Letni pregledi so dolgčas. Če bi ga naredila, bi se bralo takole: »Nova politika, s kulturno vred, je naplavila nove obraze, kar po malo več kot stotih dneh rezultira v vsem znano ugotovitev. Novi obrazi pridobivajo nove, sveže, neokrnjene izkušnje, s katerimi vodijo nova ministrstva. Ta bi se v zadnjih letih morala preimenovati v ministrstva za varčevanje. Režejo pač, to je bolj ali manj vse. Slaba verzija Trumanovega šova, le da ga mi ne gledamo prvič, Trumana pa igra več junakov. Ker ni nobene evropske direktive za področje kulture, recimo, da mora imeti določen delež v BDP in odstotek ljudi, ki se s tem področjem ukvarjajo, ali omejitev birokracije, smo pač prepuščeni varčevalnim sposobnostim vladajočih.

Na ravni evropske komisije sicer obstajajo priporočila o socialni varnosti, organiziranosti prekercev, samozaposlenih, vendar je njihova teža za naše kulturne sekretarje za varčevanje primerljiva z resolucijo Nacionalnega programa za kulturo. Pri slednjem gre za peresno lahko papirologijo. Fizična teža je sicer zajetna, vendar zavezuje samo k rednemu poročanju o tem, koliko zapisanega se je uresničilo. Brez posledic, če ministrstvo za kulturo lastnih resolucij ali evropskih priporočil ne upošteva. Obstaja bojazen, recimo, da bodo mandate direktorjem omejili v imenu prepiha, kroženja ali kar že kakšnega varčevanja. Potem naj bi vsi bolj krožili, svež veter bi nas samozaposlene in zaposlene kar najprej prepihaval. Če so že za prepih, potem naj ga delajo tako, da se bo sfera kulture res prepihala, ne pa da samo malček odprejo okno in bo prvi dotok svežega zraka dovolj za nov reformni program, imenovan prepih v kozarcu mlake.

Kaj šele da bi se lotili prenove sistema. Nekaj predlogov: novi direktor, direktorica javnega zavoda lahko s sabo pripelje tudi najtesnejše sodelavce, vezane na mandat, ki bodo hišo prevetrili. Tako kot novi ministri pripeljejo svoje ljudi v kabinet in na vodilne položaje v svoji novi hiši. Pri nas se menjajo le direktorji, vsi ostali s fikusi vred pa so tam bolj ali manj od pamtiveka. Kaj je pa narobe z zajamčeno plačo, dodatki tako in tako pridejo s kilometrino, zagnanostjo, uspešnostjo... Tako bi res naredili prepih, počivanja po službah ne bi bilo več, vsi bi se gnali za večjo plačo. Seveda pa bi nove okrepitve projektnih delavcev v kulturi in zaposlenih za določen čas izdatneje plačali. Dodatek za negotovost.

Vse bolj postajamo odvisni od evropskih razpisov. Ta sredstva bi praviloma morala služiti dodani vrednosti, njihov namen ni, da nadomeščajo prilive iz domačega proračuna in krpajo tisto, kar bi morala podpreti država. Zaposlitev za določen čas je večinoma možna zaradi evropskih razpisov (sredstva Evropskega socialnega sklada, recimo). Lani jeseni nas je večina najbrž težko čakala na razpis Nove karierne perspektive III, ki naj ne bi starostno omejeval zaposlovanja. Predhodna dva sta bila namenjena zaposlovanju starih do 35 let. Še čakamo. Morda pa gre za varčevalni rez ministrstva za kulturo in so začeli varčevati tudi pri evropskih sredstvih. Nič. Nada. Lahko bi popisala vse izvrstne filme, predstave, dogodke, kar bi terjalo celotno današnjo prilogo. Sumim, da gre za labodji spev. Saj veste, preden nekaj ponikne, crkne, se praviloma še zadnjič razbohoti.

Lahko pa se po kennedijevsko vprašam, kaj sem naredila za svojo državo, da ne bom kar naprej pregreto mlela o tem, kaj mi o(ne)mogoča, (ne) daje, (ne) odpira. Vsako leto ji dam malce več davka, iz leta v leto ji pomagam pri varčevanju tako, da sem za isto količino dela plačana malo manj. Ko ga nimam, še bolj izdatno pomagam državi pri varčevanju. Tako kot država prodajam, kar lahko. Na vseh možnih spletnih mestih. Kompenziram (jaz tebi tekst, ti meni kosilo), recikliram (razbijem dobro luč, da potem sestavim iz treh kosov eno), nudim prevoz ali se poceni kam peljem. Priznam, slaba potrošnica sem. V vseh pogledih očitno prisegam na rabljeno (pohištvo in oblačila, recimo, da ne zgledam kot večina, si privoščim kaj iz druge roke, potem se počutim skoraj izvirno). Tu ni profita, ista mala količina denarja, časa kroži naokoli.«

Konec pregleda. Dolgčas, vseskozi iste želje.

Seveda si želim, da bi vsemu navkljub ohranila veselje do življenja. Za »inat« (»inat nas je održao, inat će nas sa'raniti«). Vztrajnica, vam rečem, računajte na nas!