Leighov film se osredotoči na zadnjih petindvajset let življenja ekscentričnega umetnika, ki se je nekoč dal privezati na jambor, da bi lahko bolje naslikal snežni vihar. Turner je v javnosti in kraljevih krogih vzbujal tako posmeh kot občudovanje – obiskoval je bordele ter se družil z aristokracijo, bil pa je tudi nekoliko anarhičen član Kraljeve akademije umetnosti. Kot je povedal Leigh, je spravljati ljudi v smeh – naj bo to še tako težko – ena stvar. Pripraviti jih do tega, da občutijo silovito, sublimno, duhovno in epsko lepoto ter srh vzbujajočo dramo življenja, pa je nekaj povsem drugega. »To se posreči le redkim izmed nas, pa naj si še tako prizadevamo. Turnerju je vse to seveda uspelo.«

Film spremlja umetnika, ki se po smrti ljubljenega očeta zaplete v skrivno razmerje z živahno gospo Booth, vdovo in lastnico hiše ob morju. Pri tem ga vztrajno nadleguje jezna nekdanja ljubica, mati njegovih dveh nezakonskih hčera in zvesta, stoična gospodinjska pomočnica Hannah. Po Leighovih besedah je bil Turner velikan med umetniki, brezkompromisen in popolnoma osredotočen na svoje delo. »Bil je tudi izjemno plodovit in revolucionaren umetnik, mojster svoje obrti in vizionar. A kot človek je bil ekscentričen, anarhičen, ranljiv, nepopoln, muhast in včasih neotesan. Znal je biti sebičen in neodkrit, podel, a hkrati radodaren, sposoben je bil velike strasti in poetičnosti«.

Film G. Turner je tako po eni strani zgodba o napetostih in kontrastih med minljivim človekom in njegovim brezčasnim delom, po drugi pa tudi poklon enega velikega umetnika drugemu. nr