Čeprav je v tako kratkem času težko dati objektivno oceno, dosedanji odziv v vsakem primeru ne potrjuje nenavadno optimističnih napovedi ministrstva za delo, po katerih naj bi se število registracij povečalo s sedanjih nekaj manj kot 10.000 na kar 18.000. Skrb vzbujajoče je zlasti nizko število prijav, še zlasti če upoštevamo, da novo prijavljenim ni bilo treba storiti nič drugega kot sesti za računalnik in se po medmrežju uvrstiti na seznam izvajalcev osebnega dopolnilnega dela.

Osnovni namen vlade, omejiti delo na črno z uvedbo dodatnih spodbud, je v osnovi dober – a le pod pogojem, da bi bile »spodbude« vsaj približno spodbujajoče. V tem primeru o čem takem še zdaleč ne moremo govoriti, saj so te smešno nizke – en dan pokojninske dobe za eno vrednotnico oziroma za mesec dni dela.

Ljudem, ki so ob visoki brezposelnosti večinoma prisiljeni delati na črno, takšna »spodbuda« ne pomeni ničesar. Namesto »nagrade« v višini enega dneva pokojninske dobe bodo četrtino že tako bornega zaslužka, ki bi ga morali plačati davkariji, stokrat raje pospravili v žep. Še manj jih bodo od takšnega početja odvrnile višje sankcije, saj je tveganje zaradi oteženega nadzora pri delih, ki se večinoma opravljajo v stanovanjih, pač izjemno majhno.

Seznam novih izvajalcev, ki je od 1. januarja objavljen na spletni strani Ajpesa, je še najbolj podoben malim oglasom v rubriki Iščem delo, ob tem pa nikakor ne zagotavlja, da bo tisti, ki je nanj uvrščen, osebno dopolnilno delo tudi dejansko legalno opravljal. Če smo malo zlobni, je država z uvedbo seznama zgolj omogočila, da naročniki nekoliko lažje pridejo do tistih, ki bi zanje pospravljali stanovanja, pazili otroke, inštruirali učence...

Vlada se je uvedbe vrednotnic lotila skrajno površno. V isti koš je zmetala varuške, čistilke, prevajalce..., za katere bodo vrednotnice kupovali naročniki, kakor tudi tiste, ki imajo neke vrste obrt in izdelujejo razne domače izdelke, nabirajo in prodajajo gozdne sadeže..., ki bodo morali vrednotnice kupovati sami. Vsaka vrednotnica velja en dan pokojninske dobe, kar pomeni, da bo nekdo, ki denimo vsak dan od zore do mraka izdeluje in prodaja lesene okraske, v enem mesecu, ki lahko pomeni tudi sto ali dvesto ur dela, dobil le en dan pokojninske dobe, nekdo drug, ki bo vsak mesec pospravil deset stanovanj in morda za to porabil 30 do 40 ur, pa prek desetih vrednotnic deset dni pokojninske dobe.

Če bi vlada, kot je zapisala ob pripravi novosti, res želela narediti osebno dopolnilno delo privlačnejše, potem je imela na izbiro številne druge možnosti, ne le vrednotnic. Med drugim bi lahko zmanjšala birokracijo, s katero se bodo morali varuške, čistilke, gobarji... tudi poslej enako vestno ubadati, prav tako pa ji ne bi bilo treba še bolj omejevati dovoljenega zaslužka – ta se je namreč znižal s približno 7200 evrov na manj kot 6000 evrov na leto. Če si država želi več dodatnih davčnih prilivov, bi jih lažje dobila z večjim obsegom prihodkov, prav tako tudi z dodatno razširitvijo seznama dovoljenih del. Navsezadnje, zakaj ne bi ljudem omogočili, da bi prek osebnega dopolnilnega dela delali vse, za kar so usposobljeni?