Kaj pravite na trditve politike in nevladnikov, da ste pravzaprav veliki koncerni prepozno dojeli, da s prehodom na obnovljive vire energije nemška politika misli resno in da se je treba prilagoditi prihajajočim spremembam?

Zagotovo je velik del elektrogospodarstva učinke političnih odločitev, doslednost pri sledenju tem odločitvam in odpor politike do sprememb napačno ocenil. Veliki energetski koncerni so se zelo pozno in tudi zelo obotavljajoče odločili za investicije v obnovljive vire energije iz treh razlogov. Do leta 2000 jim je bilo to onemogočeno, kajti državno subvencijo je lahko dobila le investicija, h kateri je energetika prispevala manj kot 25 odstotkov vrednosti. Zakon je bil naravnan proti zasebnemu in komunalnemu elektrogospodarstvu, politika se je odločila, da so obnovljivi viri energetske investicije občanov. Res pa je, da so šele v novem tisočletju obnovljivi viri dobili veter v krila, in sicer preko visokih spodbud.

Elektrogospodarstvo je to dinamiko in potencial obnovljivih virov dolgo podcenjevalo. Hkrati ima problem z decentraliziranostjo investicij, saj mu večji projekti bolj ležijo. Veliki koncerni so tako zakorakali v velike projekte, torej v velike površine sončnih elektrarn ter ogromne vetrne parke na kopnem in morju. Subvencije za obnovljive vire energije, predvsem biomaso, veter in fotovoltaiko, pa so bile vedno oblikovane za male decentralizirane elektrarne, ki so od njih tudi največ profitirale.

Je pa zanimivo, da je ena najstarejših vetrnih elektrarn v Nemčiji naša, Vattenfallova, in bo kmalu praznovala petdesetletnico. To so bili časi, ko smo imeli v omrežju štiri odstotke obnovljivih virov energije, od tega so 3,8 odstotka prispevale hidroelektrarne, 99 odstotkov analitikov pa je trdilo, da nikoli ne bomo prišli na več kot 6 odstotkov obnovljivih virov.

Zdaj iz njih dobite 27 odstotkov elektrike.

Prognoze so vedno nevarne. Ko sem delal še kot referent (do leta 2007, op.p.), so k nam v parlament prihajali predstavniki industrije in bolj ali manj vsi po vrsti govorili, da se bo pri petodstotnem deležu vetrne energije omrežje sesulo, saj tega tehnično ne bo preneslo. V omrežju smo imeli tudi že 35 odstotkov elektrike iz obnovljivih virov, od tega 25 odstotkov iz vetra, in seveda je bila industrija izzivu kos. To ne pomeni, da je odstotke mogoče višati v neskončnost, ampak da smo dinamični in učljivi.

Prej ste rekli, da razen politike nihče ni pričakoval tako uspešnega razvoja obnovljivih virov energije...

Panoga je ta proces dolga leta podcenjevala. V zadnjih dveh, treh letih, ko se je vse skupaj bolj izkristaliziralo, pa so nastali tudi vsi konflikti. Zdaj imamo razprave o cenah elektrike, o gradnji daljnovodov, o evropskem sodelovanju, govorimo o prečnih transformatorjih na Češkem in Poljskem, nizozemski trg električne energije pa smo povsem uničili. Tamkajšnja industrija se veseli, ker od nas dobiva poceni elektriko, ampak proizvajalci elektrike so na psu. Ironično so bili Nemci tako pametni, da so še prej nizozemske elektrarne kar sami pokupili, tako da tudi vsa škoda pristane pri nemških lastnikih.

Je to eden od razlogov, da gre velikim energetskim koncernom v Nemčiji slabo? Tudi Vattenfall je v rdečih številkah.

Imamo dva problema. Enega je povzročila politika z zakonom o obnovljivih virih energije, ki cene elektrike na trgu potiska navzdol, tako da vse manj elektrarn pokrije lastne stroške. Hkrati je zaradi obnovljive elektrike vse manj elektrarn, predvsem plinskih, ki so dovolj obremenjene oziroma imajo dovolj obratovalnih ur. Obnovljiva energija ima v omrežju prednost. Ker pri 35 evrih za megavatno uro elektrike nihče ne more zgraditi nove elektrarne brez subvencij in ker nihče ni pripravljen v doglednem času reformirati zakonodaje, pa tudi nihče ni več pripravljen investirati. Z lignitom in delno s premogom še lahko pokrijemo operativne oziroma variabilne stroške elektrarne, polnih stroškov pa ne.

Nekateri zdaj pravijo, da tudi konvencionalna energetika potrebuje subvencije, ampak zame je ideja, da bi električno preskrbo neke industrijske države preusmerili na subvencije, povsem bolna. Po mojem je treba zakon strukturno spremeniti tako, da bodo cene na trgu spet odražale resnične stroške. Kajti stroški so zdaj ničelni le zato, ker jih solidarnostno plačajo odjemalci električne energije. Drži pa tudi, da je veliko podjetij v fazi razcveta pred krizo na veliko investiralo in imamo zato preveč kapacitet iz konvencionalnih virov. Teh bi bilo preveč tudi, če bi iz omrežja vzeli vse subvencionirane obnovljive vire. Kar seveda pomeni dodaten pritisk na cene. Leta 1999 oziroma 2000 smo že imeli okoli 17 oziroma 18 odstotkov odvečnih kapacitet, ki pa so se po brutalni cenovni vojni stopile na sedem oziroma osem odstotkov. Odvečne kapacitete vedno vodijo v padec cene na trgu in posledično v očiščenje trga.

V takšnih okoliščinah se je najprej Vattenfall, zdaj pa še E.on odločil termoelektrarne prodati.

E.on ničesar ne prodaja.

Dobro, najprej se želi reorganizirati v dve podjetji, nato pa podjetje s konvencionalno energetiko leta 2016 tudi prodati.

Vseeno gre za povsem različne zadeve. Vattenfallovo odločitev o umiku iz lignita je nemška javnost pričakovala že dve ali tri leta. Ni šlo za vprašanje ali, temveč kdaj in kako.

Je bila švedska politika tista, ki je od državnega Vattenfalla zahtevala prodajo termoelektrarn v Nemčiji?

Da, to je bila izključno politična odločitev. Naš umik nima nič s trgom, mi smo edini del verige, ki v Nemčiji še služi denar. Švedska ima z lignitom podoben problem kot Nemci z jedrsko energijo. Švedi so lignit sprejeli kot način, kako v Evropi dodatno širiti svoje gospodarstvo. Ta ekspanzija je zdaj mimo, vračamo se k jedrski energiji v Skandinaviji. Del umika so tudi dezinvesticije v določeno premoženje. Lignit pa nikoli ni bil naše priljubljeno gorivo.

Pri E.onu je stvar veliko bolj zapletena. To podjetje ima povsem drugačno organizacijsko strukturo kot mi, gre za globalno podjetje, ki zaradi tega nosi tudi izjemno velika globalna gospodarska in politična tveganja. Podjetje zdaj prebira vsa svoja politično slaba tveganja in jih bo zapakiralo v eno podjetje, vsa dobra tveganja – tista torej, ki jih politika ne ogroža – pa bodo zapakirali v drugo podjetje. To je precej premetena poteza Teyssena (predsednika uprave E.ona Johannesa Teyssena, op.p.), ki je vrnil žogico politiki, češ, zdaj si pa ti odgovorna za naše elektrarne.

Nemški mediji že ugibajo, ali E.on z oddelitvijo konvencionalnih elektrarn v posebno podjetje ne ustvarja neke vrste slabe banke tudi zato, ker bo treba konvencionalno energijo, vključno z jedrsko, enkrat razgraditi, sredstva, doslej rezervirana za to, pa po vsej verjetnosti ne bodo dovolj.

Sistem deluje že zato, ker denar dajemo na stran. Na plečih nemških davkoplačevalcev je doslej pristala samo varna razgradnja, hramba odpadkov in odstranitev vzhodnonemških jedrskih elektrarn ob združitvi obeh Nemčij, ker te elektrarne pač niso imele privatnih lastnikov. Za zahodnonemške nuklearke je položaj jasen, po jedrskem zakonu moramo ustvariti primerne rezerve. Res je, da podjetja tega denarja večinoma ne hranijo v obliki gotovine v sefu, temveč v naložbah. Te so poslovna skrivnost in so najbrž pri vsakem podjetju drugačne. Jih pa neodvisni revizor vsako leto preveri, prav tako jih razkrijemo nemški vladi. Zato verjamem, da so naložbe varne. Ali bodo zadoščale, pa je spet politično vprašanje, kajti politika postavlja pogoje, pod katerimi potekata razgradnja in odstranitev elektrarn.

Še pred dvema letoma je večinski del politike odlagališče jedrskih odpadkov želel zgraditi v Gorlebnu, a se je to zdaj, kot kaže, spremenilo. To pomeni dodatnih dvajset let čakanja na novo lokacijo. Vsako dodatno leto pa stane. Zdaj naj bi recimo izvedli nove neodvisne raziskave, kje bi lahko stala potencialna odlagališča jedrskih odpadkov.

Vse to boste po pojasnilih politike morali plačati proizvajalci jedrske energije. Ali tožite vlado tudi zaradi tega?

Ne, mi jo tožimo zaradi razlastitve brez odškodnine, saj želimo zaščititi naše premoženje, kar je ustavno zagotovljena pravica. Ne zahtevamo ponovnega zagona jedrskih reaktorjev, temveč spoštovanje ustave, ki pravi, da razlastitev potrebuje neko utemeljitev in mora biti sorazmerna, hkrati pa povezana z odškodnino. Obenem seveda tožimo, da bi se zaščitili kot investitorji. Več sto milijonov evrov smo vložili v jedrsko energijo na podlagi podaljšanja obratovanja jedrskih elektrarn, ki pa so ga v Berlinu zaradi cunamija na Japonskem preklicali.

Podaljšanje obratovanja nukleark je vlada potrdila pol leta pred Fukušimo.

En vikend je trajalo, da so ubrali popolnoma nasprotno smer in nuklearkam prižgali rdečo luč. Arbitražno sodišče in tudi nemško ustavno sodišče bosta odločila, v kolikšni meri so s tem kršili naše pravice in ustavo. Je pa tu še eno vprašanje. Nemčija je svoje znižanje izpustov toplogrednih plinov najprej vezala na evropske in mednarodne podnebne cilje. Temu pogoju se je nato politika odrekla in sprejela bolj ambiciozen podnebni cilj znižanja izpustov CO

2

za 40 odstotkov, ki ga je utemeljila s podaljšanjem obratovanja nukleark. Premostitveno jedrsko tehnologijo naj bi uporabljali dlje, da bi s tem dali prednost stroškovno poceni proizvodnji električne energije brez izpustov CO

2

.

Potem se je zgodil tisti dolg konec tedna ob jedrski nesreči v Fukušimi in čez noč so izključili 8000 megavatov jedrske elektrike. Nista jih nadomestila veter in sonce, temveč elektrika iz premoga in lignita. Posledica je dodatnih 50 milijonov ton izpustov CO

2

, to pa je že tista luknja v načrtih, ki jo skuša zdaj vlada zapolniti z omejevanjem obratovanja termoelektrarn.

Ob tem je treba vedeti, da je imela Nemčija razen nekaj redkih obdobij vedno zelo izravnan saldo med uvozom in izvozom elektrike, morda smo je izvozili tri teravatne ure in uvozili pet. Zadnjih nekaj let pa se zaradi zakona o obnovljivih virih energije in izjemno nizkih cen elektrike na trgu soočamo z izvoznim bumom: 30 oziroma 40 teravatnih ur elektrike pomeni 30 milijonov ton izpustov CO

2

, ki jih Nemčija proizvede dodatno, ker elektriko izvaža. Subvencioniramo torej brezogljično elektriko iz obnovljivih virov in jo izvažamo, hkrati pa proizvajamo več elektrike, ki pomeni tudi izpuste CO

2

, ker po naši elektriki v Evropi povprašujejo. Pred tem si ni mogoče zatiskati oči, tako kot je jasno, da lahko zelo hitro izstopimo iz jedrske energije, ampak potem imamo v realnem svetu več emisij iz termoelektrarn.

Toda takšni so učinki zaradi tega, ker ne deluje evropska shema trgovanja z emisijskimi kuponi, sicer bi namesto termoelektrarn zagnali manj umazane plinske, ki zdaj brezdelno stojijo.

Ni res, shema deluje odlično, preveč emisijskih kuponov na trgu je posledica gospodarske krize. Ta pa ni brezplačna, milijone Evropejcev je stala službe. Ta veličastna nemška bilanca izpustov CO

2

je posledica treh velikih procesov. Več kot dve tretjini je k znižanju izpustov prinesla združitev obeh Nemčij, v kateri smo likvidirali celotno vzhodnonemško industrijo in na cesto postavili na milijone ljudi. Poleg tega se zaradi svetovne globalizacije in delitve dela določeni industrijski procesi ne dogajajo več v Nemčiji ali Evropi. Dobrine uvažamo, emisije pa ostajajo na Kitajskem. Edini razlog, da sta Evropa in Nemčija dosegli cilje iz kjotskega protokola, pa je finančna in gospodarska kriza. Leto 2008 je zadnje leto, ki ga kriza še ni povsem zaznamovala, in takrat kjotskih ciljev nismo dosegali. Potem je prišel popoln zlom gospodarstva in tudi emisij, dosegli smo najnižjo porabo energije in najnižje izpuste CO

2

po letu 1990. To je sprožilo poplavo emisijskih kuponov na trgu, ki zdaj čaka, kaj se bo zgodilo, kajti kuponi v resnici niso več vredni nič. Če ne bi bilo z njimi povezanih špekulacij, bi bila njihova vrednost nič.

Če se vrnem k tožbam: ali med čakanjem na odločitev sodišča glede izstopa iz jedrske energije že pripravljate tožbe zaradi napovedanega omejevanja delovanja termoelektrarn?

Nemški gospodarski minister je napovedal, da ne bo dopustil zakona, ki bi zahteval zapiranje termoelektrarn.

Seveda ne, odločitev, ali izključiti posamezno termoelektrarno ali v vseh po vrsti nekoliko zmanjšati število obratovalnih ur, bo prepustil upraviteljem flot.

Takega zakona ne pričakujemo, drugače ga bomo morali seveda postaviti na preizkus. Obratovanje elektrarn je odvisno od njihove konkurenčnosti. Če ga želi odmerjati politika, bomo morali na to temo odpreti razpravo. Nekateri pravni strokovnjaki celo pravijo, da kakršnakoli dodatna regulacija elektrarn, ki delujejo v okviru evropske ETS sheme, ni skladna z evropsko zakonodajo. Lahko bi se oglasila tudi industrija, da si želi še naprej poceni elektriko iz domačega lignita, ne pa iz dragega zemeljskega plina, ki prihaja iz Nizozemske, Norveške ali Rusije. Hkrati ne obstaja noben pravno obvezujoč nacionalni cilj glede CO

2

. Tudi nemški vzor ne obstaja. To je politična mantra. O novem mednarodnem podnebnem dogovoru se ne pogaja Nemčija, ampak EU za vse države članice.

V nemških političnih krogih je neuradno slišati, da bi neuresničitev podnebnih ciljev politiki povzročila več težav doma kot v tujini.

Nemci se na področju obnovljivih virov energije in boja proti podnebnim spremembam zelo močno angažirajo že leta, a predvsem doma. Za to obstajajo dobri politični razlogi, ne pa tudi gospodarski. Nihče sistema ni zastavil tako, da bi Nemci fotovoltaiko financirali tam, kjer bi bilo to najbolj smiselno, torej v južni Evropi, Afriki, Aziji, Latinski Ameriki. Vse smo postavljali tukaj, da smo lahko ustvarili veliko dobičkarjev. Šest milijonov ljudi je investiralo v obnovljive vire energije, 30 milijonov gospodinjstev pa to plačuje. Če govorite s poslanci z obalnih območij, so presrečni, kajti krizo pristaniške dejavnosti in še pred tem tekstilne industrije je kompenzirala industrija obnovljivih virov energije. Da ta temelji na subvencijah, je trenutno nepomembno, saj za lokalno prebivalstvo štejejo denar, delovna mesta, dohodek.

V takšni situaciji je težko govoriti o gospodarski racionalnosti. Poleg tega Nemčijo že trideset let – ena cela generacija je medtem odrasla – pretresa konflikt jedrska energija da ali ne, posamezniki nasproti velikim koncernom. Zaradi tega je nastala kultura, v kateri ima velik del nemške družbe pozitivno držo do obnovljivih virov energije, ki je celo bolj del nemške kulture kot pečenice in zelje ter svinjska pečenka. Toda nobena kultura ni statična in zdaj se soočamo s kolateralno škodo prehoda na obnovljive vire.

Felix Matthes (podnebni strokovnjak z Öko-Instituta, op.p.) je pred kratkim napovedal, da bomo imeli v Nemčiji ob uresničitvi naših ciljev kar 20 milijonov elektrarn. Tega ne verjamem, ker bo na neki točki prišlo do preloma. Vsa družbena gibanja se vzpnejo do določene točke, potem pa se zgodi protigibanje. Mislim, da nas čaka še zelo kritična razprava, tudi o tem zmanjšanju izpustov CO

2

za 40 odstotkov.

Kakšna?

Da ne bo konec sveta, če bomo izpuste znižali za 38 ali 37 odstotkov. Kajti tudi nekaterih drugih ciljev ne bomo dosegli, pa so uzakonjeni, na primer, da želimo do leta 2020 imeti 25 odstotkov ogrevanja daljinskega. Zdaj ga imamo 16,5 odstotka in cilja ne bomo dosegli, ker nihče vanj ne vlaga. Nič se ne premika, ker ta cilj nima politične privlačnosti podnebnih sprememb oziroma obnovljivih virov energije, pa čeprav gre za cenovno enega najučinkovitejših ukrepov. Obstaja toliko možnosti, ampak mi smo se osredotočili na veter in fotovoltaiko, ker sta to čustveni temi in imata za seboj velik lobistični aparat.

Že ob vstopu v vašo stavbo piše, da želi tudi Vattenfall do leta 2050 proizvajati podnebno nevtralno energijo.

Ta cilj smo sprejeli in je del strategije podjetja, ki še velja, vendar pod štirimi pogoji: da obstaja globalno trgovanje z izpusti CO

2

, da je dovoljena tudi jedrska energija, da se razvije zajemanje in shranjevanje ogljika za termoelektrarne in da imamo globalno izravnavanje, torej da lahko rezidenčne emisije uravnavamo z izravnalnimi ukrepi, recimo pogozdovanjem. Nič od tega praktično ne obstaja.