Sodelavci so sprejemali izzive, jih delili z menoj, nanje odgovorili tako, kot sem si želel in pričakoval. Velikokrat samoiniciativno, ne da bi jim zadeve posebej razlagal in jih nenehno usmerjal. Včasih so me celo presenetili z inovativnostjo. Toliko bolj s svežino idej in delovnim elanom, čeprav je bil urnik izjemno poln, obveze pa najbolj raznovrstne in najbolj zahtevne doslej. To je dokaz, da delimo enake vrednote! Posebej tisto najpomembnejšo, iskreno željo zadovoljiti goste. Tega se ne da hliniti. Sleherni gost začuti toplino iskrenosti, toliko bolj hladnost preračunljivosti.

Pri vse večjih poslovnih izzivih prav z iskrenostjo ohranjam stik z bistvom mojega in našega početja. To je spoštovanje naravnih ciklov, spoštovanje lokalnega in sezonskega. Kulinariko gradim na tem, kar me obkroža, kar čutim, kar me navdahne za nov dan, ko se z Zemona ozrem po Vipavski dolini. Pri tem spoštujem osnovni zakon narave, kroženje.

Tudi ta kolumna je začetek nečesa novega. Z njo zaključujem serijo zapisov v Dnevniku, da bi lahko v bodoče misli, zahvale, spoznanja, želje, dvome, pomisleke, veselje, žalost, razočaranje, izkušnje in vizije napisal še boljše, prepričljivejše kot doslej. Pa zdravo, srečno, pozitivno – in vse, kar si sami želite – v letu 2015!