Ljudje klasično, knjižno obliko bontona malokdaj vzamemo v roke. Se to pozna v vsakdanjem življenju, na ulici, v trgovini, na cesti, v šolah?

Seveda se. Običajno vzamemo bonton v roke, kadar smo nekam povabljeni in pogledamo samo tisto, kar je nujno, ne beremo pa ga kot leposlovje. Še pomembnejša je vzgoja, ki je ni več, in otroci danes sploh ne poznajo avtoritete. Zato se mi zlasti pedagoški delavci smilijo, saj starši hodijo po šolah z odvetniki, učiteljem pa pošiljajo SMS-sporočila. Otrokom s tem delajo medvedjo uslugo. Sicer pa ljudje svojo kulturo pokažemo že z gestami. Še tako drag avtomobil, zapestna ura ali obleka znanega modnega oblikovalca ne morejo narediti vtisa, če tiščimo roke v žep in žvečimo žvečilni gumi. Bolj kot besede, s katerimi se volilcev tako radi lotijo predvsem politiki, so pomembni govorica telesa in dejanja, ki so močnejša od izgovorjenih besed.

Nekatere navade pa so se z leti verjetno tudi spremenile?

Res je. In leta 1970 in še prej, ko so moški še nosili klobuke in cilindre, so bila pravila drugačna kot danes, ko imamo največjo nadlogo sodobnega časa – prenosni telefon. S temi napravicami se marsikdo osmeši, saj zvonijo povsod – v trgovini, gledališču, na pogrebih, sestankih, celo straniščih, od koder mnogi pošiljajo tudi SMS-sporočila. Seveda pa nekatera pravila nikoli ne zastarajo. Kot denimo pravilno vikanje, pozdravljanje, odzdravljanje, rokovanje in izročanje vizitk. Že po tem hitro ugotovimo, s kakšnim človekom imamo opraviti.

Kje se najhitreje opazi, kako je nekdo vzgojen?

Za obloženo mizo. Nekdo, ki juho sreba, se bo tega težko odvadil, prav tako me kar zaboli, ko vidim, da nekdo oblizuje nož. In običajno to počno samooklicani veljaki, tako vaški kot državni. Pa tudi kakšnega slovenskega odvetnika bi našli vmes.

Kaj vas je najbolj zmotilo pri kakšnem od naših politikov?

Zelo moteče je bilo poslušati našo nekdanjo predsednico vlade Alenko Bratušek, ki ni znala uporabljati vikanja in tudi ne dvojine. Prav tako je nosila prekratka krila. To namreč, ko ženska sede, ne sme zlesti višje kot štiri centimetre nad koleni, saj več gole kože pomeni tudi manj avtoritete.

Je pa še vedno obleka tista, ki naredi človeka?

Ja, dokler ta, ki obleko nosi, ne odpre tudi ust. Vsekakor drži, da si o vsakomer, ki ga prvič uzremo, ustvarimo vtis ravno na račun njegovega videza. Obleka običajno pove nekaj o človeku, ki jo nosi, in tako lahko hitro ugotovimo, kdo je avtomehanik, mesar, zdravnik in kdo politik. Zavedati pa se moramo, da prvega vtisa, ki ga bomo pri nekom pustili, ne bomo mogli nikoli več popraviti. Zato je urejenost pomembna. Hiba večine poslovnežev so prekratke nogavice. Potem ko so nekako osvojili, da morajo biti barvno usklajene s čevlji in obleko, se jim zdaj dogaja, da takrat, ko pred kamero prekrižajo noge, razkrijejo preveč gole kože. Poleg obleke so tu še čevlji, na katere marsikdo ne polaga pozornosti. Ko jim na seminarjih povem, da 70 odstotkov intelektualcev pri moških najprej upre pogled v njihove čevlje, se odločijo za nakup tudi dražjih modelov. Sicer pa nam še tako draga obleka priznane blagovne znamke ne pomaga, če je ne znamo nositi. Kakšno bomo oblekli, pa je največkrat odvisno od namena. Če smo povabljeni na piknik, verjetno ne bomo nadeli smokinga, če gremo v opero, pa ne razparanih kavbojk. Na vabilih na resnejše dogodke je običajno napisano, kakšen slog je zaželen. Ni pa nezanemarljivo tudi, kaj mi predstavljamo in kdo smo. Tako bi, na primer, Vlada Kreslina čudno gledali, če se na nekem dogodku ne bi pojavil s svojim značilnim klobukom na glavi, ker je to njegov zaščitni znak. Je pa pri formalnih priložnostih moškim zagotovo lažje, saj ne morejo zgrešiti, če enobarvno obleko kombinirajo s svetlejšo srajco in ne preveč pisano kravato. Temu pa se nato prilagodijo ženske. Zagotovo pa je tako imenovano casual oblačenje težje in dražje, na koncu pa lahko nekdo, ki tega ne obvlada, izpade tudi smešno.

Katerega kosa oblačila pa bi se morali po vašem izogibati v poslovnem svetu?

Brez dvoma neki resen poslovnež nikoli ne bo oblekel srajce s kratkimi rokavi. Tudi doma ne. To je hibrid. Višek vsega pa je, ko si nekdo na to nadene še kravato. V tujini to nosi samo kakšen upokojeni računovodja, pri nas pa vidimo v tem župana najlepšega mesta. Predsednika ZDA v srajci s kratkimi rokavi zagotovo ni videl še nihče.

Greste kdaj z našimi politiki in poslovneži, ki jim svetujete, tudi po nakupih?

Ne, to ne. Saj večina niti nima svetovalcev, ker to nalogo opravljajo kar njihove žene. Vsak, ki se povzpne do pomembnejše funkcije in za to prejema tudi ustrezno plačo, bi si moral poleg stilista omisliti tudi kolorista. Kolorist je strokovnjak, ki na podlagi barve oči, kože in las naredi lestvico in svetuje, katere barve oblačil naj nekdo nosi in katerih ne. Kar je vsakomur lahko v veliko pomoč tudi pri nakupovanju. Barve so pomembne, saj lahko določena barva nekoga postara, druga pa ga pomladi. Ljudje se tudi ne zavedajo, da enaka obleka različnim ljudem različno pristaja. Sploh pa se slovenski politiki najraje oblačijo v gorenjsko narodno nošo, ki je v treh osnovnih barvah – rdeči, beli in črni. Imajo torej črne obleke, bele srajce in kričeče rdečo kravato. S tem ne sporočajo nič drugega kot to, da se nanje ne moremo pretirano zanesti.

December je čas obdarovanj. Kaj je po vašem primerno darilo in kaj ne?

Ljudje kupujejo darila zato, ker to počne večina. In kupijo vse, kar jim trgovci v teh dneh nastavijo, dodatno osvetlijo in že pet let niso prodali. Običajno je, da obdarujemo le najbližje, torej ženo, moža, otroke in ožje sorodnike. Pomemben je tudi namen, predvsem pa je dobro vedeti, s kakšnim hobijem se nekdo ukvarja. Če je brat ribič, mu ne bomo kupili kotalk, pač pa škatlo črvov. Prav tako nekomu, ki je nazadnje prebral obvezno čtivo v osnovni šoli, ne bomo kupili knjige. Razmisliti je treba tudi, v kakšnem gmotnem položaju je obdarovanec, saj se mora ta darila razveseliti neprimerno bolj kot tisti, ki mu ga nameni. Neprimerno je tudi sodelavce, s katerimi smo vse leto skupaj, obdarovati s kozmetičnimi seti, saj bi si lahko to napačno razlagali in bi mislili, da za higieno ne skrbijo dovolj. Sam osebno kupujem darila na zalogo, takrat, ko mi je nekaj všeč. In ta darila so še vedno našla lastnika. Dobro je tudi prisluhniti ljudem, ki v kakšnem pogovoru nehote izdajo, česa si želijo. Sicer pa s sladko pozornostjo nikoli ne bomo zgrešili, kot tudi ne s steklenico dobrega vina pri moških ali rezanim cvetjem pri ženskah. Če se obdarujemo doma, pa naj bo to predvsem zabavno, da se bomo lahko ob tem tudi nasmejali.

Tudi klasičnih voščilnic je vse manj, saj so jih nadomestila SMS- in elektronska sporočila. So ta sploh primerna za izražanje želja?

Če nekdo sam izdela voščilnico, jo napiše, podpiše, nanjo prilepi znamko in odnese na pošto, to pomeni, da si je za naslovnika vzel nekaj časa in mu že s tem izrazil veliko spoštovanje. Nobeno še tako lepo SMS- ali elektronsko sporočilo zato voščilnice ne more nadomestiti. Sploh ne tista sporočila, ki so poslana serijsko, ne da bi se potrudili in napisali vsaj ime naslovnika.

Na kaj moramo biti pozorni, kadar gremo v goste ali smo gostitelji sami?

Gostitelja bomo spravili v zadrego, če bomo točni, zato je dovoljeno zamuditi vsaj 15 minut. Sami tudi vemo, koliko alkohola prenesemo, predvsem pa ne smemo izreči česa takšnega, zaradi česar bi nam lahko bilo naslednji dan žal. Slovenci imamo še eno grdo navado, in sicer da svoje goste sezuvamo. In ljudem, ki pridejo čisti in urejeni, celo v oblekah s kravato, ponudimo kakšne živo rumene copate. Ker se običajno radi tudi fotografiramo, pa to na fotografijah izpade precej smešno. Zato bi gostom morali dovoliti ostati v čevljih.

Sta besedi prosim in hvala tisti, ki odpirata vsa vrata?

Seveda, poleg teh dveh sta čarobni še izvolite in oprostite. In če bi jih ljudje pogosteje uporabljali, bi bilo po svetu pol manj vojn.