Ljubljanska mirnost ni povezana le z njeno majhnostjo, marveč z načinom življenja v njej, s tem, kdo živi v njej, kaj si kdo predstavlja kot mestno življenje in njegov živžav. Tu, tako kot povsod drugje, hitro nastopijo problemi. Naša prestolnica rada pestuje svoj navidezni mir.
Nedavno tega so ob – tako kaže – menjavi lastnikov med določenim hitro preštevnim delom populacije priljubljenega zasebnega kofetarskega lokala na Židovski ravno ti uporabniki lokala, iz katerega so si delali »urbano sceno«, zagnali vik in krik. Na koncu je pravzaprav izpadlo, da je glavna težava v tem, da lokal leži zunaj na novo postavljenega mestnega »glasnega koridorja«, pravzaprav velike investicije v prenovo dela mesta, kjer je sicer neuradno dopuščena – od mesta požegnana – določena meja zvočne onesnaženosti, kanaliziranega zganjanja hrupa. Lokal na mejni lokaciji in »scena« bi ta koridor rada malo razširila, njegov hrup malo oplemenitila, če ne kar kultivirala, a lokalni stanovalci tega ne bi. Zakon o varstvu javnega reda in miru in spremljevalne uredbe o mejnih kazalcih hrupa so bili na strani spanca, miru in še česa željnih sosedov. Ta pripetljaj ne v Ljubljani ne v drugih mestih ni osamljen. Kratenje miru oziroma povzročanje hrupa pa je ob podobnih primerih skoraj po pravilu le zadnji člen v daljši vzročni verigi urbanih pojavov. Bučna reč ima dolgo brado.
Kanadski raziskovalec zvoka Murray Schafer je v svoji klasični obravnavi »zvočne krajine« in uglaševanja sveta iz leta 1977, kjer se med drugim loteva ravni hrupa v mestih, za začetek ponudil nekaj definicij hrupa: to je lahko neželeni zvok, neglasbeni zvok, vsakršen glasni zvok ali pa motnja v signalu (šum). Med temi štirimi splošnimi definicijami hrupa je verjetno najbolj zadovoljiva še zmerom ta o »neželenem zvoku«. A problem z njo je, da je izrazito subjektivna, zato se okrog nje v različnih družbah nenehno krešejo mnenja. Nič ne pomagajo kvantitativne meritve hrupa, ki so eden izmed sodobnejših poskusov različnih družb, kako s pravili in določitvijo pragov hrupa zajeziti hrup. Naše poslušanje je najprej kulturno in referenčno. Za nekoga je lahko hrup glasba Jana Plestenjaka, za drugega pa biti, ki jih iz gramofona izvablja DJ Borka. »Motenje javnosti« ponavadi pomeni, da smo s proizvedenim hrupom zmotili pomemben del te javnosti. Tako se s hrupom tradicionalno spopadajo vse družbe in vsaka različno. Julij Cezar je z odlokom prepovedal ropotanje vozil s kolesi od mraka do zore, v srednjeveških mestih so časovno in prostorsko omejevali obratovanje kovačij. Drugje je nastala drama ob preglasnih cerkvenih zvonovih ali zaradi klicanja mujezinov, spet odvisno od družbe. Mestni načrtovalci so ločevali med različnimi območji, stanovalskimi, komercialnimi, industrijskimi. Danes imajo v večini držav sveta in še posebej v mestih zakone o zmanjševanju ravni hrupa, kaljenju javnega reda in miru in spremljevalne uredbe o kazalcih hrupa. Po drugi svetovni vojni je v mestih raven hrupa do konca 20. stoletja rasla približno za pol decibela na leto. Zanimivejše so bile analize pritožb v posameznih mestih na račun hrupa. Industrija, gradbena dela in zlasti promet niso bili edini glavni krivci za bučne motnje. Na primer: v Johannesburgu so se najbolj pritoževali nad zavijanjem živali in čivkanjem ptic, v Chicagu nad zvoki klimatskih naprav, v Münchnu nad glasnimi restavracijami, v Parizu nad bučanjem in dretjem pri sosedih. V letu ali dveh so glavni povzročitelji nejevolje postali drugi viri hrupa in zamenjali prve.
Raziskave kulturnega in glasbenega življenja v nekaj svetovnih mestih so pokazale, da je za prireditelje predvsem glasbenih dogodkov v zadnjih nekaj letih hrup postal malone nerešljiv problem. Večinoma gre za glasbene klube v kolektivni ali zasebni lasti. Zaradi prestrukturacije mest in nove demografske sestave so na udaru ravno ti majhni prostori, ki so v opreki z načrti močnih igralcev v mestnih okoljih. V Ljubljani, tu je bil hrup vedno zadnji v nizu drugače motiviranih pritožb, ves čas pa so bili zraven tudi notranji razlogi in trenja pri placih, je bil prvi tak zgled »scena« okoli galerije ŠKUC v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, ki je – nalašč udarimo populistično – prva zašla med evropske turistične vodnike. Potem pa po vrsti K4, KUD Franceta Prešerna, pa Metelkova, ki spet »hrupno oživlja«. Usoda zasebnega lokala, ki je, tako se je dalo prebrati, med drugim omogočal urbano svetovljanstvo in »kreativno pogovarjanje«, je le ena v nizu.
O zadevah hrupa in zadevah miru, ki so kulturne, pa je še najboljša prigoda newyorškega bobnarja J. T. Lewisa. Z ženo sta nekaj časa živela v meščanski (skoraj beli) brooklynski četrti Park Slope. Sosedje so se stalno pritoževali nad njegovo vadbo bobnov. Preselila sta se v črnsko četrt Bedford-Stuyvesant. J. T. dva dni ni vadil. Na vratih je pozvonila zaskrbljena soseda in ga povprašala po zdravju. Pogrešala je bobnanje. Toliko o hrupu in miru.