred štirimi leti, in še to po naključju. »Sama se imam bolj za rokometašico kot atletinjo. Čeprav sem dolgo premlevala, kaj je boljše, sem na koncu prišla do sklepa, da mi je rokomet veliko ljubši in bi ga bolj pogrešala. Tu se lahko zaneseš na ekipo, ki ti pomaga tako v dobrem kot v slabem in te je sposobna dvigniti, tudi ko nimaš najboljšega dne,« svojo odločitev pojasni Stankova, a doda, da bo zaradi tega verjetno težje uresničila svojo največjo željo – nastop na olimpijskih igrah. »Vsak športnik si enkrat želi nastopiti na olimpijskih igrah, navsezadnje je to le največje športno tekmovanje. Verjamem, da bi se kot atletinja nanje lažje kvalificirala, saj vemo, da slovenske rokometašice na igrah doslej še niso nastopile.«
Ob tako živahnem in razburkanem življenjskem slogu se marsikomu seveda poraja vprašanje, kako športnica vse skupaj sploh uspe usklajevati, saj ima tudi šolske obveznosti. »Na gimnaziji obiskujem športni oddelek, kjer mi gredo profesorji zelo na roko in mi veliko pomagajo. Šola tako niti ne predstavlja prevelike ovire. Seveda me občasno obide utrujenost, zato si takrat vzamem malo več časa za počitek. Za zdaj mi še gre,« pravi Stankova, ki verjame, da je vloženi trud vselej poplačan.