Če je slab mesec prej peščica protestnikov na zborovanju, poimenovanem »Sramota«, skušala belgijske politike prepričati, naj si vendarle prenehajo medsebojno metati polena pod noge in sestavijo vlado, so se ob rekordu v političnem prepiranju množično predali humorju na njihov račun in lastnim zabavam, s katerimi so počastili »izjemni dosežek« izvoljenih predstavnikov ljudstva. Ocvrt krompirček in pivo, oba svojevrstna državna simbola, sta bila marsikje tudi brezplačna glavna junaka slavja, ki je revolucionarno premaknilo zavest Belgijcev (pravzaprav Flamcev, Valoncev in manjšinskih Nemcev), namreč da brezvladje ni nujno vsestranska katastrofa, ampak le motnja v delovanju družbenega stroja, ki je ne gre enačiti s pomanjkanjem olja v motorju, prej s potrebo po dolitju tekočine za čiščenje vetrobranskega stekla.

Za slednje so si Belgijci na omenjeni rekordni dosežek tedaj vzeli še dobrih devet mesecev – natančneje dodatnih 292 dni časa. Obveljalo je, da je tamkajšnje politike v dogovor o vladi na koncu prisililo nevarno zviševanje stroškov zadolževanja države, potem ko je bonitetna agencija Standard&Poor's novembra 2011 Belgiji znižala kreditno oceno z AA+ na AA. Nič manj verjetna pa je razlaga, da je po poldrugem letu brezvladja postalo preveč očitno, da lahko država normalno deluje tudi brez elite dobro plačanih prepirljivih politikov in so slednji že bili videti kot predrag modni dodatek k (družbenemu) stroju, ne pa nujen sestavni del. Ne preseneča, da so se naenkrat hitro uniformirali, in to kar po vzoru Evropske unije, ki jo večinoma gostijo. Pod taktirko Elia Di Rupa je za Miklavža zaprisežena vlada sodržavljanom obljubila najstrožje varčevalne ukrepe v zadnjih sedmih desetletjih, nove davke in krčenje nadomestil za brezposelnost ter povišanje starostne meje za predčasno upokojitev. 541-dnevno brezvladje pa je prineslo tudi nekaj pozitivnega – šesto državno reformo, ki je pomenila reformiranje reformatorjev, v praksi resda z ne zelo odmevnimi prerazdelitvami pristojnosti in financ med federacijo in skupnostmi oziroma regijami ter združevanje volitev na vseh ravneh in ukinitev neposrednih volitev zgornjega parlamentarnega doma.

Za leto, ki mu nocoj izrekamo slovo, bi v Sloveniji lahko rekli, da je bilo leto precej dolgega brezvladja. Seveda ne uradnega, s kakršnim se lahko hvalijo Belgijci, ampak stvarnega, ker prave operativne vlade nimamo od odstopa Alenke Bratušek sem in še slednja je bolj kot ne obveljala za podaljšek fantomske bruseljske trojke. Zdaj razpolagamo s svojevrstno mediatorsko ekipo, ki se ji res reče vlada, skupaj pa jo drži samo to, da o ničemer nima jasnega stališča – naj gre za javne uslužbence, sladke pijače ali Palestince – besediči pa o reformah (če po nepotrebnem ne omenjamo še morale). Pa vendar rezultat menda ni tako slab. Navkljub supervolilnemu letu, ko so volišča (skupaj z referendumom) oživela kar petkrat, ozračje pa je elektril še za demokracijo nepogrešljivi obsojenec, smo 240 dni praznega vladnega hoda zabeležili z 2,5-odstotno gospodarsko rastjo. In ekonomske sojenice nam obljubljajo podobno tudi v letu, ki mu pravkar nazdravljamo.

Najboljši dokaz, da smo ob prestopu v novo leto navkljub od nedavna vendarle polnoštevilčni vladi še vedno v brezvladju, sta predlagana rebalansa proračunov za izteklo in prihajajoče leto. Prekladanje iz »šupljeg u prazno«, kot smo nekoč poimenovali proračunsko kupčkanje v Beogradu, so za 2014 končali z znižanjem prihodkov in zvišanjem izdatkov, za 2015 pa z obljubo o strukturnih reformah in svojevrstno matematiko, v kateri je dejanski 3,2-odstotni primanjkljaj videti kot Bruslju všečen 2,8-odstotni. Za tak dosežek bi bil dovolj računovodja, ne pa celotna ministrska ekipa, zato o njenem vodenju države (še) ne moremo govoriti.

Vzrok za to je preprost. Zapiranje oči pred stvarnostjo in vztrajanje pri formalizmih se je izkazalo za popolnoma nefunkcionalno. Trojne parlamentarne volitve v šestih kriznih letih so nam kot reformatorje naplavile le programsko prazne antijanše in lažen občutek operativne vlade v dejanskem brezvladju, v katerem so se stihijsko uničevala podjetja, se je poglabljala bančna črna luknja in se zdaj razprodaja še zadnja »družinska srebrnina«. Reformirati bi bilo treba te vse pogosteje samooklicane reformatorje, ki se nam sami vpisujejo na volilni listič. Leto pred četrtstoletnim jubilejem osamosvojitve bi tako lahko bilo posvečeno reformiranju reformatorjev. Ni ga treba poimenovati druga republika, lahko je kar prva vsedržavna reforma. Dejstvo je namreč, da se država vse preveč reformsko izživlja nad gospodarstvom in državljani, sama pa je do te mere rigidna, da je mnogim že odvečna.