Izbrana sem bila šele potem, ko sta prvotno imenovana namestnika odstopila. Pa še takrat je k mojemu imenovanju najbrž več kot znanje, izobrazba, priznanja, dosedanje strokovno delo ter dolgoletne izkušnje s področja uredniškega dela in preiskovalnega novinarstva pripomogla izjava aktualnega predsednika komisije, da si želi, da bi bila »vsaj ena ali pa obe namestnici ženski«. Zelo podobno je bilo pred štirimi leti, ob imenovanju prejšnjega senata komisije. Tedanja namestnica dr. Lilijana Selinšek je bila na položaj imenovana šele potem, ko je kmalu po imenovanju odstopil eden od treh moških članov senata. Pa je takrat izbirni postopek potekal pred povsem drugačno izbirno komisijo, takratni senat komisije pa je imenoval tudi drug predsednik republike.

Nekaj mesecev po nastopu funkcije je k meni pristopil eden od »herojev« boja proti korupciji in me čisto potihem vprašal – »Boj proti korupciji vendar ni za ženske – kaj sploh delaš tu?«

Vse to me je spodbudilo k iskanju odgovora na vprašanje, ali smo ženske kljub glasno opevani spolni enakosti v medijih in na papirju morda vendarle še naprej žrtve bolj ali manj spretno prikritih stereotipov in diskriminacije.

Ženske manj korumpirane od moških?

Komisija za preprečevanje korupcije v zadnjih letih med drugim intenzivneje spremlja problematiko nasprotja interesov. Ta zajema tudi nepotizem in klientelizem oziroma zaposlovanje na podlagi prijateljskih, sorodstvenih in političnih povezav namesto na podlagi strokovnosti.

Zgovorni so rezultati analize komisije za preprečevanje korupcije o korupcijskih tveganjih, vključno s klientelizmom, pri zaposlovanju v javnem sektorju v obdobju štirih menjav vlad in županov od lokalnih volitev 2004 do novembra 2013. Analiza je pokazala, da se je v zadnjem mesecu obstoja vlade v javni sektor in v družbe v večinski lasti države prezaposlilo bistveno več oseb, prej zaposlenih na zaupanje, kot v prejšnjem obdobju. Čeprav to še ne pomeni, da so bile vse takšne zaposlitve nujno sporne, pa je komisija zaznala sum, da so bili kar v 14 od 18 preiskovanih primerov postopki izvedeni netransparentno. To pa močno povečuje tudi tveganja za korupcijo.

Da se kadrovanje »po političnih zvezah« ne obnese, potrjuje nedavno predstavljena raziskava dr. Polone Domadenik z Ekonomske fakultete o političnem kadrovanju v nadzorne svete slovenskih družb. Kot ugotavlja, so podjetja s politično nastavljenimi nadzorniki bistveno manj produktivna od podjetij z manjšim odstotkom nadzornikov, ki jih strankarski »botri« nastavijo po politični liniji.

Tudi v zadnjem času je odmevalo nekaj imenovanj na pomembne položaje, pri katerih imenovani kandidati niso izpolnjevali niti osnovnih razpisnih pogojev, bili pa so strankarsko oziroma drugače povezani s ključnimi odločevalci in odločevalkami. Eden odmevnejših »sorodstvenih« primerov zaposlitve, pri katerem je komisija ugotovila elemente korupcije, je bila zaposlitev sina nekdanjega župana Slovenj Gradca najprej za določen, potem za nedoločen čas na občini. Do tega pojava vlada v slovenski družbi še vedno prevelika toleranca, odnos funkcionarjev in uslužbencev v javnem sektorju do netransparentnega zaposlovanja pa v komisiji ocenjujemo kot izrazito nezadovoljiv. Zakonodaja na tem področju je pomanjkljiva, stanje v duhu »poskrbeti je treba za naše« pa se je s poglabljanjem gospodarske krize, povečanjem brezposelnosti in ob številnih »novih obrazih« v politiki, ki morajo prav tako čim prej poskrbeti »za svoje«, le še poslabšalo.

Kje je, ko govorimo o nepotizmu, klientelizmu in netransparentnem kadrovanju, prostor za razmislek o spolni uravnoteženosti pri imenovanju na ključne odločevalske položaje ter o (domnevni) povezavi med spolom in korupcijo? Več mednarodnih raziskav s področja poslovne etike in psihologije je potrdilo tezo, da so ženske manj dovzetne za korupcijo kot moški. Wang Sheng Lee in Cahit Guven, avtorja raziskave Vpetost v korupcijo: vpliv kulturnih vrednot in učinkov ter nalezljivost na mikroravni (Engaging in Corruption: The Influence of Cultural Values and Contagion Effects at the Micro Level), sta se v eni prvih raziskav s tega področja osredotočila predvsem na raziskovanje tolerance do korupcijskih tveganj ter vlogo spolov pri tem.

V družbah, ki veljajo za bolj »mačistične«, naj bi pri moških še posebej spodbujali lastnosti, kot je poudarjena individualnost, ter od njih zahtevali ambicioznost, tekmovalnost in usmerjenost k materialnemu uspehu. Vsi ti dejavniki naj bi bistveno prispevali k neetičnemu delovanju posameznika. Pretirana tekmovalnost naj bi spodbujala neetično delovanje, predvsem goljufanje, pohlep, grabežljivost – in korupcijo. Ženske naj bi, po drugi strani, na splošno veljale za manj korumpirane. Redkeje naj bi ponudile podkupnino ali goljufale druge za osebne koristi. Načeloma naj bi delovale bolj integritetno in bile manj naklonjene goljufanju – tudi zaradi strahu pred kaznijo, če jih odkrijejo.

Za države z več spolne enakosti, kot sta Danska in Norveška, je bolj kot za druge države značilno, da se korupcija dojema kot nekaj zgrešenega in obsodbe vrednega.

Obstaja »koruptivni značaj«?

Na mednarodni ravni je bilo o motivaciji in značilnostih »koruptivnega značaja« opravljenih že nekaj raziskav. Po psihologinji Giadi Del Fabbro osebnostne lastnosti, ki povečujejo tveganje za koruptivna ravnanja, vključujejo: pomanjkanje empatije (ljudje se niso sposobni vživeti v drugega ali razumeti, kako lahko njihova dejanja učinkujejo na druge), egocentričnost, manipulativnost, pohlep, grabežljivost, občutek »upravičenosti« (posamezniki verjamejo, da si zaslužijo posebno obravnavo, več uspeha in da je njihove potrebe nujno zadovoljiti v večji meri in prej kot potrebe drugih) ter nagnjenost k zvračanju krivde na druge (izogibanje odgovornosti).

Druge značilnosti, ki se povezujejo s korupcijo, vključujejo vedenje, povezano z iskanjem vznemirjenja, socialno udobnost, tvegano vedenje in močno izraženo potrebo po moči, torej izrazito »moške« lastnosti.

K manj korumpiranemu delovanju lahko ob integriteti, transparentnosti in razvitih etičnih vrednotah bistveno pripomorejo bolj »mehke« lastnosti, kot so zaupanje, zvestoba, poštenost, odgovornost, pravičnost ter zavedanje pomena soodvisnosti ter solidarnosti.

Seveda ne gre pretirano posploševati – tako kot na ključnih odločevalskih položajih obstajajo etični, empatični, manj pohlepni in manj grabežljivi moški, obstajajo tudi ženske, ki zaposlujejo ali se pustijo zaposliti po zvezah in ki se jim zdi samoumevno, da za kakšno uslugo zahtevajo ali dajo provizijo. A dosedanje raziskave potrjujejo tezo, da lahko bolj transparentno kadrovanje ter imenovanje več žensk na ključne odločevalske položaje postane ne le pomemben korak na poti k pravičnejši družbi, temveč tudi eno najmočnejših orožij v učinkovitejšem boju proti korupciji.

Alma Sedlar je namestnica predsednika KPK. Navedbe v članku so stališča avtorice in ne KPK.

Viri:

Komisija za preprečevanje korupcije: Ocena stanja korupcije 2013

Wang-Sheng Lee in Cahit Guven: Engaging in Corruption: The Influence of Cultural Values and Contagion Effects at the Micro Level, objavljeno v: IZA Discussion Paper No. 7685

Kavisha Pillay: The Psychology of Corruption