Večmetrska skulptura puškarskega naboja, ki se navidezno upira zakonom gravitacije in s konico navzdol lebdi nad šolskim dvoriščem, pompozno opozarja obiskovalca, da ne vstopa v običajno javno izobraževalno ustanovo. Da je poklicno-izobraževalna srednja in višja šola Borovlje, streljaj od slovenske meje, enkratna ne le v avstrijskem okolju, temveč tudi širše.
»Naša šola sloni na štirih programskih stebrih,« ob vstopu v modernistično šolsko poslopje opozori predavatelj Marjan Kelih. Steber, po katerem je šola v avstrijskokoroškem mestecu tik pod Ljubeljem dobila svoj edinstven sloves, so obarvali zeleno. Dasiravno je končni izdelek praviloma kombinacija črne, sive, rjave in zlate.
»Tradicija puškarskega izobraževanja sega v leto 1878, ko je bila šola ustanovljena,« je ponosen Kelih. Iz zgodovinskih zapisov izhaja, da v Borovljah (nem. Ferlach) že več kot 450 let izdelujejo lovsko orožje. Na podlagi te tradicije je bil v drugi polovici 19. stoletja položen temeljni kamen javne strokovne šole za puškarsko industrijo. V 20. in 21. stoletju se je izobraževanje razširilo še na področja industrijske proizvodnje, izdelave nakita, graviranja ter industrijskega oblikovanja.
Kelih poučuje puškarstvo v štiriletnem strokovnem programu puškarstva in petletnem višješolskem programu tehnike orožja in varnosti. Kelih je mojster svoje obrti. »Ko sem bil mlad, sem se hotel izobraziti za finomehanika,« se spominja zamejski Slovenec iz Sel. A se je razpletlo drugače. V uk je šel k znanemu puškarju Borovniku iz Borovelj, zatem je delal pri Francoju, kjer je bil zadolžen za izobraževanje puškarskih vajencev. Marca 2000 je sprejel priložnost, da svoje znanje prenaša bistveno večjemu kolektivu. Ta čas je v »orožarski« steber šole vpisanih 242 od skupno 618 dijakov in dijakinj.
Najbrž ni veliko srednjih ali višjih šol v Evropi, ki imajo v kleti lastno strelišče. Med našim obiskom se je z varnostjo pri rokovanju s strelnim orožjem v strelskem laboratoriju boroveljske šole spoznavala skupina tujih dijakov prvega letnika. Med njimi sta bila tudi najstnika iz Slovenije.
Jezik ni problem
Medtem ko je Vid Zore še pritiskal na sprožilec puške, je sošolec Andraž Mihelin v sosednjem prostoru spoznaval neki notranji mehanizem puške. V Borovlje je Mihelin prišel iz Celja. »Že od malega imam rad orožje. Moj dedi je lovec, doma imam zbirko nožev, veliko prebiram revije in internet. Za šolo sem izvedel od očeta, ki je ključavničar,« nam je pojasnil svoj izbor nenavadne srednješolske ustanove.
Tudi Zore se je z orožjem spoznal v povezavi z lovom. »Dedek je lovec. Oče je lovec. In jaz bom tudi lovec,« je v dolenjskem narečju simpatično zavijal fant iz Lopate v Suhi krajini. Z Mihelinom in sošolci živi v bližnjem internatu. Privaditi se na življenje daleč od doma je bilo sprva težko, se sramežljivo nasmehne, »a iz tedna v teden postaja bolj zanimivo«.
Podobna je tudi zgodba Tilna Mihelčiča iz Cerkelj na Gorenjskem, dijaka tretjega letnika puškarstva. »Zmeraj me je zanimalo orožje in bral sem o šolah v Angliji in ZDA. Pa je moj deda rekel, da mi ni treba iti tako daleč in naj se raje pozanimam o šoli v Borovljah. Pobrskal sem po spletu in se vpisal.«
Oče ni bil najbolj navdušen nad izborom, nam zaupa, ker se je bal, da s svojim šibkim znanjem nemščine ne bo mogel dokončati šolanja. »Prva dva tedna nisem razumel absolutno nič,« se spominja mladenič. »Zdaj pa jezik ni več problem. Oče me, potem ko je videl, da mi gre dobro, zdaj stoodstotno podpira.« Mihelčiča še posebej navdušuje odnos med dijaki in učitelji. »Je povsem drugačen kot pri nas. Čez čas se začnemo tikati, in ko vidijo, da se trudiš, ti pomagajo in tudi razumejo, da morda česa ne dojameš takoj zaradi jezikovne ovire.«
Za trojico iz Slovenije bržkone ni bojazni, da po končanem šolanju ne bi mogla dobiti dela v tujini, saj se pri pouku izobražujejo tudi na področju balistike in se spoznajo z vsemi tipi strelnega orožja. Zato je njihov poklicni profil iskan v vojski, policiji in ne nazadnje orožarski industriji, ki v Avstriji obrača milijarde evrov. Najbrž ni naključje, da ima svetovno znani orožar Glock v Borovljah svoj obrat, številne druge firme pa sodelujejo s šolo. Dijakom sponzorirajo material za njihova zaključna dela in jim ponujajo prakso. Diploma šole iz Borovelj odpira vrata v svet. Tudi zato mladina z vsega sveta prihaja v šolo bogu za (slovenskim) hrbtom.
Letos je v šolo vpisanih 43 tujih dijakov iz 14 držav, od tega 31 v programu puškarstva. Prišli so iz Slovenije, Nemčije, Švice, Luksemburga, Južne Afrike, Namibije, Nove Zelandije, Črne gore, ZDA, Kitajske...
Lovstvo je pri njih tradicija
Šola gre tujim dijakom na roke in jim omogoča, da v prvem letu niso ocenjevani, temveč naj se čim bolje spoznajo z nemškim jezikom in načinom dela v šoli. »Z njimi se sklene pogodba, po kateri v prvem letu ne opravljajo testov, šolanje pa lahko nadaljujejo samo pod pogojem, če pri njih zaznamo pričakovani napredek, predvsem pri znanju nemščine,« je razložila Mateja Lipovič, ki na šoli poučuje angleščino.
Mateja Lipovič je mlada Korošica iz Mežice in ena izmed dveh Slovencev, ki sta dobila delo v boroveljski šoli (njen kolega Živorad Prinčič poučuje na šoli že trinajst let). »Ker v Ljubljani nisem dobila zaposlitve, sem se vrnila domov, kjer pa se kriza še zaostruje. Zato sem poslala prošnjo na avstrijski razpis in takoj dobila delo.« Nad tukajšnjimi učenci je navdušena: »So zelo disciplinirani in delavni, zdi se naravnost fascinantno.« Večina jih prihaja iz zelo tradicionalnega okolja, nekateri obiskujejo to šolo že v tretji generaciji.
Odpiranje podeželske izobraževalne ustanove v svet je v veliki meri zasluga ravnateljice Silke Bergmoser. Njen stil oblačenja do potankosti ustreza zastavljeni zunanji podobi šole. Je atraktivna kombinacija svetovljanstva in konservativnosti z nezgrešljivo avstrijskim pridihom. Na službeni vizitki nas ravnateljica opozori na kratico Euregio, ki uradno ime šole spremeni v lomilca jezikov. »S pojmom Euregio izpostavljamo svojo mednarodno usmerjenost in večjezičnost.« Pohvalila se je s še eno dodatno posebnostjo šole – njena spletna stran je obogatena s štirijezičnostjo: na njej so zapisi v nemščini, slovenščini, angleščini in italijanščini. Zakaj italijanščina? »Naš oddelek za industrijsko oblikovanje je že dvanajst let pobraten s šolo oblikovanja v Vidmu.«
Ravnateljica občutno bolj kot njen predhodnik zre čez južno državno mejo. »Smo v tesnem stiku z dvema srednjima tehničnima šolama iz Ljubljane, v zbornici imamo profesorico in profesorja iz Slovenije, pri nas je vpisanih osem dijakov iz vaše države...« našteva sodelovanje s Slovenijo.
Šolski strategiji je botrovala zaskrbljujoča demografska statistika: v Avstriji, kakor tudi skoraj povsod po Evropi, rodnost drastično upada in posledično usiha populacija mladostnikov. Zato je treba privabiti šolarje od drugod. In slovenski so najbližji. Prav zaradi tega šola že načrtuje obsežnejše čezmejno trženje. To pa je lahko dolgoročno učinkovito samo, če je ponudba šole privlačna in njena diploma na trgu dela ni zgolj ničvreden papir. »Naš šolski program industrije ponuja visoko zaposljivost. Izdelavo nakita in graverstvo poučujemo samo pri nas, dekleta zelo privlači tudi industrijsko oblikovanje,« dela šoli reklamo ravnateljica in mladino vabi 23. januarja na šolski informativni dan.
Tam bodo mladi izvedeli, da je svetovna posebnost te šole v tem, da se lahko za orožarskega strokovnjaka na njej izobražuje mladoletnik, kar je tradicija še iz časov Avstro-Ogrske. Na podobnih šolah po svetu je takšno šolanje namenjeno izključno polnoletnim.
Izobraževanje mladoletnikov o vseh znanjih in skrivnostih, povezanih s smrtonosnim orožjem, pacifistični glavi kakopak porodi pomisleke. Šolski izdelek – enocevna lovska puška na preklop – ki ga dijaki več sto ur pilijo, brusijo, kujejo, žagajo in polirajo, je namenjen izključno temu, da se nekemu bitju vzame življenje.
Ko beseda nanese na to kočljivo temo, nam postrežejo v odgovor, da je v ospredju izobraževanja izključno lovska puška. Lovstvo pa v tem tradicionalnem okolju seveda sodi med plemenite dejavnosti. »Lovstvo je pri nas tradicija, z ubijanjem ljudi mi nimamo nobenega stika,« argumentira učitelj Kelih.
Vendar šola v Borovljah ni zgolj blagovna znamka za tovrstni tip orožja. Nemški klub ljubiteljev legendarnih ameriških revolverjev smith&wesson je pred leti organiziral šolski seminar za izdelavo posebne edicije revolverja. Zbirateljski kos S&W Ferlach special edition je bil v nemških orožarnah naprodaj za več kot 2000 evrov.
O moralno-etičnem precepu pri verouku
O moralno-etičnem precepu, v katerem se utegne znajti izdelovalec orožja, se na šoli pogovarjajo pri verouku. Dijaki imajo sicer pravico, da se udeležbi teh dveh ur tedensko odpovejo iz verskih ali drugih razlogov. Jim je pa jasno povedano, da je zelo zaželeno, če tega pouka ne izpustijo. Zato ne preseneča, da je odjav zelo malo. Drugi razlog za množičen obisk verouka pa je najbrž tudi ta, da večina dijakov prihaja iz zelo tradicionalnih družin, v katerih je vera še zelo pomembna.
»Lovski čuvaj ima odgovornost do okolja, narave. Kadar upleni žival v jezi, pa je ubijalec,« z moralo ne skopari laični teolog in Kelihov sokrajan Martin Dovjak. »V ospredju verouka je odnos do človeka, odgovornost za človeka, za srčno kulturo. O moralni dilemi, ker so orožarski izdelki namenjeni ubijanju, se veliko pogovarjamo. Predavam tudi moralo puške. Orožje namreč nima morale – človek ga lahko uporabi ali zlorabi. Prav zato je tako zaželeno, da mladina obiskuje verouk.«
Zna pa biti orožje tudi fetiš. Nepozaben je prizor iz filma Taksist režiserja Martina Scorseseja, v katerem se Travis Brickel (Robert de Niro) v hotelski sobi sestane s prodajalcem orožja Easy Andyjem (Steven Prince). Ob njunem dialogu gredo gledalcu kocine pokonci.
Učiteljica angleščine in nemščine Michaela Lipusch se prizora spominja, a pravi, da ji je erotični naboj pri orožju povsem tuj. »Kljub temu tukaj zelo rada poučujem,« priznava. »Sem se pa morala, da sem lahko začela poučevati na tej šoli, prej dodatno izobraziti. Se naučiti vseh strokovnih izrazov in se spoznati z orožjem. Tudi streljala sem, vendar me ta izkušnja ni ganila,« pojasni. »Najbolj me navdušuje ročno delo dijakov,« dodaja njena kolegica Mateja Lipovič, »samo orožje pa ne.« Zato pa ta »rajc« razume Kelih, ki v puškarski branži deluje od leta 1975. Doma ima štiri puške, pred dnevi je v Sloveniji uplenil jelena.
Avstrijske poklicne šole niso kot večina slovenskih, kjer je praktično delo bolj obrobnega pomena. V Borovljah že v prvem letniku dijaki 13 ur tedensko preživijo v delavnicah in strelskem laboratoriju, v višjih letnikih pa še dve šolski uri več – praktično delo obsega kar tretjino kurikuluma. Pri puškarstvu je seveda v ospredju izdelava puške: začnejo v drugem letniku in se z izdelkom ukvarjajo do zadnjega šolskega dne.
»Naše izobraževanje poteka od A do Z. Začnemo pri izdelavi sprožilca (Abzugsgarnitur) in končamo pri montaži daljnogleda (Zielfernrohr),« nam razloži vodja puškarske delavnice Bernhard Faninger. Na puški dijaki izdelajo vse razen cevi, ki jo dobijo iz tovarne.
Faninger je tipičen mojster. Neumno vprašanje ga hitro spravi v slabo voljo, ob pravem pa se mu zabliskajo oči. Po 35 letih poučevanja na šoli, na kateri se je nekoč tudi sam učil puškarstva, je še zmeraj nebrzdano navdušen nad podajanjem znanja. Ne samo tistim, ki so se odločili za šolanje. Tudi laični obiskovalec med ogledom šolskih delavnic izve več, kot bi o izdelovanju pušk sploh znal vprašati.
Do deviantnega obnašanja dijakov ima šola ničelno strpnost, izvemo. Razumljivo. Zanjo bi bil pokop, če bi kdo od dijakov znorel in se s strelskim pohodom vpisal na strani črne kronike. Pred nedavnim so izključili fanta, ker je vrstniku zagrozil s pestjo in od njega zahteval denarnico, izvemo na hodniku šole. Povedano v nogometnem žargonu: že ob prvem prekršku je dijak dobil rdeči karton.
Dražja od novega A4
Med vodenim ogledom delavnic je Faninger z enim očesom ves čas pogledoval čez ramo k dijakom, ki so z izjemno koncentracijo obdelovali neki kos kovine. Nekoč bo to glava puške, smo izvedeli. Z izdelkom Filipa Fuhra je bil Faninger opazno zadovoljen, zato ga je glasno pohvalil. Fuhr je prišel na jug Avstrije s skrajnega severa Nemčije, iz Lübecka. Študij ekonomije ga ni veselil, zato je pustil šolo in se za krajši čas odpravil v Avstralijo. Tam sta ga navdušila lov in puškarstvo. »V pogovoru z nemškimi puškarji sem izvedel za boroveljsko šolo, in zdaj sem že četrto leto tu,« nam je opisal svojo življenjsko pot, ki ga je preko celine tam spodaj pripeljala na avstrijsko Koroško.
O tem, da bo po diplomi dobil zaposlitev, 25-letni Fuhr ne dvomi. Če ne v Nemčiji, pa v Švici. Fuhr pa še zdaleč ni najstarejši v svojem letniku. Sošolec Stefan Sertl bi lahko bil njegov oče. »V življenju ne moreš nikoli vsega vedeti,« se nasmehne Bavarec in ne neha piliti okrasne ploščice, s katero bo ozaljšal svojo šolsko puško. »V prejšnjem življenju sem bil kmet in sanitarni inšpektor za meso,« nam je povedal. »Kot lovec sem si zaželel početi nekaj novega. Kmetijo sem dal v najem in se s 46 leti vpisal v šolo.«
Prihodnje leto bo Sertl dočakal abrahama in prejel diplomo. Zatem se bo vrnil v Nemčijo in poiskal posel v puškarstvu. »Kjer je volja, je tudi pot,« je optimističen. »Če si lahko lovci privoščijo porscheja, si lahko privoščijo tudi posebno puško. In prav takšne hočem izdelovati.«
Po končanem izobraževanju imajo dijaki možnost odkupiti »svojo« puško, ki jo začnejo izdelovati v drugem letniku in se na njej učijo do zadnjega dne šolanja. Šola jim zaračuna le uporabljeni material. Ena izmed čistih desetk, z razkošnimi gravurami in pozlačenim sprožilcem, je pristala v šolski zbirki. Bržkone je bila za odkup dijaku predraga. »V trgovini bi bil to izdelek visoke kakovosti, prodajna cena pa bi se gibala v razredu avtomobila višjega srednjega razreda,« nam razkrije Faninger. Torej kot nov audi A4, vprašamo njegovega kolega Keliha. »Ne,« nam prišepne in se namuzne. »Več.«