Po odhodu iz reprezentance se je poskušal v tujini, v Savdski Arabiji je za hip ali dva vodil moštvo Al Ittihad, zdaj pa že drugo sezono trenira NK Rijeko. Gre za enega najbolj ambicioznih hrvaških športnih kolektivov, pod Kekovim vodstvom so že dvakrat nastopili v evropski ligi, česar si pred tem niso mogli niti zamisliti. Pri naših sosedih, predvsem seveda na Reki in okolici, si je z rezultati in z javnimi nastopi Kek pridobil status ene najpopularnejših osebnosti v športu. Postal je športna pop ikona, čeprav meni, da mora na Reki v nogometu še marsikaj postoriti, da bodo primerljivi z večjimi evropskimi klubi.

In da beseda ne bi tekla zgolj o nogometu, smo se pogovarjali še o nekaterih drugih stvareh, recimo o glasbi, konec koncev je bil Matjaž Kek v svoji karieri tudi radijski glasbeni opremljevalec, po drugi strani pa je reški trener tudi velik poznavalec vina, zato smo se nekaj dni pred novim letom z njim pogovarjali kar v njegovi najljubši vinoteki.

Kako pogosto se vračate domov, zdaj ko ste na začasnem delu na Reki?

Danes sem tretjič ali četrtič v zadnjega pol leta, manj kot enkrat na mesec. Gre za ritem tekmovanja, domača liga, evropska liga in pokal, ki ne dovoljuje počitka. Vedeti morate, da smo v pol sezone odigrali kar 34 tekem. Enostavno zmanjka časa. Zdaj imam do sedmega januarja odmor, nekaj časa bom doma v Mariboru, malo bomo šli na toplo, potem pa priprave, najprej v Rovinju, in pomladanski del hrvaškega prvenstva. Je pa seveda dobrodošlo, da se po polovici sezone lahko takole mirno usedem, ne razmišljam o tekmah, da nimam ves čas telefona.

Veljate za človeka, ki dobro pozna glasbo, vsaj tako trdi Brane Rončel; katero glasbo si vrtite na poti z Reke v Maribor? 

Odvisno od razpoloženja, čeprav največkrat kak neobremenjen fusion, manj vokala, vse pa okoli jazza. Je pa res, da sem vse o tej glasbi dobil ravno od Braneta Rončela in Mirana Latina Muse. Navdušila sta me nad glasbo, ki je za nogometaša malce neobičajna, zdaj pa v življenju pride zelo prav. Gre za način sproščanja izven stereotipov.

Nekaj časa ste celo vrteli glasbo na radiu.

V karieri sem bil veliko poškodovan, skupaj sem imel kar devet operacij. Vmes so bili dolgi premori. In ker so praktično vsi prijatelji prihajali iz glasbenega miljeja, so mi predlagali, naj naredim kak glasbeni set, glasbeno opremo za radio. Sodeloval sem z radiem MM2, zdaj je to Radio Si, in z Radiem City. Šlo je zgolj za glasbeno opremo, za podajanje tistega znanja, ki sem ga črpal na drugi strani.

Najljubši glasbenik?

V življenju sem imel velik privilegij, da sem lahko trikrat v živo poslušal Milesa Davisa, v času, ko je nastopal z Aki Takase in Stanleyjem Jordanom, se pravi v njegovih udarnih električnih časih. V istem dnevu sem v Münchnu videl nastop Miltona Nascimenta in Miriam Makebe. V živo sem videl Jona Luciena in Dizzyja Gillespieja… Pa še veliko pop glasbe, recimo Tino Turner in Simply Red. Na stadionu v Kranjčevičevi, kjer smo igrali letošnjo zadnjo tekmo z Zagrebom, sem videl Dire Straits. Če rečem drugače, tisto, kar sem videl v živo, mi je najbolj ostalo.

Dire Straits ali Miles Davis?

Miles Davis, brez dvoma, ampak Dire Straits sem videl v mladosti, pred tridesetimi leti. Včasih je tako, da ti je good time in se ti ni težko zapeljati do Trsta, na koncert Maria Biondija v teatru…

Ste šli pogledat Biondija?

To je bil eden zadnjih koncertov, ki sem jih videl, če govoriva o pop glasbi. Drugače pa sem nazadnje videl Herbieja Hancocka. Hočem reči, da ne delam razlik, ko hodim na koncerte. Včasih je prav fino skočiti v ljubljanske Križanke in si pogledati kak običajen pop bend. Konec koncev s tem pridobiš širino, ki ne more škoditi.

Zadnji trije koncerti torej Mario Biondi, Herbie Hancock in …

Bil sem tudi na Gibonniju, ulico pod mano je imel koncert na letnem odru v Opatiji, pa mi ni sedlo, sem se kar hitro pobral.

Pred časom ste na spletnih straneh »e-Vina« objavili lestvico svojih najljubših vin. Katere tri steklenice vina ste nazadnje pokusili?

Gravner Breg 2004, Blanc de Blancs Delamotte 2004, res dober šampanjec, in pa Simčičeva rebula Opoka, ki je redno na mojem repertoarju, pa ne samo zato, ker sva Marjanom prijatelja.

Za Štajerca imate zelo radi primorska vina, Maribor pa skoraj v samem mestu ponuja izjemne lokacije, Malečnik, Meranovo...

V Pekrah pod Meranovim sem doma, pa vseeno moram reči, da tam niso prepoznali tržne niše kot v Brdih, kjer si vinarji med seboj na tihem pomagajo. Na Štajerskem je tega manj, čeprav se v zadnjem času malce povezujejo. Morda bi se morali zgledovati po sosedih. Le nekaj metrov čez mejo je vse urejeno, včasih je manj kot dvesto metrov, vinske kleti so sodobne, gostilne prijazne … skoraj nerazumljivo je, da se moramo Štajerci voziti na narezke in vino na »Weinstrasse«. Kot rečeno, v zadnjem času se stvari počasi spreminjajo, tudi zato, ker je kleti in vinograde prevzela mlajša generacija.

Je pa vse skupaj še vedno neprimerljivo s kletmi Polza in Tementa, ki imata, zanimivo, del vinogradov na naši strani.

Res je neverjetno, kar je naredil Polz, po drugi strani pa odkrito povem, da njegovo vino težko pijem. Je pa res, da so vse skupaj, od gostilne do prodaje olj, gorčic in vina ali, če hočete, pečenega kostanja, zapakirali tako, da je neverjetno. Podobno je s Tementom. Pred časom smo bili višje na Gradiščanskem, tisto je pa vsaj zame še močnejša zgodba.

Na naši strani je vse šlo – ni več industrije, kriza je uničila vse, ampak da bi se povezali, da bi začeli vlagati v kolesarske steze, v vinske kleti, v tovrstni turizem, to pa ne. Raje se prepirajo med sabo, kot da bi vložili v projekt, črpali evropska sredstva, tako kot so to naredili v Avstriji. In potem vsak proda po pet tisoč steklenic, pa še od tega polovico kar na črno. Edina rešitev za Maribor je kombinacija turizma, športa in kulture. Za industrijo imamo enostavno predrago delovno silo.

Kako je s hrvaškimi vini? Včasih je veljalo, da se ne morejo primerjati z našimi, zdaj je drugače. Kakšna je vaša ocena, glede na to, da ste blizu najpomembnejšim istrskim vinarjem?

Istro poznam bolj kot druge dele Hrvaške in lahko rečem, da so šli s svojimi vini zelo naprej. Nekaj vinarjev je iz malvazije naredilo neverjetna macerirana vina: Roxanich, Clai, Trapan, Kozlović… Je pa treba vedeti, da so jim pomagali in celo delali kleti mojstri iz Brd in Collia. Glede drugih delov Hrvaške je očitno, da se zavedajo, da morajo tako kot pri hotelih in kulinariki slediti novim trendom.

Menda je tudi vaša trenerska pot na Reko povezana z vinoteko.

Drži, za moj nastop smo se dogovorili ravno v tej vinoteki, v tej sobi. Najprej je bilo mišljeno, da bomo spili kavo, da bo vse skupaj končano v petih minutah. Potem pa sta me podpredsednik Dejan Ščulac in športni direktor Rijeke Srečko Juričić prepričala, da gre za zdrav projekt. Izziv je bil velik, saj veste, da v hrvaškem nogometu ni bilo ravno veliko naših trenerjev, po drugi strani pa takrat že nekaj časa nisem delal. Ponudbo sem sprejel, potem pa se je začelo hitro odvijati. Dobro so me sprejeli, prvih nekaj tekem sem tudi po sreči dobil, saj si verjetno nihče ne predstavlja, da lahko trener pride in vpliva na ekipo že v prvih dneh.

Rekli ste, da je projekt zdrav, to pomeni, da ni tako kot v slovenskem nogometu pa tudi po nekaterih klubih na Hrvaškem, da zmanjkuje denarja in da zamujajo plače?

Finančna konstrukcija je bistveno manj bahava, kot se sliši glede na lastnika Gabriela Volpija in Social Sport Foundation… In seveda neprimerljiva z zagrebškim Dinamom. Verjetno smo v rangu splitskega Hajduka.

Povejte drugače. Če ima NK Maribor letni proračun nekaj čez deset milijonov evrov, koliko ga ima NK Rijeka?

Natančno ne vem, ampak morda šest ali sedem milijonov. Nekajkrat manj kot Dinamo.

Nekaj ste zaslužili tudi v Evropi, kjer ste bili dokaj uspešni.

Gotovo, čeprav so to stvari, ki me neposredno ne zanimajo. Trenutno me bolj zanima, kako bomo zaključili kamp. To je del nove zgodbe, v katero bo kasneje vključena tudi gradnja novega stadiona. Čeprav mi bo kar malce žal za te »stene«, kot mi je bilo pred leti žal starega Ljudskega vrta, pa starega Bežigrada.

Zdi se, da ste prvi klub na Hrvaškem, govorimo o sodobni zgodovini, ki bi lahko pariral Dinamu, še posebej v Evropi ste veliko uspešnejši. Pa vendar z njimi izredno težko igrate. Kako to? 

V Evropi definitivno damo več od sebe kot Dinamo, obratno pa je v hrvaškem prvenstvu, Dinamo je tu bolj uspešen. Kar se same organizacije tiče, smo po infrastrukturi in možnostih za delo daleč za Dinamom. Skavtsko službo imajo daleč najboljšo na Hrvaškem in navadno poberejo vse mlade nogometaše. Po drugi strani pa pri vseh njihovih 25 do 30 milijonih evrov letnega proračuna in osmih igriščih ne bi zamenjal ene tekme pri nas na Kantridi pred devet ali deset tisoč gledalci za njihove tekme pred s tisoč ali tisoč petsto ljudmi. Mi imamo emocijo, imamo strast in nekaj, kar so me naučili: za Rijeko se ne navija, za Rijeko se živi. In to se je zdaj res potrdilo. Si predstavljate, da nas je na gostovanjih po Evropi spremljajo tudi po dva tisoč navijačev Armade. V teh časih so potovanja v Rotterdam, v Sevillo ali Stuttgart velik strošek.

Verjetno v Sloveniji ni trenerja, ne glede na vaše in Katančeve uspehe z državno reprezentanco, ki bi doživel takšno evforijo, kot je zdaj na Reki. Postali ste nekakšna pop ikona. Kako vas sprejemajo na ulici in v lokalih?

Drži, takšnih emocij v Sloveniji, kljub uvrstitvi na svetovno prvenstvo v Južni Afriki, nisem doživel. Težko rečem, morda je to zato, ker sem prišel iz povsem drugega okolja, morda sem se v teh letih tudi sam nekaj naučil, še posebej komunikacije z mediji. Čeprav me mnogi sprašujejo o primerjavi teh uspehov z Mariborom in reprezentanco. In pravim, stvari so neprimerljive. Povsod, kjer sem dosegal uspehe, je bila najpomembnejša pozitivna klima. In če v Sloveniji okoli reprezentance ne bomo ustvarili pozitivne klime, ne bo rezultatov. V Mariboru, v klubu, pa če marate ali ne marate Zlatka Zahoviča, je pozitivna klima, in to je osnova. V Stožicah te klime pred petsto gledalci ni in je ne more biti. Jaz še vedno razlagam, da sem kot Mariborčan rad hodil na tekme za Bežigrad, ker je bila dobra atmosfera, ki je zdaj v Ljubljani ni.

Hočete reči, da je zgodba s Stožicami nenaravna?

Seveda, nekaj na silo.

Govorite o pozitivni energiji, ki vlada na Reki, ampak dejstvo je, da vas hrvaški mediji jemljejo kot zvezdnika.

To gre pripisati tudi temu, da sem malce ven iz klišejev. Malce drugače komuniciram z njimi, na način, ki jim ni domač. Nekaj je tudi na tem, da nisem bil že od začetka obremenjen z Mamićem ali pa splitsko Torcido, če hočete. Ampak ni dvoma, da je trenutno največji zvezdnik reškega nogometa Damir Mišković, predsednik kluba. On si je vse skupaj izmislil. On je drugi ali tretji človek Volpija, v življenju mu je uspel takšen posel, da bi lahko v miru užival kjerkoli na svetu. Ampak čutil se je dolžnega, da svoji Reki nekaj da. Stvari pa počne s takšno energijo, da mu enostavno moraš slediti.

Do kdaj nameravate ostati na Reki? Letos je druga sezona in vse kaže, da boste na drugem mestu, potem verjetno sledi boj za najboljše pozicije v evropski ligi... Si bodo lastniki želeli več, morda naslov prvaka?

Malce poskušam brzdati evforijo, ki je v zraku, ampak vsi razmišljajo o napadu na Dinamo, na prvo mesto v prvenstvu. Lani smo zapretili, ko smo osvojili pokal in superpokal. Za prvenstvo pa enostavno še nimamo pogojev. V prihodnosti je teoretično tudi ta cilj mogoče osvojiti, a treba je vedeti, da vodi Dinamo Zdravko Mamić, ki je absolutni gospodar hrvaškega nogometa. On je odločilna oseba, ki pretehta, da je Dinamo vedno prvak. Po drugi strani pa devet prvenstev zapored niso osvojili samo zaradi njega. Kljub temu imamo v zadnjih petih tekmah z Dinamom, tega ne gre pozabiti, tri zmage in dva poraza.

Se lahko zgodi, da vas konec sezone junija odpustijo, ker ne boste prvaki, in pripeljejo drugega trenerja?

To je povsem mogoče. Čeprav se v tem trenutku zavedajo, da morajo prej ustvariti boljše pogoje za delo, nov trening center, nov stadion. Se pa v vodstvu tudi zavedajo, da so jim nastopi v Evropi veliko dali. Trenutno imamo na mizi ponudbe sedmih, osmih najboljših igralcev iz cele Hrvaške, ki bi radi igrali pri nas, ker vedo, da je to način, da pridejo do dobrih ponudb iz Evrope. Proti Argentini je igralo za hrvaško reprezentanco sedem reških nogometašev. Seveda ne zato, ker je Mišković uredil klub ali ker sem jaz nekakšna trenerska zvezda. Cena naših boljših igralcev na trgu je okoli 2 milijona, za Andreja Kramariča pa nam ponujajo astronomske vsote.

Kakšno je vaše mnenje o prvem človeku Dinama Zdravku Mamiću? Človek se hitro razburi in žali vse, ki niso enakega mnenja kot on, po drugi strani se govori, da bi ga lahko doletela usoda njegovega prijatelja, zagrebškega župana Milana Bandića.

Z njim se bolj malo ukvarjam. Zame je nekdo, ki je postavil zagrebško zgodbo na noge. Moram pa reči, da se osebno dobro poznava, kar pomeni, da ga poznam na drugačen način kot le iz njegovih javnih nastopov. Živi za nogomet, čeprav ga včasih čustva odnesejo. Ima pa negativen predznak in to se bo moralo enkrat na neki način rešiti. Mamić kot podpredsednik in Davor Šuker kot predsednik hrvaške nogometne zveze imata veliko težav. Reprezentanca igra dobro, verjetno ste videli, kako so ponižali Italijane v Milanu.

Smo, pa tudi to, kako so njihovi navijači z metanjem raket prekinili tekmo v trenutku, ko bi lahko odločili tekmo.

Ravno to sem hotel reči. Stvari so polarizirane med Zagrebom in Splitom. Dobro, tukaj je zdaj še Rijeka, ki je nekje vmes, neki tretji faktor, ki ima svojo pot in se ne ozira na druge. Prva težava je, da so vsi negativno nastrojeni do nogometne zveze, druga težava pa je infrastruktura. V primerjavi s Slovenijo imajo nekajkrat slabše stadione in igrišča. Ja, imajo izredno talentirane mlade igralce, ki pa v tako slabih pogojih ne morejo napredovati. Zadnje jesenske tekme v Zadru in Zagrebu smo igrali na njivah.

Če bi se igralo prvenstvo Jugoslavije 2014-15, kdo bi bili favoriti, ali po domače, kdo bi bil prvak: Dinamo, Rijeka, Maribor, Olimpija, Domžale, Partizan, Zrinjski, Željezničar, Partizan, Zvezda, Sutjeska, Vardar...?

O tem je skoraj nesmiselno govoriti, ker ta ideja nima več nobenih možnosti. Drugače pa sem prepričan, da bi bil Maribor med prvimi tremi, mogoče kar prvi. Podobno visoko vidim Dinamo, je pa vprašanje, kako visoko je lahko tam, kjer nima roke nad celotnim dogajanjem. Tudi mi ne bi imeli težav. Srbski nogomet je v preveliki krizi, da bi bil v vrhu. Bosanci nimajo močnega kluba, Črnogorci in Makedonci tudi ne.

Torej Maribor, Rijeka, Dinamo?

Maribor je v tem trenutku izredno organiziran. Dvakrat zapored so se uvrstili v ligo Evropa, tretje leto pa še v ligo prvakov, in to ne more biti naključje. Imajo kontinuiteto na igrišču in, spet bom ponovil, izredno klimo.

Olimpija, Domžale, Celje?

To so zelo zanimive mlade ekipe, ki z majhnimi vložki dosegajo dobre rezultate. Je pa vprašanje, kako bi igrali, ko bi res začelo pokati: poglejte, s kako majhnimi uspehi igrajo v Evropi. Sijajni poligoni za mlade igralce, za večje zgodbe pa brez mednarodnih izkušenj in kakovosti ne gre. Samo za primer: Maribor ima izredne mlade igralce, Stojanoviča, malega Luko in še nekaj jih je, a na koncu so v Evropi odločali izkušeni Handanović, Tavares, Ibraimi, Mertelj... Tisti, ki govorijo samo o mladih igralcih iz lokalnega okolja in o napadalnem nogometu, ne razumejo sodobnega športa. Ko smo z Rijeko potrebovali zmago s Sevillo v Španiji, bi se lahko odprli in napadli s petimi napadalci. Ja, in kaj bi se zgodilo? Nakantali bi nas, da zase ne bi vedeli. V Evropi moraš proti tako močnim moštvom čakati, vratar mora kaj nemogočega braniti, in če se slučajno ponudi priložnost, jo poskušaš izkoristiti.

Ko ste odšli z mesta selektorja slovenske reprezentance, ste morali oditi ali ste se sami odločili za odhod?

O tem ne maram govoriti, mislim pa, da je čas pokazal, ali je bilo to dobro ali ne. Vodenje reprezentance je največ, kar lahko trener doseže. V petih letih sem bil selektor samim vrhunskim igralcem, lahko bi rekel, da imam neki CV, tudi zaradi uvrstitve na svetovno prvenstvo. Očitno pa mnogim v slovenskem nogometu nisem bil po godu, po drugi strani pa sem bil selektor dovolj časa, škoda je le, na kakšen način so me odslovili in kaj se je potem zgodilo mojemu nasledniku. Slaviša Stojanović je nasedel in potem sam plačal.