Prvi primer. Leta 2006 je novo fasado dobila cerkev svetega Urha. Cerkev je bila med drugo svetovno vojno bolj kot destinacija za nedeljsko kolesarjenje ali poduk o krščanski ljubezni znana kot domobranska postojanka, v kateri so mučili in ubijali partizane ter simpatizerje narodnoosvobodilnega boja. Po vojni je bil celoten kompleks, vključno s prerešetano fasado, ki je nosila sledi neuspešnega partizanskega napada iz leta 1943, spomeniško zaščiten. Leta 2006 so jo kljub temu obnovili.

Akt pleskanja se je odvijal v soglasju z ministrstvom za kulturo (takrat pod vodstvom SDS), zato ga sam razumem v kontekstu umetnosti. Kot so vedeli že stari mojstri, v sodobni umetnosti pa vsaj od Marcela Duchampa dalje: glavni avtor umetnine ni nujno tisti, ki drži čopič, v tem primeru pleskarji. Umetniški namen tega barvanja je bil najbrž pokazati, kako se lahko celo za slikarstvom barvnih ploskev skriva ideologija: v tem primeru je »slikarska podlaga« povsem dobesedno pripadla cerkvi.

Drugi primer. Leta 2011 je stranka SDS javnosti pokazala arhivski dokument, ki je na prvi pogled močno bremenil takratnega predsednika republike. Iz papirjev je bilo razbrati, da je Danilo Türk o bombnem napadu, ki se je leta 1979 zgodil v avstrijskem Velikovcu, vedel veliko več, kot je sam priznal. V tistem času je bil sekretar komisije za manjšinska in izseljenska vprašanja, različne teorije pa so kasneje kazale v smeri, da je napad pravzaprav naročila udba. No, izkazalo se je, da »ekskluzivni« dokument ni bil pristen. Pravzaprav je šlo za sestavljanko dveh različnih dokumentov. Pet strani je bilo izvirnika, ki ga je leta 1980 Danilo Türk zares prejel, a vmes je bilo vstavljenih deset strani, ki jih je leto prej dobil takratni predsednik manjšinske komisije.

Sestavljanju papirjev iz različnih virov se v umetniškem jeziku reče … kolaž. Prvo uporabo pripisujejo Pablu Picassu, kot umetniški postopek pa kaže na razdrobljenost in diskontinuiteto modernega sveta, kjer realnosti ni več mogoče videti le z enega gledišča (kot je bilo pravilo pri perspektivičnem slikarstvu od renesanse dalje). Verjetno so želeli le pokazati kompleksnost razbiranja informacij v sodobnem svetu.

Tretji primer se je zgodil pred nedavnim, v Kočevski Reki, ob 24. obletnici prvega postroja slovenske vojske. Glavni govornik je bil predsednik SDS, proslavo je s svojo prisotnostjo počastil predsednik republike, videli smo vod uniformiranih mladcev (političnih simpatizerjev glavnega govorca, članov Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve), za njimi pa plakat s fotografijo prvega postroja slovenske vojske. Pravzaprav je šlo za rahlo spremenjeno fotografijo tega postroja, saj so z vojaških kap izginile … rdeče zvezde.

Ker pri svojem delu velikokrat uporabljam grafični program photoshop, mi je takoj postalo jasno, kaj se je zgodilo. Preko originalne fotografije je »položen« tako imenovan »umetniški« (Artistic) efekt »izrezanka« (Cutout), ki podobo poplošči in ustvarja plakatni videz. Posledično izginejo nekateri detajli. Sam sem preskusil isto in zvezde ne izginejo popolnoma, tako da je bilo s tem v zvezi potrebno še nekaj posegov digitalnega retuširanja. Sklepam pa, da so hoteli le barvno poenotiti kompozicijo, ker bi rdeča barva zmotila »umetniški« vtis plakata, ki bo prireditev naredil še bolj vizualno privlačno.

Četrti primer. V predvolilni kampanji je kasnejša zmagovalka volitev SMC ob življenjskih zgodbah svojih podpornikov objavila »portrete«, ki so jih kupili kar na spletnih portalih za fotografije. Zelo verjetno so hoteli s to umetniško akcijo nazorno pokazati, kako sodobna potrošniška družba ustvarja odtujene, a med seboj podobne ljudi, ki so vse bolj ukalupljeni v matrico brez lastne individualnosti.

In kot peti primer še najmonumentalnejše kiparsko delo na Slovenskem. To je zanimivo že zaradi zelo sodobnega pristopa k avtorstvu, ki zavrača modernistično slavljenje umetnika kot osamljenega genija. Pri izdelavi so namreč sile združili mnogi, med njimi izstopata stranki SDS in SD. Izbor materialov, ki segajo od železobetona do dimnih plinov, je zelo ekspresiven, skupaj z abstraktno formo pa zagotavljajo mogočno čutno izkušnjo. Naslov dela: TEŠ6.

Primerov je še mnogo, a že našteti postanejo precej logični, če jih gledamo kot do sedaj slabo razumljene umetniške postopke. Ker pa je že sama ideja »nerazumljenega umetnika« bolj domena romantične umetnosti, ki je danes že preteklost, in ker tudi kvaliteta predstavljenih umetnin precej niha, se znajo najti tudi zlobni jeziki in opisane umetniške akcije interpretirati zlonamerno: primer cerkvice na Urhu kot načrtno in skoraj dobesedno retuširanje zgodovine, arhivski »kolaž« kot potvarjanje dejstev z namenom diskreditacije političnega nasprotnika, manipulacijo fotografije v Kočevski Reki kot nadaljevanje izročila »starega mojstra« Stalina, generične fotografije na predvolilnih materialih SMC kot lapsus, ki je jasno pokazal generičen in prazen predvolilni program, in novi blok termoelektrarne kot projekt, ki je nekaterim politikom prinesel politične točke, posrednikom bajne provizije, vsem ostalim Slovencem pa nadaljnjih štirideset let finančnih izgub in strupenih izpustov.