Družba za spodbujanje razvoja Triglavskega narodnega parka (TNP), ki je v 51-odstotni lasti države, četrtino imajo občine na območju TNP, četrtino pa mali delničarji, sicer že dalj časa išče kupca za Šport hotel Pokljuka – dve leti nazaj so se pojavile celo govorice, da se za hotel zanima ruski kupec. Država se je sicer odločila družbo likvidirati, še prej pa prodati vse njeno premoženje. Njen direktor Grega Tekavec pravi, da od začetka svojega mandata na čelu podjetja piše pisma in izdeluje študije oziroma programe, a na ravni države ne najde sogovornika. »Menjajo se vlade in ministri, mi pa dejansko živimo v nekakšni megli. Logično je, da so zato poslovne težave naših objektov hude, za Šport hotel Pokljuka je celo predlagan stečaj. Glavna upnika Sberbank in država preko regionalnega sklada nista pristala na delni odpis terjatev, kar bi morda lahko privedlo do prodaje hotela.«
Tudi Jelka ne posluje najbolje
Trimilijonska izguba je breme, ki kaj lahko začne ogrožati tudi objekt v bližini – novi hotel Jelka. Nastal je s sovlaganjem Družbe in podjetja Elmont z Bleda, dobili so nekaj evropskih sredstev in nekdanji penzion se je spremenil v pravi biser pokljuške ponudbe. »Poslovanje ni takšno, da bi bili lahko optimistični, in bojim se, da nas čakajo podobni problemi kot pri Šport hotelu,« pravi direktor Tekavec, ki je prepričan, da se ne občine v okolici ne država ne soočajo z dejstvom, da ostaja Pokljuka kljub odmevnim športnim dogodkom in s tem povezani predstavitvi v turističnem smislu popolnoma zanemarjena. Potem ko so pred leti dobesedno ukinili smučišče Zatrnik, je Pokljuka ostala pri nekaj zastarelih zasebnih vlečnicah. Toda država je z izgradnjo tekaško-biatlonskega centra ponudila osnovo za zimsko turistično ponudbo. Dejansko pa Pokljuka sploh ni intenzivno vključena v ponudbo turističnih Bleda in Bohinja, država pa s svojim premoženjem že po pravilu gospodari slabo. Nekoč so ljudje prišli še v gostišča pri Mari, Milčetu, zdaj pa še prenovljena hotela končujeta v izgubi oziroma stečaju. Kupci se ustrašijo bremen preteklosti, a tudi celostne rešitve turizma v okvirih Triglavskega narodnega parka ni ponudil nihče. Pokljuka je tako verjetno edino prizorišče svetovnega pokala v tekih ali biatlonu, ki morebitnih gostov ne zna, ne zmore oziroma celo noče sprejeti. Da o zaslužku, ki se ob tem ponuja, ne pišemo. Lepo je, če so obiskovalci le gobarji ali sprehajalci po prelepih gozdovih, mi pa neprestano lahko poslušamo o »drugačnem turizmu«, kjer sodobni iskalci miru in sožitja z naravo to tudi radi plačajo.
Med seboj skregani, razdrobljeni, različno usmerjeni upravljalci Pokljuke pa imajo kot po pravilu skupno »rdečo nit« – državo kot solastnika in Triglavski narodni park kot okvir. Zato se zdi blišč pred kamerami svetovnih televizij le fatamorgana – Pokljuka namreč desetletja čaka, da bo kdo znal reči, kaj bo(mo) z njo.
