Kraji, kjer se »dogaja« tudi turizem, so seveda v Sloveniji in po svetu različni. Razlikujejo se po marsičem, med drugim po dolžini ukvarjanja s turizmom ali tako imenovani turistični tradiciji. To velja tudi za kraje, ki se ponašajo s termalno ponudbo. Poleg tistih, ki imajo na tem področju že večdesetletno ali celo stoletno tradicijo, so tudi kraji, kjer so v določenem polpreteklem obdobju zavrtali luknje v zemljo, pritekla je termalna voda in odločili so se, da se bodo šli turizem. Okoli lukenj so zgradili hotele, ustanovili turistično društvo in življenje teče dalje… A kaj pomaga, ko turisti pričakujejo še kaj več, kot je bolj ali manj topla voda in hotel, kjer si lahko brisačo za kopanje le kupiš, če je po naključju nisi prinesel s seboj. Še več, tudi pri sami hotelski tehnologiji nismo dosledni in turško savno namesto z marmorjem ali ploščicami oblečemo v belo plastiko. Čemu tako, ne izvemo iz zapisa o vtisih tokratnih izvidnikov iz Finske, dežele, kjer je savna najmanj tako pomembna kot prekmurska gibanica v Prekmurju. Morda smo poskušali varčevati pri opremi tam, kjer je najmanj primerno, ali pa je bila oprema hotela spet zaupana nekemu arhitekturnemu biroju, ki ni specializiran za hotelsko arhitekturo in opremo ter deluje po splošnem slovenskem principu: danes družinska hiša, jutri tovarniška hala, pojutrišnjem hotel, čez nekaj dni še oblikovanje spominkov itn. Tako sta finska gosta zelo hitro in predvsem popolnoma pravilno spoznala, da so »Moravske Toplice tipična destinacija za družine z majhnimi otroki oziroma starejše pare«. Prekmurje seveda ponuja vrsto zanimivih vsebin in »iventov« ali »eventov« (ti besedi napišem namenoma, v opomin našemu turističnemu izrazju!), vendar mnogi pridejo le v termalno središče in nimajo niti možnosti za potepanje po tej čudoviti slovenski pokrajini. Izkušnje finskih in dveh slovenskih izvidnikov ob obiskih v krajevnem TIC so bile v glavnem boljše kot izkušnje drugih izvidnikov v dosedanjih obiskanih krajih. Vendar se je tudi v tem primeru pokazalo, da v teh pisarnah sedijo različne osebe: ene so bolj, druge manj dovzetne za komunikacijo z gosti. Zares težko razumem, da ob vprašanju gostov o »tradicionalnih jedeh« dobita v roke le neko brošuro, ne pa »namigov prave domačinke«. To spet potrjuje tisto, kar sem napisal v enem prejšnjih komentarjev: v najbližji prihodnosti bo nujno treba poenotiti vsebinske in personalne standarde za zaposlene v TIC ter uvesti stalni sistem preverjanja kakovosti delovanja. Pri tem morda še to, da tudi končano visokošolsko izobraževanje ustrezne (turistične) smeri še ne zagotavlja ustrezne kakovosti! Glede kulinarične ponudbe sta oba para le delno doživela značilnosti lokalnega in regionalnega, kar je morda prav v Prekmurju močno prisotno v ponudbi, in sicer v celotni paleti, od ponavljanja zgodovinskih spominov do vrhunskih sodobnih interpretacij le-teh. Prve jedi, ki sta jih oba para spoznala, so bile seveda daleč proč od navedenega razpona ponudbe. Ne vem, zakaj morajo prav v Prekmurju tako pogosto ponujati stereotip ciganskih pečenk, kar seveda nima nobene prave zveze z značilno romsko prehrano. Vse to je le posledica razvojno zgodnejših predstavitev na znamenitih gostinskoturističnih zborih. A ker v Sloveniji predvsem kopiramo in ne kapiramo, se je tudi ta jed razširila po celotni regiji in širše. Tudi slovenska izvidnika sta imela bolj malo sreče s prvo ponudbo, čeprav je bila okusna. Juha z jetrnim cmokom in pečeni jurčki na rukoli zares ne morejo biti odgovor na vprašanje o tem, kaj bi bilo značilno prekmurskega. Povrhu vsega jurčki zdaj ne rastejo in je bila zato ta jed v nasprotju s sodobnimi prehranskimi prizadevanji v svetu, ki so naravnana po štirih letnih časih. Naslednja obroka v drugih gostinskih lokalih sta bila za oba para bolj prekmurska. Finca sta verjetno prvič spoznala enolončnico »prekmurski bograč« in krompirjeve žgance ali »dödöle«. Čeprav sta pogrešala malo večjo slanost in siceršnjo začinjenost, to ni nič slabega, saj imajo navsezadnje v vseh naših gostinskih hišah na mizah kaj soli in od začimb vsaj poper. Finska gosta sta drugi dan njunega potovanja pokusila prekmursko gibanico, za katero sta menila, da je bila okusnejša od tiste, ki sta jo dan prej pokusila v hotelski kavarni. To seveda ni presenetljivo ob upoštevanju siceršnje kakovosti hotelske kulinarične ponudbe povsod po Sloveniji. Od številnih vtisov obeh parov, ki bi vsekakor zahtevali komentarje, bom izpostavil še enega. To je izposoja koles, s katero imam tudi sam slabe izkušnje, seveda z nekega drugega dela Slovenije. Ne zaradi kolesarskih poti, ampak tehničnega stanja koles. Tudi enemu od Fincev je namreč že po nekaj sto metrih odpadel pedal. Tu moram pohvaliti uslužbenko TIC, ki je odlično ukrepala! Vendar o tej podrobnosti pišem zato, ker se tudi Slovenija intenzivno pripravlja na svetovno razstavo Expo 2015 v Milanu, kjer bomo v našem paviljonu med drugimi vsebinami predstavljali tudi ponudbo kolesarstva. Ob tem detajlu pa le še informacija, da je osrednja tematika celotne svetovne razstave hrana!
Marjana Grčman, turistična novinarka
Moravske Toplice bi se morale oglaševati kot termalna destinacija, s poudarkom na dediščini Panonskega morja, termalnih vrelcih, črni termalni vodi in velneški ponudbi. To je paradni konj tukajšnjega turizma in konkurenčna prednost kraja. Vse drugo je dodana vrednost. Zato se zdi nerazumljivo, da se na spletu oglašuje vse kaj drugega kot to. Očitno je preohlapno povezovanje Term 3000 z okoliškim turizmom, kar je pogost problem destinacij, kjer so terme eden vodilnih turističnih akterjev.
Uslužbenci v TIC niso delilci prospektov in brošur – so prvi vtis in ogledalo kraja! Zato sta tuja izvidnika od njih upravičeno pričakovala več osebnih sugestij o ponudbi. Kot turisti si namreč želimo slišati ravno namige iz ust domačinov in vse tisto, česar ni v uradnih katalogih. Pogrešala sem, da tuja izvidnika, nasprotno od domačih, nista bila usmerjena na katero od domačij, kjer je domača umetnostna obrt v kombinaciji s ponudbo lokalnih spominkov ter domačih kulinaričnih produktov. Zamujena priložnost za dober prvi vtis je bila tudi v Termah 3000, kjer z neizposojo brisač izkazujejo neposluh za potrebe gostov. Prav tako tudi mrzle sobe v gostišču Perunika niso ravno dobra popotnica za pozitiven vtis kraja. Spet smo tudi priča preslabim oznakam – v tem primeru za gostilne – zaradi katerih se po nepotrebnem izgublja dragocene goste.
Primož Žižek, direktor podjetja E-laborat
Spletna turistična izkušnja z Moravskimi Toplicami je z vidika osnovnih vsebin uporabna in koristna, z vidika konsistentnosti rahlo shizofrena izkušnja, a poslovni potencial za izboljšave je tukaj. Od lepo predstavljenega TIC in povezave do turističnega spletnega mesta na občinskem spletnem mestu do solidno zasnovanih vsebin, ki pa so večinoma žal na voljo v pdf-jih, pa vse do med sabo nepovezanih oblikovalskih, uporabniških in vsebinskih izkušenj in zapovedi, ki tvorijo Moravske Toplice na spletu; vse te izkušnje so Moravske Toplice na spletu. Izpostavil bi tri področja, ki jih je treba nujno izboljšati oziroma še bolje, zasnovati na novo. Prvič, povsem se strinjam, da spletnemu mestu oziroma nastopu manjka osredotočenost na bistvene elemente ponudbe, glavne značilnosti identitete ponudbe. To pomeni, da je treba izboljšati strategijo. Le tako je mogoče izčistiti in bolj osredotočiti spletni nastop, ki naj postane tudi bolj merljiv. Posledično spletni nastop turistične destinacije brez smiselno hierarhično organiziranih, svežih in privlačnih vsebin, tudi multimedijskih, ne more biti učinkovit. Drugič, spletno mesto naj bo izvedeno v sodobnem kontekstu, na način, ki upošteva temeljne značilnosti dobre uporabnosti in učinkovitosti na digitalnih orodjih. In za konec, glede na precejšnje število vsebin in očiten trud, da bi spletno mesto imelo dodano vrednost, brez usposabljanja urednikov in upravljalcev spletnega nastopa prehod na višjo raven ne bo trajnosten.
Vito Avguštin, Dnevnik
Da se na področju javnih prevozov prevečkrat srečujemo z nerazumljivimi težavami, smo v naših izvidnicah že pisali, vendar priznajte, da je dokaj žalostno spoznanje, da lahko dobiš taksi prevoz le, če je v gostilni, ki je blizu železniške postaje, prijazen domačin, ki je pripravljen poklicati taksi. O brošurah in prospektih pa takole: turisti si radi vzamejo za spomin kakšen prospekt, predvsem kakšen zemljevid z nazorno označenimi točkami, ki so jih ali jih še bodo obiskali. Nikakor pa ni med turisti prav veliko takšnih, ki bi bili pripravljeni porabiti dan ali dva za študiranje in preučevanje pisnega gradiva – saj ravno zato so v turističnih pisarnah, pri nas v TIC, zaposleni, da gostu ponudijo eno ali dve možnosti ogledov, en ali dva predloga, kam na kosilo, ter en ali dva nasveta, kaj početi po obedu. Pisno gradivo imajo gostje na spletu, v TIC pa pridejo, ker želijo od osebe, ki ji že vnaprej verjamejo, slišati, kaj morajo videti, obiskati in poskusiti. Seveda gre za poznavanje lokalnega okolja in gre za prioritete oziroma – kot je izrazito pravilno ugotovil Ville – za dejstvo, da je osrednja stvar, okoli katere se vse vrti, termalno zdravilišče. Za večino obiskovalcev namreč kolesarske in pešpoti ali katere koli lokalne znamenitosti niso odločilne, da pridejo v Moravske Toplice, so pa seveda zelo pomembne, saj marsikdaj pomenijo prav tisto piko na i pri odločanju, v katerem naravnem termalnem zdravilišču bodo preživeli del dopusta. Mimogrede še nekaj: v turizmu je že nekaj časa pomembneje to, da si najboljši in ne največji.
