V Londonu je na božič skupina aktivistov zasedla veliko hišo, last največje britanske Bank of Scotland, da bi vanjo naselila brezdomce. Londončani po izračunih za stanovanje v povprečju namenjajo 70 odstotkov svojega zaslužka. Ogromno ljudi tega stroška enostavno ne zmore. Hiša, ki so jo zasedli, je bila prazna in je bila ... čigava? Bančna? Torej državna, ta pa jo je obilno dokapitalizirala. Prevelika, da bi padla, saj veste. Čigava je torej ta hiša? Davkoplačevalska. Zakaj je torej država nad državljane poslala policijo? Zakaj hiše ne odda tistim, ki potrebujejo stanovanje, in s tem prispeva tudi k umiritvi ponorelega nepremičninskega trga? Je ta zahteva nora, je radikalna? Seveda je. A radikalna je le v svetu, kjer je ropanje državljanov za reševanje bančnih zablod obveljalo za normalno. Kjer ljudje vdano sprejemajo to »normalnost«, četudi globoko frustrirani pravilno čutijo, kako v temelju nepravična je.

Na podobno situacijo je nedavno opozoril Goran Lukič. Kako, zaboga, se lahko NLB hvali s skoraj 48 milijoni dobička v lanskem letu, ko pa je imela še leto prej 300 milijonov izgube, potem pa smo vanjo iz proračuna s kamioni navozili 1, 5 milijarde evrov dokapitalizacije? Ali ne bi bilo logično, pravično in dosledno, da bi lastnica, država, prav ves dobiček, ki ni res nujen za nadaljnje poslovanje banke, takoj vrnila v proračun? In tako po kapljicah naslednjih sto let, v opozorilo vsem sedanjim in bodočim direktorjem banke, da so večni dolžniki ne le živih, ampak tudi tistih že mrtvih davkoplačevalcev in tudi onih, ki se bodo šele rodili? NLB namreč kot posojilodajalka počne natančno to: brez usmiljenja svojim dolžnikom leta in leta izcedi prav vsak evro, pa če jedo le še travo. Takoj, ko to isto pravilo nad banko dolžnico skušamo uporabiti državljani, pa se to sliši pošastno naivno in seveda nevarno radikalno. Zakaj? Zato, ker si nismo izborili statusa posojilodajalcev, ki bi, za obresti, jasno, pomagali bankam na noge. Nam so vsilili status darovalcev.

Spomnimo se dela na črno in študentskega dela, desetletja trajajoče anomalije, ki je koristila študentom, še bolj študentskim funkcionarjem, posebni, »mladinski« podvrsti tajkunov (ki se je še nihče ni dotaknil), še najbolj pa podjetjem. Vsi smo ves čas bentili, da je treba to področje urediti. In vendar je bil cel hudič, ko je vlada to končno uredila. Enako je z nepremičninskim davkom: jasno kot beli dan je, da je področje urejeno diskriminatorno, da ponekod ljudje in podjetja sploh ne plačajo zemljiškega prispevka, ponekod ga veliko, zaradi pomanjkljivih evidenc ga ne plačajo vsi itn. Kaj se je zgodilo od lanskega flopa? So se odgovorni zagnali v delo, so evidence zdaj končno urejene, lahko ta vlada sprejme zakon? Ne, kot je slišati, je vnema pri urejanju evidenc popustila, vlada pa se menda boji novega »ljudskega« upora. Čeprav bi se lahko odločila za približno enako višino davka, pa bi ji že samo to, da bi bile zajete vse nepremičnine, tudi črne gradnje, prineslo nemalo denarja. In verjetno je res, da ne bi vpili le tisti, ki bi končno morali plačati tako kot vsi drugi, ampak celo oni, ki bi ostali na istem. Ker vpiti je treba. Enkrat za in enkrat proti, za isto stvar.

Ko je pred tremi leti minister Šušteršič vsilil nezakoniti Zujf, smo zgroženo opazovali, kako je vlada povozila opozorila sindikatov. Ko Cerarjeva vlada to jesen ni uporabila enake tankovske metode in je dosegla kompromis, finančno gotovo manj ugoden za proračun, a zakonit in ugodnejši za državljane, so isti ljudje, ki so prej bentili nad avtokratskostjo Janševe vlade, zdaj vpili, da je Cerarjeva premehka, kompromisarska in da s tem pelje državo v bankrot. Kaj hočemo? Ne biča ne kompromisa? Kaj torej?

Enako je s privatizacijo. Celo Cerar ve, da je na primer privatizacija Telekoma popolna neumnost, firma je dobra in država od nje pobere lepe davke, prodaja pa lahko prinese kup težav. In vendar je popolnoma nedosledno, da ne rečem shizofreno, najprej snedel predvolilno obljubo državljanom, zdaj pa vztraja pri nekih »obljubah Evropi«. In to v našo, vladno in svojo škodo.

In končno, cirkus z okoljskimi dajatvami. Kaj je bil eden najbolj upravičenih očitkov vsem zadnjim vladam? Da ne naredijo za okolje čisto nič, ne zmanjšajo emisij, ne čistijo vodotokov in gozdov, ne sofinancirajo namakalnih sistemov, nimajo strategije obnovljivih energetskih virov. Zdaj so se lotili emisij. In? Lej, demonstracije! Celo kralj GZS je bil tam, češ da bo davek uničil gospodarstvo. Bog pomagaj, res. Uničena imamo pljuča, gozdove, vode in zemljo, on pa vpije za Cinkarno Celje? In potem sledi vrhunec ironije – nacionalka objavi, da država kupone za emisije onesnaževalcem podarja, ne prodaja, oni pa jih, ker jih dobijo preveč, naprej preprodajajo. Onesnaževalci s svinjanjem služijo! Dajmo torej demonstrirati in zahtevati, da nas takoj zaplinijo. To bo najceneje.