V času, ki ga zaznamujejo slabe gospodarske in socialne razmere, se pogosto oziramo v preteklost. Z retrospektivnim iskanjem izhodov iz krize pa se je začela krepiti tudi ideja o zadružništvu – in to ne le na kmetijskem področju. V svetu stopajo iz okvirov ne le klasični obrtniki, ampak tudi denimo zobozdravniki, in njim se je septembra 2013, na petek trinajstega, uradno pridružilo tudi nekaj slovenskih oblikovalcev in ustvarjalcev s svojo Zoofo (Zadrugo z omejeno odgovornostjo Fashion&Art). Po dobrem letu smo jih obiskali in preverili, ali je bila to srečna ali nesrečna trinajstica.
Nemirna podjetniška žilica
Stroški ustvarjanja v lastni delavnici so bili enostavno preveliki, da bi trmasto vztrajali na svojem in zadovoljno zrli v bilanco meseca. Če je že treba stopiti skupaj, je bilo za oblikovalce in ustvarjalce, ki so bili od nekdaj sami svoji šefi, najbolj naravno, da se združijo v obliki, v kateri bodo imeli vsi neposredno besedo pri upravljanju vloženega kapitala. Vedeli so, da bo skok na skupno pot prinesel njim neznano usklajevanje želja in prilagajanje potrebam drugih, kar je tudi mnoge odvrnilo od pridružitve zadrugi. Toda na koncu se je četverici pobudnikov, ki so spoznali, da je zaradi upada kupne moči v Kranju nujen premik v prestolnico, pridružilo še šest navdušencev in uresničili so idejo o skupnem nastopu na trgu.
Prvi je v zadružništvu videl priložnost Milan Vasiljević, izhajajoč iz izkušenj svoje žene Simone Kogovšek, ki stoji za znamko Pisano na kožo. Pomoči iz prve roke ni bilo, pri ustanovnem aktu si je malce pomagal s kmetijskimi zadrugami, sicer pa ni imel nobenega zgleda in si je sam zamislil, kako bo potekalo samoupravljanje na demokratičen način. Zdaj priznava, da je bilo treba sproti uvesti kar nekaj sprememb, kljub številnim turbulencam v prvem letu pa pravi, da je trinajst še zelo srečna številka za Zoofo.
Vstop zdaj na povabilo
Kot v vseh zadrugah so tudi v Zoofi, ki domuje na ljubljanskem Bregu, določili, da bo izstop iz zadruge popolnoma prost. Sprva v dobri veri niso računali na to, da bo do izstopov sploh prihajalo, a jih je bilo že kmalu nekaj. »Odziv je bil zelo dober, toda od pohval se ne da živeti. Pod črto je to še vedno posel. Nekaterim se je zelo izplačalo, nekaterim pa žal ne. Konec meseca je moral vsak pokriti določene stroške in tisti, ki so slabo prodajali, so morali ali dodati ali pa jim je le malo ostalo, zato so izstopili,« je pojasnil Vasiljević.
Od ustanovnih članov je ostala le prvotna četverica, ker jim je odhajanje in prihajanje vzelo zelo veliko energije, so nato kar hitro spremenili koncept vstopa v zadrugo. »Nove člane sprejemamo tako, da najprej gostujejo v Zoofi en mesec. Če so zadovoljni, podaljšamo gostovanje, in potem jih, če se v tem času izkažejo s prodajo, povabimo k vstopu,« je razložil vodja zadruge in dodal, da večina potrebuje samo prostor za prodajo. V trgovini jih izdelke ponuja 16, od teh pa je v zadrugo vključenih le polovica.
Mladim na začetku ustvarjalne poti se zadruga verjetno še ne zdi tako zanimiva, ker poleg tveganja zahteva odgovornost, in to v času debelih ali suhih krav. »Ta oblika Slovencem ni ravno pisana na kožo. Kajti nekdo proda za več kot tisoč evrov izdelkov, kdo drug pa za dvesto evrov, toda za naložbe morata oba prispevati enak delež. Seveda je najlaže sodelovati, ko gre vsem dobro,« meni Vasiljević, na katerega se skoraj vsak mesec kdo obrne po nasvet, kako zagnati zadrugo. Pred kratkim so se za ta korak odločili prevajalci, navdihnili so tudi oblikovalce v Kamniku, sami pa že malo razmišljajo o širitvi. Za začetek v Kranj, od koder prihaja večina članov Zoofe.
Nenehno nadgrajevanje kolekcije
Zaradi neposrednega stika s strankami ter nižjih stroškov so člani Zoofe sami prevzeli prodajo na Bregu. »Eden dela za vse, vsi za enega. Ko sem jaz v trgovini, so vsi kriti, lahko ustvarjajo, nabavljajo material, pijejo kavo, kar koli. Sproti si sporočamo, kaj prodamo in po čem sprašujejo, da znamo načrtovati,« je pojasnila Renata Bedene, ki smo jo tisti dan ujeli med najrazličnejšimi kolekcijami. »Nerodno je le, ker lahko daš popust le na svoje izdelke,« se je nasmejala oblikovalka, ki ima tudi status kulturne delavke in mora skrbeti za razstave, objave, inovacije in nagrade. Ampak to ni za položnice, odkrito priznava, zato se je kljub začetnemu oklevanju lani poleti pridružila zadrugi.
Pred tem je Bedenetova prodajala na umetniških sejmih in posledično še vedno spoznava trg. »Na stojnici pač ponudiš, kar tisti trenutek imaš, če si nekje stalno prisoten, pa to od tebe terja razvoj. Sama zdaj veliko bolj nadgrajujem svojo kolekcijo, saj prihajajo stalne stranke in hočejo več, nekaj novega, hkrati pa moraš imeti na zalogi še nekaj svojih paradnih konjev,« je primerjala oblikovalka, ki vedno izhaja iz materiala, nove tehnike pa združuje s sitotiskom, ročnim tkanjem, polstenjem, vezenjem, pletenjem. Vsak kos neštetokrat prime, obrne, dodela, da je res vsak nekaj posebnega, in kupci to znajo ceniti, je poudarila. »Večinoma pridejo dobro ozaveščeni o tem, koga s tem podpirajo. Vedo tudi, da takšni izdelki zdržijo dlje časa, z njimi pa nahraniš tudi dušo, saj imaš določen kos samo ti in se z njim počutiš posebnega.«
Mnogi prehitro obupajo
»Moji usnjeni izdelki so trpežni in včasih mi očitajo, da je to moja slabost, ker stranka ne pride kmalu po nov izdelek, ampak z mojega zornega kota je to samo plus,« se je na temo pogovora navezala še Editta Zelolepo, ki na trgu nastopa pod znamko Zelolepo. Zoofi se je pridružila naknadno, ko je, kot pripoveduje, sprejela to možnost, ki je v tem času in prostoru neizbežna. »Treba je spremeniti miselnost v to, da če gre meni dobro, naj gre tudi sosedu. Kot zadruga na trgu nastopamo skupaj in lahko dosežemo več kot vsak sam. Smo kot neka živa tvorba – ne gre za tekmovalnost, ampak za večplastnost,« je povedala sodobna rokodelka, ki je po devetih letih iz Kranja v Ljubljano preselila tudi svoj atelje. In to nikamor drugam kot v Zoofo, kjer pravi, da si vsak lahko ogleda, kako pod njenimi prsti nastajajo unikatne usnjene torbice, pasovi, copati, nakit.
Že izkušena oblikovalka je zelo kolebala, ali se pridružiti zadrugi ali ne, saj gre za bolj kot ne pionirski koncept, toda kot je razkrila, sodeluje samo še z eno trgovino, saj je stanje na trgu porazno. »Večinoma nihče ne odkupuje, nisem pa več za zalaganje trgovin na 'reverz', saj je to velik strošek, tisti, ki te izdelke prodaja, pa niti nima takšnega odnosa, da bi si jih v resnici želel prodati.« Odnos do domačih ustvarjalcev bi moral biti drugačen, je prepričana, opazila pa je tudi, da mnogi na tem nasičenem trgu prehitro obupajo. V zadrugi je torej ena od prednosti tudi to, da te drugi ženejo naprej, sta se strinjali Renata Bedene in Editta Zelolepo.
