Vedejevstvo je stanje praznega teka

Negotovost tako za kolektiv kot za direktorja

Če je ta zakasnitev v primeru »Mladinca« še razložljiva, saj je prišlo do predčasnega prenehanja mandata direktorice, pa nikakor ni razumljiva v primeru Moderne galerije. Tu se je že leta natanko vedelo, kdaj direktorici Zdenki Badovinac poteče mandat, a je, še preden je bila ponovno imenovana za obdobje petih let, približno mesec dni funkcijo direktorice opravljala kot vršilka dolžnosti.

»Manjši zamik pri imenovanju rednega vodstva je bil izključno posledica prenehanja mandata prejšnjega vodstva ministrstva za odločanje s polnimi pooblastili in časa, ki je potreben za imenovanje novega vodstva,« skušajo potezo opravičiti na ministrstvu za kulturo.

Spomnimo, da omenjena primera tako imenovanega vedejevstva še zdaleč nista osamljena. SNG Nova Gorica trenutno vodi v.d. direktorja Neda Rusjan Bric, SNG Dramo Ljubljana je od maja 2011 do konca aprila 2013 vodil v.d. ravnatelja Peter Sotošek Štular (v vmesnem času je bil sicer objavljen razpis za novega ravnatelja, ki pa se je končal neuspešno), približno tri tedne zatem pa je prevzel funkcijo v.d. ravnatelja SNG Opere in baleta Ljubljana in bil nato septembra istega leta imenovan za obdobje petih let.

Sotošek Štular sicer poudarja, da je za javni zavod seveda najboljše stabilno vodstvo s petletnim mandatom, a vnaprejšnje imenovanje direktorjev se mu zdi smiselno le v poslovno in upravljalsko urejenih zavodih, kar pa ljubljanska Drama in Opera ob njegovem prihodu nista bili. Sam z vedejevstvom nima pretirano slabih izkušenj: »V mojem primeru SNG Drama ni doživela nobenih negativnih posledic, čeprav sem bil dve leti v.d. Nasprotno, pod umetniškim vodstvom Eduarda Millerja, ki sem ga sam imenoval, je v teh dveh letih na Borštnikovem srečanju pobrala vse pomembnejše nagrade in se uveljavila tudi na gostovanjih v tujini. Seveda je bilo potrebno nekoliko več napora in delovnega časa, da sem se seznanil s položajem v Operi, vendar zaradi izkušenj v SMG in SNG Drami ni bilo tako težko.«

Na MOL zagotavljajo, da se vsi postopki javnih razpisov končajo pravočasno, torej pred prenehanjem mandata aktualnega direktorja oziroma ravnatelja, zato trditev, da se velikokrat odpirajo prepozno in je zaradi tega marsikateri javni zavod obsojen na vršilce dolžnosti, po njihovem ne drži. Podobno na pristojnem ministrstvu zgornjih primerov ne vidijo kot pomembnih, saj je do imenovanja vršilca dolžnosti prišlo vsakokrat zaradi predčasnega prenehanja mandata prejšnjega direktorja. »Tovrstna rešitev, ki jo predvideva zakon o uresničevanju javnega interesa, nikakor ne ogroža statusa in delovanja institucije, nasprotno,« še pravijo.

Vendar se nekateri domači akterji na kulturni sceni z omenjenim ne strinjajo. »Vedejevstva bi se morali, kolikor je le mogoče, izogibati, saj vedno pomeni negotovost tako za kolektiv kot za direktorja. Velike institucije svoje programe načrtujejo za nekaj let vnaprej in cele ekipe se morajo temu zavezati, kaj šele direktor, ki mora organizirati delovne ekipe, denar, promocijo, prostorske in tehnične pogoje,« iz izkušenj govori Zdenka Badovinac. V mesecu njenega vedejestva v Moderni galeriji sicer ni prišlo do večjih težav, razen »stresa, ki ga vsako takšno čakanje gotovo povzroča, ne samo direktorju, ampak tudi kolektivu«.

Režiser Janez Pipan je precej bolj oster: »Takšna praksa je izraz kulturne nerazgledanosti, politične neodgovornosti nosilcev javnih funkcij, ki so zadolženi za takšna imenovanja, njihovega nepoznavanja zgodovine in aktualne kondicije slovenske kulture ter nespoštovanja institucij, za katere skrbijo.«

Prepričan je, da v zadnjih letih ni bilo niti enega resničnega razloga za vedejevstva v slovenskih gledališčih. »Vsi takšni razlogi so izključno pri tistih, ki so zadolženi za imenovanja: na ministrstvu za kulturo, v mestnih svetih in županskih kabinetih. Samo tam imajo nekakšne 'koristi' od vedejevstev, ki so po definiciji stanja mirovanja oziroma praznega teka, kar je seveda 'ceneje' od ambicioznih programov. Tako pri imenovanjih vršilcev dolžnosti kot pri zamudah z razpisi in imenovanji je šlo prav v vseh primerih – eden takšnih je tudi vedejevstvo v SNG Drami Ljubljana – za nezakonita, politično neodgovorna in nespoštljiva ravnanja do umetnikov in drugih zaposlenih. Dejstvo, da vse težje najdejo kolikor toliko kompetentne ljudi, ki bi bili sploh pripravljeni prevzeti takšno funkcijo, jih ne opravičuje.«

Kulturniki niso kot politiki

Pipan verjame, da se dobrih direktorjev kulturnih institucij ne išče z javnimi razpisi, temveč bi morali biti imenovani neposredno. »Cilj ambiciozne kulturne politike tako na državni ravni kot v lokalnih okoljih bi moral biti, da na čelo institucij imenuje najboljše, najsposobnejše, najinovativnejše. Vsak minister za kulturo bi moral poznati vse ljudi, ki so v Sloveniji sposobni voditi institucije nacionalnega pomena. Pri nas pa se že redno dogaja, da so imenovani kandidati, ki ne izpolnjujejo niti formalnih zakonskih pogojev, medtem ko drugi, morda boljši, odpadejo zaradi, kaj vem, neznanja kakega tujega jezika ali druge banalnosti. Sistem javnih razpisov, ki bi moral zagotavljati največjo preglednost, najbolj zamegljuje. Javni razpisi so v resnici čista mimikrija in alibi za odsotnost zavezujoče kulturne politike. Javnost nazadnje o argumentih za izbor konkretnih direktorjev javnih zavodov izve še najmanj, praktično nič.«

Mnenje, da bi morali direktorje osrednjih nacionalnih institucij in zglednih lokalnih ustanov imenovati na podlagi neposrednega poziva, deli tudi Uršula Cetinski, ki se ozre tudi izven naših meja. »Na najpomembnejše vodstvene položaje v kulturi marsikje v tujini povabijo točno določene osebe, ki imajo primerne reference. Zavedajo se, da se najbolj ugledni direktorji ali ravnatelji pač ne prijavljajo na javne razpise, ker se visoko ugledne osebnosti ne bodo javno greble med sabo za položaj, saj jim tega ni treba. Kulturniki namreč niso isto kot politiki med predvolilno tekmo.«

Ob tem ne dvomi, da imajo osebe, imenovane na podlagi neposrednega poziva, tudi ustrezne reference. Kulturna politika pa v vsakem primeru sprejme odgovornost za njihovo imenovanje; če imenovani dela slabo, ga zamenjajo, sami pa obveljajo za neuspešne kulturne politike, če pa se direktor dobro izkaže, gre v plus tudi kulturni politiki, ki ga je imenovala.

Takšna možnost neposrednega poziva obstaja tudi pri nas, vendar slovenska kulturna politika očitno javne razpise vidi kot bolj transparentno obliko. »Zaradi tega pogosto izgubi najbolj ugledne in tudi ustrezne ljudi, ki bi se lahko prijavili. Direktor kulturnega zavoda, ki izjemno uspešno dela, se pač ne bo prijavil za direktorja v neko drugo institucijo, tudi če bi si morda želel nove delovne izkušnje, ker bi v primeru, da na javnem razpisu ne bi bil imenovan, izgubil avtoriteto v instituciji, v kateri trenutno dela,« opozarja Uršula Cetinski, ki pristavlja, da če ne bi bila izbrana za direktorico CD, tudi v SMG ne bi ostala več dolgo, saj se ji to ne bi zdelo primerno.

Boljše pogajalsko izhodišče in poslovni položaj

V močno kulturno orientiranih državah marsikatero zagato glede zasedanja najvišjih položajev v kulturi rešujejo z vnaprejšnjim večletnim imenovanjem. Da takšna praksa prinaša številne prednosti, se strinjajo tudi naši sogovorniki. Peter Sotošek Štular izpostavi predvsem vnaprejšnje načrtovanje, ki je še posebej pomembno pri opernih uprizoritvah. »Pogajalska izhodišča so bistveno boljša, če se pogajaš za nekaj let vnaprej, kot pa če se ti mudi.« Poleg tega meni, da bi nekajletno vnaprejšnje načrtovanje lahko izboljšalo tudi finančni in s tem splošni poslovni položaj vsakega javnega zavoda, ta pa je osnova za nadaljnje delo.

Uršula Cetinski v tem kontekstu omenja stabilno kulturno politiko, »kar pomeni garancijo, da javni kulturni zavodi ne zabredejo v krizo programskega in poslovnega vodenja«. »V kulturno najbolj prodornih evropskih državah so direktorji oziroma ravnatelji kulturnih ustanov ugledne osebnosti, tudi plačane petkrat do desetkrat več kot primerljivi poklici v Sloveniji, zato z njimi ni mogoče ravnati tako po domače, kot se v Sloveniji ravna z nami, kar pomeni, da je odnos družbe  spoštljiv, da kulturna politika za posamezne ustanove pridobi res najboljše, jih povabi že leto ali dve vnaprej, saj jim je v interesu, da je posameznik seznanjen z razvojem svoje poklicne poti. Poleg tega so najboljši kadri tega kova redki in je povpraševanje po njih veliko.«

Janez Pipan, ki takšno prakso vidi kot »izraz spoštovanja do institucij ter hkrati visoke odgovornosti za njihovo nemoteno delovanje in umetniški razvoj«, pa zadevo ilustrira na aktualnem primeru: »Clausu Peymannu, intendantu Berliner Ensemble, poteče mandat leta 2016. Berlinski župan Klaus Wowereit, ki je pred kratkim sicer odstopil s položaja, pa je že imenoval novega intendanta, ki bo začel delati leta 2017, hkrati pa pogodbo s Peymannom podaljšal še za eno leto. Peymann, ki ga časopisni komentatorji označujejo za zadnjega velikega intendanta nemškega gledališča, bo leta 2017 dopolnil 80 let, potem se bo upokojil. Vsekakor pa gre za veliko kulturno in politično gesto župana Wowereita, ki se najbrž zaveda, da po Peymannu tudi v Berliner Ensemble nikoli ne bo več tako, kot je bilo. Novi intendant pa bo lahko v miru dokončal svoje trenutne obveznosti v Frankfurtu in se temeljito pripravil na berlinski izziv.«

Toda ob tem opozarja, da ima takšen sistem lahko tudi neželene stranske učinke. »Vsi vedo, da danes ne v Nemčiji ne v Evropi ni junaka, ki bi se mu prilegali orjaški Peymannovi škornji, zato tudi njegovega naslednika Oliverja Reesa precej zajedljivo predstavljajo kot sicer učinkovitega organizatorja, ki zna poskrbeti, da stvari gladko tečejo, ni pa ne umetnik ne vizionar, še posebej pa ne človek za nova tveganja. Do leta 2017 pa se bodo stvari polegle in hitro se bo pokazalo, ali bo Peymannov naslednik potopil stari berlinski gledališki parnik ali ga popeljal na nove plovbe.«

Oklepanje že obstoječih zakonov

Uršula Cetinski je prepričana, da bi morali novi direktorji pogodbe o zaposlitvi podpisati leto pred odhodom starih. Tako bi se lahko ustrezno pripravili na novo delovno mesto, hkrati pa tudi pripravili zavod, iz katerega odhajajo, na mehak prehod. Meni, da je sama SMG zapustila v dobri programski in poslovni kondiciji, saj so se ob prehodu v teatru dobro organizirali; ob njenem odhodu je bil program za koledarsko leto 2015 že končan. Na drugi strani je imela tudi dovolj časa za pripravo na vodenje največjega slovenskega hrama kulture, a le zato, ker je bila v preteklosti v njem že zaposlena več kot osem let. »Če te izkušnje iz preteklosti ne bi imela, se ne bi prijavila, kajti CD je preveč zahteven zavod, služba generalnega direktorja pa preveč odgovorna za eksperimentiranje.«

»V velikih javnih zavodih, kot so Cankarjev dom, nacionalna gledališča, filharmonija, ki ustvarjajo žive umetniške dogodke in je njihov notranji ustroj sorazmerno kompleksen, način dela zelo poseben in zahteva res dobro poznavanje področja, bi morali biti direktorji imenovani dve leti pred nastopom mandata, kot je splošna evropska praksa,« pravi Janez Pipan. In nadaljuje z mislijo, da poanta tovrstne prakse ni lajšanje prehoda za direktorje iz ene kulturne ustanove v drugo, temveč gre za odgovorno ravnanje. »Klaus Wowereit natančno ve, kdo je Claus Peymann in kakšen simbolni pomen ima Berliner Ensemble za Berlin in za Nemčijo. Iz tega zavedanja izhajajo vsa njegova ravnanja in odločitve. Nisem prepričan, da se ljubljanski župan in njegovi mestni svetniki zavedajo simbolnega pomena SMG za Ljubljano in Slovenijo, njegove velike zgodovine v sedemdesetih, osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Ni vseeno, kdo bo v prihodnje vodil SMG ali SNG Nova Gorica, ali bo to ugledna gledališka osebnost ali anonimni uradnik.«

Janez Pipan v isti sapi okrca še MK: »Tudi na ministrstvu za kulturo se bolj kot z realnimi vsebinami že vrsto let ubadajo s proizvodnjo papirja in študijem bruseljskih direktiv, sicer z najpomembnejšimi nacionalnimi institucijami ne bi ravnali tako podcenjevalno, na meji žaljivega.«

Na ministrstvu pa, kot vselej, podajajo formalne razloge, zakaj pri nas nimamo prakse večletnega vnaprejšnjega imenovanja vodij javnih zavodov. V odgovoru so zapisali: »Gre za prakso, ki preprečuje očitke o imenovanjih direktorjev, ki nastopijo mandat v obdobju, ki časovno presega mandate pooblaščenih oseb, ki predstavljajo ustanovitelja.« Pojasnjujejo še, da akti o ustanovitvi javnih zavodov običajno nimajo podrobnejših določb, kdaj naj bi se imenovalo novega vodjo, nekateri izjemoma določajo, da se direktor imenuje najmanj tri mesece pred iztekom mandatne dobe prejšnjega direktorja. 

Tako se je izoblikovala praksa, da se postopki imenovanja »začnejo toliko pred potekom mandata aktualnega direktorja, da je mogoča izpeljava rednega postopka z vsemi procesnimi dejanji v običajnih rokih pred potekom mandata in tako ne pride do motenj v rednem delovanju zavoda«. 

Vendar, ker se javni razpisi lahko precej zavlečejo, je »novi direktor po navadi imenovan tik pred iztekom lastnega mandata ali mandata starega direktorja, kar včasih pomeni dan pred tem, ko nastopi novo službo,« je skeptična nad sedanjim sistemom nova direktorica Cankarjevega doma.

Kljub temu, da so primeri iz tujine več kot zgovorni, medtem ko se pri nas ob imenovanjih pogosto zatika, pomembni slovenski kulturni akterji pa se očitno bolj ali manj strinjajo, kako bi morali urediti to področje, na ministrstvu ne dajejo znakov, da se v kratkem obetajo spremembe. Raje se oklepajo obstoječih zakonov, ki so v vseh vladah priročno opravičilo pred sprejemanjem odgovornosti. In tako pomembne kulturne ustanove z dolgoletno tradicijo nekako loterijsko prepustijo srečni (ali nesrečni) roki pri izbiri novega vodje.