Predbožični čas je ljubiteljem popularne glasbe prinesel tri žalostne dogodke. Po vrsti so odšli ameriški pevec Joe Cocker, avstrijski šlagerist in menda najbolje prodajani pevec nemškega govornega območja Udo Jürgens ter za naš zapis najpomembnejši, pevec in basist skupine Hazard, Dominik Trobentar. Hazardov z originalnim vokalom ne bomo več slišali v živo, ostali bodo samo še plošče in posnetki, zato naj o skupini napišemo nekaj vrstic, ki bodo služile tudi kot zadnji pozdrav enemu naših najboljših pevcev osemdesetih. Govorimo o osemdesetih, čeprav je treba vedeti, da je publika Dominika Trobentarja hote ali nehote spremljala že nekaj prej. V sedemdesetih je nastopal z ansamblom Prah, šlo je za projekt klaviaturista Mihe Kralja. Največji uspeh skupine je bil moderna priredba skladbe Sava šumi, ki so jo pred leti izvajali Dekameron. Prah so imeli še nekaj manjših uspešnic, morda sta bili bolj kot druge prepoznavni še skladbi Sezona senc in Sedem morij.
Imel je zelo prepoznaven glas
A dejstvo je, da so Prah lahko stali samo kot spremljevalni glasbeniki Mihe Kralja, in jasno je, da so bili Hazard zastavljeni veliko bolj načrtno. Tako kot sta to včasih znala narediti nacionalni radio in televizija. Muziko je kot prej pri Pepel in kri pisal izkušeni Dejvi Hrušovar, besedila so zaupali Dušanu Velkavrhu. Ker je šlo za osemdeseta, pa čeprav na samem začetku, so imela več družbenih tem, ki jih je Velkavrh spretno pakiral tako, da so bila vseeno (zelo) poslušljiva in da niso nikogar motila. Tako kot ob avtorskem duetu niso ničesar prepuščali naključju, so se podobno potrudili tudi pri glasbenikih. Neformalni vodja skupine je bil bobnar Miro Čekeliš, ki je Trobentarja poznal iz že omenjenega ansambla Prah. Dare Petrič je veljal za enega najboljših kitaristov v deželi, gotovo pa najboljšega levorokega, pred tem je recimo igral tudi pri jazz rock bendu Izvir. Multiinštrumentalist Braco Doblekar je do takrat nastopal z največjimi skupinami v Jugoslaviji, naj omenimo samo Srce in September. Podobno velik je bil Dani ali, če hočete, Jordan Gančev, bolgarski glasbenik, ki je pred prestopom v Hazard igral z ansamblom Jutro in v hudo odtrgani free jazz skupini Sončna pot. Na kratko: tehnično bolj usposobljene glasbenike bi težko našli. Še posebej, če kot primer navedemo minimalistična hrvaška Srebrna krila, ki so v tistih časih kraljevala na lestvicah.
Dominik Trobentar, ki se je za pevca držal celo malce v ozadju, niti ni bil glavni zvezdnik, čeprav je imel zelo prepoznaven glas. Po eni strani nežen, po drugi strani pa, kot se je za tiste čase spodobilo, malce raskav. Zanimivo, da so naši glasbeni kritiki na straneh sobotne priloge Objektiv pred kakim letom izbirali najboljšega slovenskega rock pevca vseh časov. Razmeroma gladko je zmagal Andrej Trobentar, Dominikov brat, ki je v času, ko so Hazard podirali tako rekorde v prodaji plošč kot v tednih, prebitih na vrhu lestvic, nastopal v povsem drugačnem ansamblu Na lepem prijazni. Do javnega soočenja med zelo različnima glasbenima pogledoma dveh bratov ni nikoli prišlo. Morda tudi zato, ker se je Dominik Trobentar, neznačilno za pevca, držal malce zadaj. Po drugi strani pa ni dvoma, da je v družini Trobentar doma glasba, konec koncev tudi Dominikov sin Jernej zdaj igra električno kitaro – pri bendu Leeloojamais.
Jugoslavija jih ni prepoznala
Če se vrnemo k ansamblu Hazard. Obsojeni in ustanovljeni so bili na in za uspeh in večinoma so skladbe, ki so jih posneli, postale uspešnice, še več, postale so zimzelene. Marie, ne piši pesmi več, Vsak je sam, Nena, Otroci pankrtov, Rože za Elzo, Tovariš Rock'n'roll, Bistro, Najlepše pesmi, Kopalnico ima… Toda če so v Sloveniji polnili dvorane in osvajali (predvsem ženska) srca, jih Jugoslavija, kljub brezhibnemu tehničnemu znanju in natančno izdelanim skladbam, na festivalih ni prepoznala. Na splitskem festivalu so leta 1981 zapeli in zaigrali simpatično Nigdje nema tvoje luke, pa se niso prebili, zmagal je Vajta. Za nastop na Evroviziji so se potegovali kar štirikrat in vsakič je bilo slabše, čeprav bi se dalo reči, da zmagovalne skladbe, ki so potovale v Evropo, največkrat niso presegle Hazardovih (Marie, ne piši pesmi več, Bistro, Najlepše pesmi, Nocoj). A osemdeseta so bila leta, ko Slovenci niso povsem ustrezali konceptu jugoslovanskega popa. Po vrsti so od leta 1980 zmagovali: Vajta, Aska, Danijel, Vlado & Isolda, ki se niti niso pretirano ukvarjali ne s tehniko glasbe, še manj z besedili. Nasprotno torej od Hazardov, ki so, kot smo že omenili, zaradi družbenih sprememb v treh letih igranja vseeno postregli z besedili, ki za lahkotno poslušanje niso bila povsem običajna, pa naj so se zgledovala pri punku in novem valu ali se jima posmihala, se norčevala iz miličnic ali jih povzdigovala, smešila bifeje nasproti nacionalne televizije ali celo konkurenčne patetične stihoklepke. Šlo je za koketiranje z novim valom, ki ga resnici na ljubo nikoli niso cenili. Je že tako, da so bili Hazard v osnovi stari rokerji na začasnem delu na pop sceni in v tem poslu so bili v osemdesetih najuspešnejši pri nas, zelo verjetno pa so bili najuspešnejša tovrstna slovenska skupina vseh časov. Še posebej, če drži, a to bo težko preveriti, da so prvo veliko ploščo prodali kar v 200.000 izvodih. Očitno so imeli Dominik Trobentar in ekipa zvesto publiko. Za dokaz gre šteti tudi koncert v Hali Tivoli aprila 2010. Fotografije s koncerta so veličastne, dvorana je do zadnjega kotička polna in vprašanje je, zakaj so sedemindvajset let prej, leta 1983, prenehali nastopati. Legenda pravi, da zato, ker so člana skupine, Bolgara Danija Gančeva, pod pretvezo, da je vohun KGB, izgnali iz Jugoslavije. Zgodba, ki jo bodo zgodovinarji in raziskovalni novinarji nekoč do konca razkrili.
Od razpada leta 1983 pa do časov v novem tisočletju, ko so se spet združili za nekaj nastopov, beleži uradna statistika zgolj še nekaj producentskih del Dominika Trobentarja. Hazard so bili njegov največji, življenjski projekt in malo je takih, ki ne prepoznajo njegovega glasu, celo takšnih je malo, ki ne znajo zapeti kakšne njihove ponarodele. Naj torej ponovimo to, kar smo rekli na začetku. V predbožičnem času so se poslovili trije veliki pevci: Joe Cocker, Udo Jürgens in Dominik Trobentar.
