Slovenija ni tako velik izvoznik znanja v smučarskih skokih, kot je Avstrija s selektorji na čelu tujih reprezentanc Norveške (Alexander Stoeckl), Nemčije (Werner Schuster) in Češke (Richard Schallert) ter še plejado serviserjev, vendar je tudi slovenska stroka v tujini spoštovana in iskana. Najbolj znano ime med »gastarbajterji« je Matjaž Zupan na čelu Rusije, Bine Norčič je trener v kombiniranem moštvu ZDA in Kanade, Primož Pikl pa je glavni serviser nemškega proizvajalca smuči Sport 2000.
Oseminštiridesetletni Matjaž Zupan je delo v Sloveniji končal leta 2011, nato je vodil Francoze, od spomladi je na čelu reprezentance Rusije. Konkurenca za ruskega skakalnega selektorja je bila ostra, saj je bil Zupan izbran med 28 kandidati. Potem ko Rusom ni uspel preboj proti vrhu z nemškimi trenerji, so iskali strokovnjaka Slovana. Ker ima Slovenija v skokih ugled, so izbrali Zupana in z njim podpisali dveletno pogodbo z možnostjo podaljšanja še za dve leti.
»Rusi imajo v vsaki športni panogi vselej najvišje cilje. Od mene sicer ne zahtevajo kolajn, dolgoročno pa bi se radi približali najboljšim. V letošnji sezoni je cilj nekaj uvrstitev med prvih deset na tekmah svetovnega pokala, tudi na svetovnem prvenstvu želimo enega tekmovalca med deseterico in biti z ekipo med najboljših osem. Radi bi znova krojili svetovni vrh, kot v času Sovjetske zveze,« pripoveduje Matjaž Zupan. Navdušen je nad pogoji za trening, denarja skokom namenjajo približno toliko kot v Sloveniji, nimajo pa izdelanega sistema. Veliko vlagajo v infrastrukturo. Imajo tri vrhunske centre za trening v Čajkovskem, Nižnjem Tagilu in Sočiju, zato poleti vse treninge opravijo doma. Ko so bili pozno jeseni na pripravah v Sočiju, so jim na olimpijskih skakalnicah naredili ledeno zaletno smučino, po treningu pa so se kopali v Črnem morju. Načrtujejo obnovo skakalnic v Moskvi, St. Peterburgu, nov center gradijo v Sahalinu na skrajnem vzhodu države. »Lepših centrov še nisem videl. Težava so velike razdalje. So takšne, kot če bi šel iz Slovenije na trening v Skandinavijo. Ker so skakalci iz različnih krajev po vsej državi, se med tekmami svetovnega pokala ne vračajo domov. Treniramo, kjer so možnosti, pogosto se umaknemo v Planico,« pojasnjuje Zupan.
V Rusiji so izjemno močne regije, zato je bilo v preteklosti v reprezentanci veliko zasebnih in regijskih trenerjev. Temu so naredili konec. Zdaj so eno moštvo z enim šefom. V strokovni štab je Zupan pripeljal še enega Slovenca – fizioterapevta Boštjana Ahačiča. V ekipi ima vseskozi tudi zdravnika, ker to zahtevajo ruski predpisi, in menedžerja, ki skrbi za logistiko glede potovanj. Zupan se lahko ukvarja le s strokovnim delom, ki ga je veliko, saj v ruski reprezentanci poteka menjava generacij, vendar tudi 35-letni veteran Vasiljev ne popušča. Prvi del sezone so ekipo vlekli mladi Maksimočkin, Bojarincev in Hazetdinov, zdaj je v ospredju Vasiljev. Še vedno lovijo uvrstitev med najboljšo deseterico.
Šef Bineta Norčiča, ki je kariero tekmovalca zaradi padca sklenil že pri 22 letih, je nekdanji ameriški skakalec Clint Jones, a na turneji za kombinirano ameriško-kanadsko ekipo skrbi 33-letni Kranjčan. Potem ko je z Vasjo Bajcem, ki je danes trener ameriške ženske reprezentance, sedem let oral ledino skokov v Turčiji, se je prijavil na razpis za trenerja v ZDA. Zanimanje za smučarske skoke v ZDA se je povečalo z uspehi Sarah Hendrickson. Iz tega so potegnili korist tudi moški in na državnem prvenstvu je v vseh kategorijah nastopilo 200 tekmovalcev. Ekipa je vso zimo v Evropi, bazo imajo v najeti hiši v Cerkljah na Gorenjskem. A s skoki se v ZDA lahko ukvarjajo le premožnejši, saj je bil letošnji samoprispevek reprezentantov 7000 dolarjev.
Ko je Primož Pikl marca 2013 postavil tekmovalne smuči v kot, je po enem mesecu že našel novo službo kot zastopnik in serviser pri smučeh Sport 2000, ki so po kakovosti povsem enake kot Fluge.de. Lastnik je isti, razlika je le v barvi, oboje pa delajo v tovarni blizu Oberhofa. Pozimi potuje iz tekme na tekmo, poletje preživi v tovarni, kjer razvijajo smuči. »Glede trdote imamo šest različnih smuči, nato pa jih prilagajamo vsakemu tekmovalcu posebej. Če tekmovalec zna dobro pojasniti, kaj si želi, izdelava kakovostne smučke ni posebej zahtevna. Delo serviserja je danes lažje, kot je bilo v preteklosti. Na vseh skakalnicah so ledene zaletne smučine. Tudi ko je slabše vreme, ni velike znanosti. V preteklosti je bil na zaletišču naraven sneg, ki je bil v zelo različnih stanjih,« pripoveduje Primož Pikl.
Kot serviser turnejo doživlja drugič, tradicija pa je obveljala še iz časov, ko je bil še tekmovalec. Znova je v Oberstdorfu zbolel in obležal v postelji. »Ko si tekmovalec, si pod stresom rezultata. Kot serviser si pet ur na skakalnici, a stres ni tako hud. Čeprav je treba včasih pripraviti tudi do 15 parov smuči, ni panike. Tekme v skokih so popoldne in imam dovolj časa za pripravo v miru. Priprava smuči za skoke je precej manjša znanost kot za smučarski tek ali alpsko smučanje,« je dodal 32-letni Pikl, ki v slovenski reprezentanci pripravlja smuči Damjanu, Pungertarju, Tepešu in Lanišku. Ko se je leta 2013 pojavila smučka sport 2000, so si v prvi sezoni želeli, da bi osvojili kakšno točko svetovnega pokala, pa so imeli neverjetno srečo z zmago Poljaka Ziobra v Engelbergu. Za nov olimpijski ciklus so dobili kakovostne tekmovalce in bili zelo zadovoljni že s poletno sezono, saj so imeli v poletni veliki nagradi zmagovalca Damjana in drugouvrščenega Norvežana Sjoena.