Vsi v avtobusu, vsi na avtobusni postaji, vsi v gostilni, mestu, okolici in državi, prav vsak do zadnjega s popisa prebivalstva ve, da gre za prevaro: vsi vedo, da je mojster z zobotrebcem v ustih med obračanjem škatlic kroglico spretno potisnil pod drugo, prav vsi v avtobusu, na postaji, v gostilni, mestu, okolici in državi vedo, da kroglica na koncu zagotovo ne bo pod škatlico, pod katero jo je položil, pa vendar se vedno – ampak res vedno in vsakokrat, brez izjeme – najde nesrečnik z zmečkanim bankovcem za sto evrov, genij z gradbišča v Karlsruheju, ki je budno spremljal škatlice in je čisto zares prepričan, da bo prav on tipu z zobotrebcem v ustih prvi v zgodovini pobral sto evrov.

Ali naš nesrečnik ve, da gre za prevaro? Ve, seveda ve, saj zanj to ni prvič, že šestnajst let se za božič iz Karlsruheja vrača domov. Ali ve, da je tisti konjski tat, ki je na demonstraciji igre dobil sto evrov, pravzaprav šibicarjev partner, čigar naloga je privabiti »igralce«? Ve, seveda ve. Ali ve, da kroglica iz staniola ni, kot nikoli ni bila in nikoli ne bo, pod tisto škatlico, ki jo je budno spremljal? Tudi to ve. Ali ve, da je teh sto evrov vse, kar mu je ostalo, potem ko je štiri tisoč že izgubil pri šibicarjih na kolodvoru v Karlsruheju, in da ga bo žena spet, kot vsakič doslej, nalomila z lopato, ko pride domov? Ve, saj ni neumen. Zakaj torej misli, da bo ravno tokrat uganil? Zato, saj ste razumeli, ker upanje umre zadnje.

Veliki Albert Einstein je ob neki priložnosti dejal, da sta »samo vesolje in človeško upanje neskončna«. »S tem da,« je dodal, »za vesolje nisem čisto prepričan.« No, pravzaprav je to rekel za neumnost, a pri nas ni bistvene razlike med upanjem in neumnostjo. Neumnost umre zadnja. In ne boste se veliko zmotili, če neumnost in upanje zamenjate še v tistem drugem znamenitem Einsteinovem izreku in nesmrtno človekovo upanje definirate kot »vztrajno ponavljanje vedno istega postopka v pričakovanju drugačnega rezultata«.

Sam, na primer, še nikoli nisem slišal krajše in natančnejše analize hrvaške parlamentarne demokracije.

Prejšnjo nedeljo je na Hrvaškem potekal prvi krog predsedniških volitev: od uvedbe te, kako se ji že reče, parlamentarne demokracije, je bilo to – če štejemo lokalne, parlamentarne in evropske volitve – že šestnajstič, da so Hrvati odšli na volišča. Vseh petnajstkrat doslej je zmagala ista politična opcija, HDZ. Razen tistih nekajkrat, ko je, seveda, zmagal SDP, njihov šibicarski partner, čigar naloga je privabiti igralce. Pardon, volilce. In petnajstkrat v štiriindvajsetih letih so Hrvati nezgrešljivo glasovali za iste ljudi.

Ali to pomeni, da so Hrvati zadovoljni? Seveda ne: še nikoli pravzaprav jim ni šlo slabše, če zanemarimo tistih nekaj srednjeveških kug in dve svetovni vojni. Ali so vedeli, da so tipi, ki z zobotrebci v ustih spretno mešajo glasovalne skrinjice, pravzaprav isti kot od lanskega božiča, ki so jih oskubili še za zadnjih sto evrov? Vedeli so, seveda so vedeli. Ali so vedeli, da bodo tudi tokrat, če obkrožijo kandidate HDZ in SDP, kot vseh petnajstkrat doslej, ostali brez še zadnjih sto evrov, potem pa jih dobili še z lopato po glavi? Seveda so vedeli, saj niso neumni!

In kaj so naredili? Odjurišali so z gastarbajterskega avtobusa in brez izjeme na volilnih lističih obkrožili kandidata HDZ in SDP ter pohiteli do šibicarja s kartonskimi volilnimi skrinjicami: od štirih ponujenih kandidatov sta Ivo Josipović iz SDP in Kolinda Grabar Kitarović iz HDZ dobila vsak po skoraj štirideset odstotkov glasov in se tako brez težav uvrstila v drugi krog, v katerem bodo čez dva tedna Hrvati osuplo odkrili, da niti šestnajsta zaporedna ponovitev istega postopka ni dala drugačnega rezultata in da pod njihovo škatlico vžigalic ni kroglice iz staniola.

Na Hrvaškem jih ni volitev, na katerih se ne bi vedno, ampak res vedno in vsakokrat, brez izjeme – v zgodovini hrvaške parlamentarne demokracije se še ni zgodilo, da se to ne bi zgodilo – našlo milijon, dva genijev z gradbišča v Karlsruheju, ki so čisto zares prepričani, da so budno spremljali škatlice in da bosta prav tokrat, prvič v vsej zgodovini Hrvaške, HDZ in SDP spremenila vse, oni pa bodo ženam, ki jih na vratih čakajo z lopato v roki, zmagoslavno pomahali s štiri tisoč evri plače.

Na šestnajstih zaporednih volitvah, to je treba priznati, Hrvati niti niso imeli več izbire. Po štiriindvajsetih letih se je njihova šibicarska scena dokončno sprofilirala in tako so v preostalih dveh škatlicah ponujali dve enako kretenski politični opciji – eno skrajno desno, kleronacionalistično, in eno skrajno idiotsko, z mladim, wikipedijsko izobraženim študentom, za katerega so glavni sovražniki, če skrajšamo, bančniki, ki s chemtraili zaprašujejo Hrvate. In ki je – kar o obupu Hrvatov pove morda več kot zgodba s HDZ in SDP – zbral skoraj sedemnajst odstotkov glasov.

Ali to torej pomeni, da za Hrvate zares ni upanja? Seveda ne: če so se v teh štiriindvajsetih letih in šestnajstih razburljivih partijah s šibicarji kaj naučili, je to, da upanje umre zadnje.