Ta izjemni glasbenik je seveda dobro znani, saj je hkrati tudi general, trenutno zaprt zaradi korupcije, Tone Krkovič. Pesem, ki ga je ponesla v vrh slovenskih kulturnih presežkov, je Mati domovina. Na spletni strani kulturno-umetniškega društva Mati domovina lahko vidite celo notne zapise za mešani, ženski in »možki« zbor (ne bodimo malenkostni pri pravopisu, kadar gre za domoljubje).

Samo naivnežem se zdi čudno, da se slovenska radikalna desnica sploh peča s kulturo, saj je ena njenih najbolj izdelanih strategij ravno prilaščanje civilne sfere; vse, česar ne doseže po politični poti, ji naredijo »civilisti«, zbori, društva… Strankarsko glasilo SDS je v času, ko je ta leta 2012 na oblasti ukinila ministrstvo za kulturo, da bi lažje vzpostavila tretji republiki ustrezno bundkulturo, zapisalo, da je »pri vzpostavljanju obrambno-varnostnega sistema nastajajoče države Republike Slovenije (...) imela odločilno vlogo tudi slovenska kultura«, da so »kultura in obrambne sile delovale z roko v roki«. Če so torej umetniki držali za roko vojake, je razumljivo, da danes generali pesnijo.

Vtis, da gre le še za en butalski eksces na najvišji državnih ravni, je zmoten. Najprej zato, ker stranka nadvse uspešno sesa denar za svoja »društva« iz vseh mogočih, državnih in lokalnih, kulturnih in drugih malh (SKUD Mati domovina je od 2013 do 2014 po podatkih Ajpesa prejel za amatersko društvo neverjetnih 30.000 evrov javnih sredstev), nato pa jih javnosti vsiljuje kot relevantne. Drugič pa zato, ker je SDS, ki zastopa pičlih 12 odstotkov volilcev, že prej z enako manipulacijo uspelo ugrabiti tudi največji kulturni zavod v državi, RTVS. Razna astronomska društva in druge obskurije so po naključju ponudili točno takšne kandidate za programski svet RTVS, ki mislijo rumeno-modro. Tako so trajno osvojili potencialno edino resno televizijo in jo spremenili v poklapano deklo, najprej z Guzejevim udarnim ešalonom, potem z do tedaj povsem anonimnim Fillijem, nedavno pa z najbolj povprečno, a nadvse prilagodljivo sivo mišjo v naši medijski sferi, Ljerko Bizilj. Na enak način so osvojili tudi Prešernov sklad, zato imamo po lanski komediji z nagrado za film »njihovemu« bivšemu direktorju TVS letos vse možnosti, da dobi nagrado za tvorbo mitov še drugi obsojenec za isto korupcijsko dejanje kot general. In seveda češnja na torti: ta ista mala stranka obvladuje tudi ustavno sodišče.

Kako jim to uspeva, kako je po osmih letih v opoziciji (z enoletnim skokom na oblast brez volilne zmage) mogoče osvajati ustanovo za ustanovo? Verjetno je treba imeti na drugi strani pasmo nevretenčarjev, v sebi pa zmožnosti njihove najljubše živali, hobotnice.