Ahmed Burić

Ahmed Burić pa je tudi avtor esejev in kratkih zgodb ter treh pesniških zbirk. Je prevajalec slovenske literature v bosanščino. Piše kolumne za Radio Sarajevo in načrtuje izdajo svoje prve slovenske pesniške zbirke. Govoril je v slovenščini. A zraven mešal angleščino, bosanščino, hrvaške izraze... To je njegov jezik – vse. V Ljubljano je prišel obiskat prijatelje in na koncert, na obalo ga je povabila Irena Urbič v okviru Foruma Tomizza. »Ne razmišljam o ljudeh, ki ne razmišljajo o sebi,« je na literarnem večeru v Izoli dejal avtor, ki pravi, da smo zbir tega, kar damo drugim, prijateljem. Govori o zgodbah, ki jih v prihodnosti moramo napisati, če hočemo spet najti človeka v naših družbah.

Ne vem. Moj jezik je zbir detajlov, posebnosti, in ni političen. Gre za mešanico vsega po malem: nekaj slovenskih besed, nekaj arhaične črnogorske in hercegovske, »Vuk Stefanović Karadžić« variante, malo ljubljanščine in sarajevščine, pa primorščine, dalmatinskih narečij. Ni lingvista, ki bi dovolil, da se to označi kot knjižni jezik. Moj jezik je jazzovska variacija. Saj v resnici živimo v galimatiasu – zmešani in zapleteni govorici. Ta nakazuje tudi kaos, ki ga lahko govorica posameznika vsebuje. Ko delaš, pišeš in razmišljaš, je na delu nenehna kakofonija: toni in melodije, ritmi, različni, disonantni, istočasni. To vseživost in raznoplastnost, ki je okoli mene, sem hotel preslikati v formo, v jezikovno obliko, ki bi ustrezala realnosti, ki jo živimo.

Lahko gre za koncept, da prek njega nekaj dosežeš in ima v ozadju svoj smisel, ali pa pride do takega izraza organsko. Sam nimam velikega načrta, kaj in kako bom delal. Večina je improvizacija. Drugače je s pisanjem kolumn in člankov, kar je obrt in delo. V literaturi pa je forma odprta, meja ni. V novinarstvu sem sprejemal preveč kompromisov v formalnem izrazu, da bi pristajal nanje v literaturi. Ta je zame prostor, kjer si privoščim svobodo. Morda zaradi tega nisem najbolj priljubljen v akademskih krogih, a to me resnično veseli.

Pri babici. Moja mama je iz Mostarja, in tam sem preživel prvih šest let. To je osnova moje slovnice. To je moj jezik, a hkrati gre za palimpsest, večplasten skupek, za stvari, ki so bile različne in spreminjane čez in čez. Vse pade vanj. In v njem je ogromno jezikov: jezik medijev, glasbe, jezik politike... Gre za mešanico, ki jo je skoraj nemogoče poimenovati. Da, je bosanščina ... ampak v njej je tudi nekaj hrvaških besed. Da, ta beseda izvira iz srbščine. In drži, tudi ta v resnici izvira iz staroslovenščine. I mean ... that's it. (Mislim ... to je to.)

Mislim, da naj bi bil. To je v resnici tisto, kar delam. Trenutno smo vsi talci mej, border hostages. Kot da bili ujeti v omejene zvrsti, geografije, jezike in forme. Paradoksalno je, da živimo v svetu, v katerem je na videz toliko svobode, a v resnici je prostor svobode vse ožji. Imamo vse, ipade, networke, iphone, vse to imamo in lahko počnemo vse. Komunikacija je »neomejena«, v resnici pa je ves ta prostor popolnoma nadzorovan. Podjetja vedo o nas več kot mi sami. To je lahko strašljivo, in v tem je pomen te transgresije, ki ne priznava meja izrazom.

Če nekdo iz Ljubljane, Maribora, Gradca ali Beograda najde v moji poeziji nekaj zase, kar ga nagovori, je to zame najbolj dragoceno. A to je donkihotsko delo. Gre za pisanje osebne zgodbe, ki lahko nato zaide v številne druge. A to se zgodi le, če pesnik dobro opravi svoje delo in fenomene in trende okoli nas opiše prav. Če moja poezija to doseže, potem sem uspel. A ta poezija ni nekaj melodičnega, literarna metaforika, kot jo je pisal Tomaž Šalamun ali jo piše Branko Maleš. Moja poezija je bolj grenka, minimalistična, veliko bolj se ji pozna, da pride od notri, nekje med srcem, pljuči in trebuhom. Iz nekega totalnega občutka, da smo vsi prevarani.

Hm, hvala. Seveda, ne moreš ne upoštevati Brechta. Njegovo delo je model, nekaj najboljšega... A kakor hitro se odločiš iti v takšno ali drugačno formo, spet naletiš na meje, pravila. Je pa že John Lennon nekoč rekel, če pesem ni nečemu podobna, potem je zanič.

Res pa je, da nedvomno moja poezija zahaja tudi v politični kontekst, ki je tako kabaretsko-teatrski kot avtorefleksiven. Sprašuje se: kaj je z mano in kaj je s tem svetom? To je poezija, ki se želi spraševati. V sebi izpituje granice same sebe (preizprašuje lastne meje). In jih razmisli, domisli. Kot bi vsakič, ob vsakem branju, pesmi še nekaj dodal. Tega za zdaj še ne počnem, a ko bereš, je vedno možnost, da stopiš še korak naprej, preko, in to je unstoppable. Neustavljiv proces. Morda bom čez nekaj let začutil, da te iste pesmi zahtevajo nove verzije ... Who knows? (Kdo ve?)

Tricky. Ni lahko. A če je zato na naslovnih straneh časopisov, na velikih panojih ob cesti, lahko to poezijo oživi. Živimo v času, ki nas prepričuje, da poezija ni preveč pomembna. Ampak poetry strikes back (poezija udari nazaj). Je tam, kjer najmanj pričakuješ. Banke in korporacije ne marajo poezije, a za vse te naše dežele – ne le te, ki so nastale z razpadom bivše Jugoslavije, ampak tudi širše – za vse bi bil najboljši naslov »Dobrodošli v Raiffeisnovo dolino solz«. To je to. To bi bil najbolj točen in poveden naslov za knjigo o vseh nas. Verjamemo, in zato ne vemo. A vsi smo talci raiffeisnovega izračuna.

To je vedno izziv. Devetdeseta leta niso bila čas poezije. Bilo je nekaj resnega dela, ki ga je bilo treba opraviti. Vojne in povojne zgodbe so zahtevale novinarstvo. In v časopisih si lahko našel več dobrih tekstov kot v literaturi. To je bil čas za novine (časopise). In imamo izjemne kolege, ki so zaznamovali ta čas: Ervin Hladnik - Milharčič, pokojni Ivo Štandeker, Marcel Štefančič, novinarji v Bosni, pa Dani, Feral Tribune. To so resni tipi in to so bile novine, ki niso pisale teh »super« zgodb o zdravem življenju, fitnesu in sreči z reikijem... A ti časopisi so nato začeli propadati. To ni bil več job (delo), četudi smo ljudje, ki to še vedno delamo; jaz poskušam to ohranjati na radiosarajevo.ba. Ljudi to še vedno zanima, to berejo, in privilegiran sem, ker lahko pišem, kar mislim, in sem za to plačan.

Tega privilegija pred dvajsetimi leti nismo imeli. Sedaj je tako imenovani trg naredil točno to – vzel si je in jemlje, kar lahko izkoristi za lastne potrebe, in se predstavlja, kot da je demokratičen. To je igra, ki je nisem mogel tajiti. Ja to nisam mogao prešutiti. Sedaj je to zame nekakšno potovanje, ki je zanimivo, in skoraj sem natreniran, da opažam naše omejitve svobode... Toliko jih je, da moraš biti a really careful animal to avoid that (zares previdna, čuječna žival, da se jim ogneš). Ter hkrati preživeti v tem svetu, v katerem si lahko vse, fašist, desničar, neonaci, skrajnež – samo nikoli, nikoli ne smeš zamuditi plačila obresti in vračila kredita. To ne gre. To se kaznuje. Vse ostalo je dovoljeno.

Mislim, da jezik ima to v sebi. Manj ko veš o jeziku, bolj zagnane so tvoje trditve o njegovi nacionalni ekskluzivnosti. Sedaj se hoče vzpostaviti lastnino tudi nad jezikom. Problem nastopi s tem, kar je dejal že Ludwig Wittgenstein: meje mojega sveta so meje mojega jezika. Ko jaz govorim o svojem jeziku in svojem svetu, hočem, da je v njem tudi Slovenija, in prav tako Makedonija. Ker mi to odpre vrata, da bolje razumem tudi ljudi v Bolgariji ali na Češkem. Kar naenkrat se začne prostor širiti in odpirati. Zato je to boj za pravico določiti jezik. Če imam oblast nad jezikom, bom lahko nadziral, kaj napišete o tem, kar bom naredil. Vendar sporočila, vsebine ni mogoče nadzorovati, kajti vedno ostane prostor za subverzijo. To so počeli Mladina, Feral, Dani... Medijski slog je izjemno pomemben za razvoj življenja in demokracije. Vse teorije o tem, kako sta bosanski in slovenski jezik različna, so nepomembne. In tisti, ki najmanj vedo, mislijo, da največ znajo.

Domišljija je zagotovo omejena z jezikom, ki si ga določimo. A domišljiji je dostopen vsak prostor, če le zavrne upoštevanje političnih in socialnih mej. Naj gre za superjezikovni eksperiment ali kaj tretjega, pomembno je, da v njem vidiš neomejen prostor domišljije. Tudi zato danes ni več toliko dobrih filmov in literature. Založniki in producenti mislijo, da vedo, kaj trg želi, in avtorji to upoštevajo. A to ni ... ni tisto pravo.

Nisem videl enega dobrega filma o tranziciji v vsebinskem smislu. Ni zgodbe o tipu, ki je bil srednji razred, imel family (družino) in avto in je hodil za deset dni na morje, sedaj pa je klošar. Pa so take zgodbe povsod okrog nas. Tu nekaj ne štima. Sumljivo smrdi. Vsi pišejo o tajkunih, a če bi nekdo zares zarezal v to na čehovljanski način, ali kot so pisali pisci z ameriškega juga v petdesetih, šestdesetih letih prejšnjega stoletja, bi verjetno dobili tudi v literaturi nekaj mnogo vrednejšega in pomembnejšega. A ko nekdo izhaja iz metaforičnih zgodbic o tem, kako je svet lep in daleč, je to en velik nič. Za pisanje o realnosti, ki se nam je zgodila, je potrebna resnejša domišljija pa tudi resnejše zavedanje, kje si in kaj je okoli tebe. Treba je upoštevati resničnost, ki je.

Da. A to ima tudi svojo dobro plat. Kajti če nisi, se lahko izogneš vsaj štiridesetim odstotkom, če ne več, socialnih stikov, ki bi jih moral vzdrževati, če bi bil popularen in del establishmenta. Biti na robu ni slabo. Največji umi in ustvarjalci niso bili popularni. Popularnost je very instant stuff (stvar trenutka). Filmarji so najhujši, ker morajo najbolje obvladati ta finančno-korporacijsko-medijski »ringelšpil«. A tudi popularna literatura in voditeljska književnost, ki nam mežika, kaj naj beremo poleti in kaj pozimi, kaj so knjige za na plažo, za na nočno omarico, za na wc... To je crazy (noro). Dodatno izludjuje čovjeka (spravlja človeka ob pamet).

Mislim, da ne. Samo pustili smo, da se zgodi. Tranzicija je ubila nado. Upanja ni več. To je največji zločin, ki ga je zakrivil kapitalizem. Danes vemo, da svet obvladuje peščica ljudi z ogromnim kapitalom. Pika. No more (nič več) zgodbic o romantiki, kako je neki klošar napisal knjigo, uspel in postal slaven pisatelj. Nič več. To je bilo to. Ni več preliva iz enega sveta v drugega. Ni prehoda. V tem pogledu je tranzicija reka brez povratka, point of no return. Slepa ulica. Ni prehoda v drugačen sistem. Konec. Sedaj ste tu. Če se bo svet kdaj popravil, se to ne bo zgodilo prek instrumentov tranzicije. Če kdaj, se bo spremenil po drugi poti.

Finančno suženjstvo, nadzor nad kanali komunikacij in prenosa informacij ter mit o trgu. Trg naj bi rešil vse. A trg ne bo rešil nič. Če ne proizvajaš nečesa in tega ne prodaš, denimo smučk iz Begunj v Sarajevu, trga ni. In to ne bo šlo naprej. S tem je konec, smo na točki, kjer se stvari končajo. Obstajala so slovenska podjetja, ki so nekaj pomenila v Jugoslaviji. Teh zgodb ni več. Te zgodbe so kupili Ivice Todorići, in ko bo prišel čas, jih bodo kupili še večji Todorići iz Švice, Amerike...

Drži. Zadnjih deset let so bila slovenska podjetja v Bosni razbojniška. Gradbeništvo, trgovina, energenti ... to so bila ropanja. A če mi enkrat vzameš denarnico in sem naslednjič naiven ter še naprej nepreviden ... če mi jo vzameš štirikrat, sem neumen, a smo dogovorjeni. Slovenska podjetja so pokradla nekaj v BiH, a na bosanski strani ni nihče odgovarjal.

Bosna in Slovenija sta preprosto navezani in povezani, ni Slovenca, ki ne bi imel prijatelja ali sorodnika v Bosni, in ni Bosanca, ki ga ne bi nekaj vezalo na Slovenijo. Poslovne in politične stike pa nato pletejo ljudje, ki jih ne poznaš iz življenj, ki si jih živel v Sloveniji in Bosni, ki jih nisi še nikoli videl. No names. Gospodarstva in države nam vodijo ljudje, ki jih ne poznamo. V večini pogledov ni novumov, le gospodarstvo in politika sta postala svoj svet, neprepoznaven in neberljiv. Vsi so pol-anonimni lovci v mutnim vodama (motnih vodah). Zato ni presenetljivo, ko ti ljudje oropajo bosanska podjetja. Oropali bi slovenska, a jih ne morejo, ker ni več česa. To je fenomen »naših dečkov«, ki so tako v Sloveniji kot v Bosni dobili priložnost za trgovino in finančne transakcije brez nadzora. To niso ljudje, ki bi jim bil dovolj en parfum. Hočejo jih šest. Jaz se sprašujem, kaj bom s štirimi kosili na dan. Oni jih bodo pojedli in hoteli še enega. In družbeni pogoji nas hočejo odriniti v to območje, kjer je glavna vrednota pojesti štiri kosila na dan. A kaj, ko si ne moreš privoščiti niti enega. To je ta igra. Super je, imamo vse. Dva avta, pa ipade, imac in iphone... Imamo? Vse. Vse?

Nekaj interesa za to je, ampak naj jaz zastavim vprašanje. Kaj so interesi mlajših generacij? Ali tak interes sploh obstaja?

Ampak tega od mladih danes ne slišiš pogosto. V Bosni pa tudi v Srbiji je še vedno ključni problem nezainteresiranost, na Hrvaškem je nekoliko bolje. Pri vas je situacija najboljša. Dolgo se ni dalo ujeti in prepoznati interesov teh novih generacij. Za nas so bili prelomnica protesti februarja. Morda niso bili dovolj artikulirani, a so tisto, kar ponuja upanje. Zagotovo obstajajo interesi za skupno, četudi to ne bo več skupni državni prostor – to je propadli eksperiment.

Obsesija z narodnostjo mineva, a spremembe ne bodo hitre. V enem letu se ne bo dalo popraviti nečesa, kar se je dogajalo desetletja. In to so resne zadeve, ki bi jih morali opraviti, če želimo priti do decent lajfa (dostojnega življenja). Ker to, kar živimo zdaj, ni človeka vredno življenje. To je blackmail. Izsiljevani smo, držani v pasti in precepu.

Če ti hočem uničiti sanje, bom najprej ... poskrbel za to ... da ti uničim hišo. Dom, življenje. Razumem, da ne moremo več imeti tovarn iz šestdesetih let. A vendar vidimo, da v Nemčiji tovarne še vedno so in proizvajajo. Morda na nekoliko drugačen način, a delavce pošljejo na prešolanje in jih nato ponovno zaposlijo. Gre. Misel o človeku je stvar hišne vzgoje. In ljudje okoli nas, ki so si prisvojili te tovarne in trgovinske centre, so brez temeljne vzgoje. Če želiš narediti resen sistem, pa potrebuješ tudi to – temeljni humanizem, človeka. V sebi moraš imeti vzgojen občutek, da ne dopustiš, da delavec spi v neki bajti pri petih stopinjah. Tudi če si kapitalist, the brutal one (grobega tipa), je to preveč. Kapitalistični sistem je nekaj časa bil stabilen prav zato, ker je temeljil na humanizmu. A se je sedaj prelevil v žival, ki želi vse nadzorovati in ni ničesar pripravljena vrniti v družbo. To neče dobro savršiti (to se ne bo dobro končalo), ker nekaj moraš dati nazaj, nekaj moraš vrniti ljudem.

Bom začel drugje. Ni res, kar razlaga del levice, da je globalni kapitalizem uničil Jugoslavijo. Ni. Jugoslavijo je uničila Miloševićeva lakomnost po neomejenem vodenju političnih tokov prek srbske dominacije. Tam se je začelo in potem so prišli še drugi. Ko je Srbija vpadla v primarno emisijo denarja in nekaznovano vzela denar, je bil to znak, da država ne bo obstala. Simbolični padec berlinskega zidu je bil v tem smislu teater. Najhujše posledice pa so bile v Bosni in na Hrvaškem. Komunizma je bilo konec in kapitalizem zahoda ni vedel, s čim to zapolniti. V tem pogledu je zahod neodgovorno zrušil komunizem. Levica se ni znašla v novih pogojih in je šla ali v teorije, da je vse le ekonomska zarota, ali pa se je prelevila v rezervne liberale in desničarje, kot je bil SDP. Odigrali so vlogo formalne levice, kar pa v resnici niso bili. Ta naš blitzkrieg, ta huda vojna proti človeškemu bitju je pokazala, da ko zbrišeš vse, ni več alternative, ni več zgodb. A vse zažgano ne koristi nikomur. Uničilo se je vsebino, čipko teh narodov. Razdrta je bila. In na pogorišču ne bo kar sama od sebe zrasla roža. Nekaj jo mora pognati.

Pravica, ki pride prepozno, ni pravica. To vemo. Haag se je izkazal za brutalnega v svojem odnosu do žrtev. Izpustitev Vojislava Šešlja je kot danse macabre, ples smrti. Eno zadnjih dejanj, ki dokončno prizna usodo in bistvo tega projekta. Pravi obraz Haaga je razkrit. V tem, kako je to sodišče obravnavalo zločine, je neka kontinuiteta: gre za dosledno priznavanje tega, kar se je z vojno osvojilo. That's it. (To je to.) Mednarodno pravo je v glavnem to.

Pesem ... pa je bolj neulovljiva zadeva. Na dogodku je bral pesnik, ki je bil vodja taborišča. Po vrnitvi v Sarajevo so se usuli mejli, da smo bagra (drhal), da se to, kar smo naredili, ne spodobi. A se je nato oglasil drug pesnik, povedal, da je bil zaprt v tistem taborišču in da ga je on povabil. »Vem, kaj pomeni oprostiti, kaj je merhamet (milost), in nihče mi ne bo razlagal, kako mi je bilo v življenju,« je rekel. V tem je spas. Rešitev, če obstaja, je zmožnost oprostiti. In to zmožnost bi na institucionalni ravni morali pokazati Bosanci kot največje žrtve vojne v Bosni. Samo taka Bosna bo lahko obstala.

To bi pomenilo za začetek, da mesto Sarajevo pozove vzhodno Sarajevo prek mednarodne skupnosti, ki tako in tako vsebinsko ne počne nič, da naredijo nekaj skupnega, morda vzpostavijo skupino, ki bi mesto spet združila, in bi lahko dobili mesto, kot je bilo Sarajevo nekoč. To ni lahko in rezultat ni jasen, a prvi koraki so lahko preprosti. Lahko se organizira dogodek, prvenstvo. Lahko gre za male, lokalne zgodbe. Daytonski sporazum je pokazal, da če gradiš hišo, ne moreš začeti pri strehi. Danes imamo kredite Mednarodnega denarnega sklada samo zato, ker ves ta denar požre ta neumna struktura oblasti, ki je najzapletenejša na svetu.

Da. Četudi ta nadzor ni ravno uspešen. Vse se je v resnici razsulo. Vse. Za običajne ljudi. Po nekaj mesecih v Bosni je zato lepo priti v Slovenijo. Samo sprehoditi se, zadihati zrak. Pritisk je drugače prevelik, prehud.

Ta umetnost, če je, te lahko sreča kjerkoli. Jaz jo najdem v rokopisu novega romana Dušana Šarotarja, ki ga ravnokar berem. Kar dela, je nekako podobno temu, kar počnem sam. In a way. Tudi poezija Esada Babačića, ki sicer ne izhaja tako pogosto, je pa zelo stabilna, govori o tem, kar me zanima. Umetnik Damir Nikšić in glasbenik Damir Imamović počneta to vsak na svoj način. Faruk Šehić, pesnik, pa Vlado Kreslin. Gre za energijo, za dejanja in za deljenje teh dejanj z drugimi, za razširjanje tega med ljudmi. Zanima me umetnost, ki lahko sodeluje in ki jo lahko deliš z ljudmi, v kateri je energija razširjanja duha humanizma, in ni zgolj lukrativna ter mediabilna. Ali, kot bi dejal Mark Twain: kadarkoli se znajdeš na strani večine, je čas, da se ustaviš in se zamisliš.

Morda se je ta revolucionarni potencial nekoliko umaknil pred močjo kapitala. Danes, če nočeš sodelovati z velikimi korporacijami, ne boš imel veliko publike. Ampak jaz sem tu. Da se, možno je. Povabili so me prijatelji, delamo eksperiment. Potrebna je dobra volja, a možno je vse. Srečal sem ogromno ljudi, delal, in v tem je nekaj ... ni dobička in bogastva, je pa izkustvo in občutek, veselje biti med resnimi ljudmi. Iz tega bo nekaj nastalo.

Elite so morda danes hujše kot rulja (horde), kot je napisal Mirko Kovač. Odvisno od tega seveda, kaj razumemo kot elito. Lahko govorimo o duhovni eliti in se spomnimo, da je Josip Vidmar, preden je šel v partizane, svojega steinwaya zakopal pod Rožnikom in ga, ko se je vrnil, ponovno odkopal. To je elita.

Ko danes pogledamo po naših družbah, se morda zazdi, da so elita tajkuni, a kaj, ko se pojma in pomena elite ne da kupiti. To si ali pa nisi. Sedaj, ko se elita računa le s kešem, elite ni več. Biti elita je nekaj, kar si zaslužiš z dejanji, življenjem, z biografijo. Ni naprodaj. To, da si elita, pomeni, da imaš družbeni vpliv, biografijo in premoženje. Tega danes ni, ne nastajajo več. Kdo so današnji tajkuni? V družbenem, socialnem pomenu? Ti ljudje so nobody (nihče). Imamo posameznike, ki imajo v lasti pol mesta, a želijo ostati anonimni. To ni elita, to je komandatura financializiranega okolja. Tudi akademska skupnost ni našla odgovora na to diktaturo finančnega manipuliranja. Sedaj igra v tretjem planu, sodeluje, glumi glivo. Tisti posamezniki, ki opravljajo svoje delo samostojno in bolj ali manj uspešno, pa resničnega družbenega vpliva in moči nimajo.

Za začetek bi bilo dobro, če bi spet začeli proizvajati kakovostne stvari in jih prodajati drug drugemu. Lep začetek bi bil, če bi bila spet večina smučk na hrvaških in bosanskih smučiščih iz Slovenije, kot je bilo pred petindvajsetimi leti. Treba je ponovno obuditi skupno fronto. Odnose med državami morajo spet začeti določati ljudje, ki jim je za te kraje mar in ki vedo nekaj o tem prostoru. To ni tam neki tip v trinajstem nadstropju belgijske stolpnice. Vendar Bruslju to najbrž ne bo ustrezalo. Misliti in pisati kritično o tem, kar je, ni zaželeno. Te nianse bruseljski jezik ne tolerira. Podobno je bilo v jugoslovanski ljudski armadi. Obstajalo je nekaj, kar se je imenovalo »pravila službe«. Jezik tam je bil zelo podoben sedanjemu jeziku mednarodnih institucij. A ta jezik je lahko tudi izjemno zabaven. Vsaj meni se tako zdi.

Ker pogoje postavljajo razredi, ki so se uveljavili v sedanjem sistemu. Banke in desnica zagotovo ne želijo, da bi se svet spremenil. Slišimo le o denarju, pa kako je vse mogoče in smo vsi super. Euroimages ne bo financiral zgodb o ljudeh, ki so bili srednji razred s službo in sedaj brez vsega spijo pod mostom. Teh zgodb ni in tega filma ne bomo videli, četudi je to edino pomembno. O tem moramo govoriti in o tem se moramo spraševati. Seveda bodo razlogi tehnične narave: zgodba ni dobro razvita, zaplet ni prav zastavljen... O čem govorimo? Človek spi pod mostom, nekoč je imel družino, vse! Zakaj ni teh zgodb? Kje so njihovi pisci? Kje so zgodbe o tranziciji, o tem ropu, o padcu srednjega razreda? Euroimages nam bo predstavil režiserja iz Finske in producenta iz Bolgarije; vsi ena velika, srečna evropska skupnost. A to nismo. Utopija. EU-topija.