Tako postanem del osovražene potrošniške družbe. In tako postanem predmet medijskih zapisov o potrošniški mrzlici in socioloških analiz o katastrofalnih učinkih kapitalizma in potrošništva na ljudi ter medčloveške odnose. Saj veste, na predbožični dan greste še po zadnjih nakupih. Morda pred tem zaradi službenih obveznosti niste imeli časa. Morda ste se lotili peke potice, pa ste ugotovili, da vam je zmanjkalo rozin. In ko se na semaforju tik pred trgovinskim središčem že tretjič obrne zelena luč, vi pa še vedno stojite v koloni pločevine, pomislite: ali narod res nima početi drugega kot zapravljati? Mar bi namesto daril ljudem podarili čas!

Mar res? Zakaj naj bi se odrekli obdarovanju, ki je tako staro, kot je stara civilizacija, in ki med ljudmi že stoletja tke vezi? Zakaj bi se odrekli veselemu decembru in osladnim božičnim pesmim ter vsaj za kratek čas ne bi odmislili težav? Antropologinja Vesna V. Godina bi dejala, da ko bo roke zamenjal zadnji dar, bodo zmagali tisti, ki skušajo med ljudmi razdreti najbolj tesne odnose. In takrat bo človek resnično sam.

Ne glede na to, kaj vam predstavlja zadnji mesec v letu, je to vendarle čas, ko se nas večina lahko umiri in več časa nameni sorodnikom in prijateljem. Ko lahko svojim otrokom pričaramo pravljično vzdušje treh dobrih mož, ki so nas razveseljevali v našem otroštvu. Spomini na decembrski čas so eni najlepših mojega otroštva. Darila nikoli niso bila bogata. A trenutki, ko sva z bratom mamo zasledovala po stanovanju, ker sva že močno sumila, da je ona dedek Mraz ali pa vsaj njegova pomočnica, so neprecenljivi. Želim si, da bi tudi moja hči na decembrske družinske tradicije nekoč gledala s podobno prijetnimi občutki.

Ne nazadnje – mar z obdarovanjem ne podarjamo časa? Časa, ki ga namenimo premišljevanju, kaj bi razveselilo drago prijateljico. Časa, ki ga porabimo, ko pečemo sadni kruh. Časa, ki ga porabimo, ko v trgovini brskamo za darili. Časa, ki ga je avtor knjige, ki smo jo kupili, vložil v napisane povedi. Časa, ki so ga pravzaprav v vsako idejo ali izdelek, ki ga podarimo, vložili njihovi avtorji in izdelovalci ali pridelovalci ali mi sami.

Ne, ne želim si, da bi bil december še en navaden mesec v letu. Ne želim si, da bi ulice nehali okraševati z lučmi. Ne želim si, da bi nehali vrteti osladne božične pesmi in filme. In ne želim si, da bi se ljudje prenehali obdarovati. Želim si, da prijatelji in sorodniki, ki jih v tem času obdarim, tudi skozi to tradicijo vedo, da so nenadomestljivi. Zato vam, dragi bralci, ob koncu za marsikoga težkega leta želim tradicije obdarovanja bogato leto 2015. In da bi v decembrski gneči v trgovinah videli zgodbo posameznika in ne brezglavega potrošništva.