Obamova administracija v očeh domačih kritikov v teh razmerah deluje neodločno in preveč previdno. »Združene države se zdijo odmaknjene, njihova kredibilnost je spodkopana. Obama k odpravi tega vtisa ni pripomogel, ko si je v Siriji postavil cilje, pa ni imel sredstev za njihovo uresničitev, ali ko je postavljal rdeče črte, ki naj jih nihče ne bi prestopil, pa ni hotel ukrepati, ko se je to vendarle zgodilo. Te stvari v mestih, kot sta Moskva ali Peking, opazijo. Svet se zdi nestabilen, na voljo za osvajanje,« v New York Timesu piše kolumnist Roger Cohen. Obama prehaja v zaključno obdobje predsedovanja, ko ni pred njim nobenih volitev več. Zunanja politika naj bi zato še pridobila težo, in v letu 2015 mu ne bo zmanjkalo izzivov, pri čemer bo imel tudi pri tem vprašanju nasproti večinski republikanski kongres s predvidoma bolj zaostrenimi in jastrebovskimi stališči.
Po čem bo nafta
Toda med temami, ki v zadnjih tednih v svetu silijo v ospredje napovedi za leto 2015, se je znašla povsem nepričakovana. Nafta. Ameriška ekonomista Paul Krugman in Francis Fukuyama med tri najpomembnejše teme prihodnjega leta v ameriški (zunanji) politiki prištevata strm padec cen nafte. Ta je sicer vedno bila pomemben del ameriške zunanje politike. Ali celo glavni. Kot je nekoč o napadu na Irak dejal bivši predsednik ameriške centralne banke Alan Greenspan: »Užaloščen sem, da je politično neprikladno priznati to, kar vsi vedo: iraška vojna je v veliki meri posledica vprašanja nafte.« Toda, kako je sama cena nafte zdaj nenadoma dobila tolikšno težo, in kaj to pomeni?
Padec cen se je kuhal že nekaj časa, deloma zaradi zmanjšanja povpraševanja v Aziji in Evropi, deloma zaradi povečane proizvodnje ameriške nafte iz skrilavcev. Potem pa 28. novembra države OPEC na srečanju na Dunaju niso dosegle soglasja o zmanjšanju proizvodnje nafte, s čimer bi dvignile ceno. Ta je po dunajskem srečanju padla na 62 dolarjev za sodček ali skoraj na polovico cene, kot je imela še junija, ter najnižjo vrednost po poletju 2009. OPEC ni ukrepal, ker so bila mnenja različna. Iran je zagovarjal zmanjšanje proizvodnje, proti pa je bila predvsem Savdska Arabija, ki si zaradi ogromnih finančnih rezerv lažje privošči nižje cene in s tem manj dobička. Utečena razlaga je, da je Savdska Arabija s tem napovedala vojno ameriški nafti, pridobljeni iz skrilavcev, s katero se napoveduje predrugačenje globalnih razmerij med proizvajalci tekočega zlata in izguba vpliva Riada. Nižje cene nafte naj bi namreč uničile vsaj del ameriških proizvajalcev, ker bi pridobivanje iz skrilavcev postalo nedobičkonosno, saj je dražje od klasičnega črpanja. »Cenovna vojna«, pišejo ameriški časniki, potem ko je Savdska Arabija ameriškim rafinerijam za nameček ponudila še nafto s popustom. Upoštevaje tradicionalno ameriško podporo savdskemu režimu (kljub nekaterim iskricam pod Obamo) pa ne gre spregledati, da savdske poteze v več pogledih koristijo tako Riadu kot Washingtonu. Savdska Arabija je že oktobra, dva meseca pred sedanjimi dogodki, napovedala, da si bo prizadevala za nizke cene nafte, ker želi ustvariti pritisk na Iran in Rusijo. Šiitski Iran je glavni regionalni tekmec sunitske Savdske Arabije, obenem pa vpet v pogajanja z ZDA in drugimi državami o svojem jedrskem programu. Nižje cene nafte pomenijo manj denarja za iranski proračun, kar si zaradi sankcij precej težje privošči, zato lahko postanejo še večji trn v peti Teheranu, posledično pa se nanj ustvarja pritisk za dogovor o jedrskem programu, ki bi sankcije odpravil.
Ameriška oblast se tako lahko odloči, da v nizke cene preprosto ne bo poskušala poseči. To bi res prizadelo vplivno naftno industrijo in zmotilo ameriške načrte o pridobivanju tekočega zlata, pripelje lahko tudi do izgube delovnih mest, po drugi strani pa so nižje cene nafte dobre za potrošnike in za gospodarstva, tudi evropska. Padec cene sodčka nafte za deset dolarjev naj bi namreč prinesel desetinko odstotka gospodarske rasti.
Če bi Združene države pri Savdijcih, kjer so nezadovoljni tudi zaradi pogovorov Washingtona s Teheranom, posredovale za dvig cene nafte, bi to koristilo tudi Iranu – in Rusiji. Kajti cena nafte zelo močno vpliva na Rusijo, če upoštevamo, da več kot polovico proračunskih prihodkov dobi od prodaje energentov, njen proračun za leto 2015 pa je skovan ob predpostavki, da bo sod nafte stal sto dolarjev, torej 61 odstotkov več od sedanje cene. Sredi decembra je vrednost rublja po ponesrečenem posredovanju ruske centralne banke drastično padla, kar je bila posledica nakopičenih težav tako zaradi cen nafte kot sankcij zahoda zaradi ukrajinske krize. Savdska Arabija si želi pritisniti na Moskvo zaradi njene podpore Asadovemu režimu v Siriji, ki je trn v peti Riadu. ZDA pa pritiskajo zaradi Ukrajine, ki bo v prihodnjem letu po pričakovanjih ena osrednjih tem ameriške zunanje politike. Ker na oblast tudi v senatu prihajajo republikanci, je mogoče pričakovati še ostrejše poteze. Že ta mesec je kongres sprejel nov paket sankcij proti ruskim vojaškim podjetjem, Obami dal pooblastila za ukrepe proti Gazpromu in nasploh zaostril besednjak do mere, ki zapira vrata dialogu. ZDA so trgovinsko precej manj vezane na Rusijo kot Evropska unija in si lažje privoščijo nove sankcije, s katerimi posredno ustvarjajo pritisk za sprejetje novih ukrepov Evrope proti Moskvi. Nadaljevanje ekonomskega stiskanja Rusije bi pomenilo še slabše razmere za izvoznike v Rusijo, potencialno pa ima lahko posledice tudi za evropsko dobavo plina. Recipročno bi to pomenilo še ostrejša stališča Moskve in verjetno nastanek še enega zamrznjenega konflikta, kakršna sta že v Gruziji in Moldaviji. Druga možnost, ki jo Washington sicer nerad sliši, je priznanje, da sankcije, ki so delovale malokje po svetu, tudi v Rusiji ne morejo prinesti želenih rezultatov. Če bi enako razmišljala Evropa (in del nje že razmišlja tako, zaradi lastnih interesov), bi to lahko odprlo pot težavnim pogajanjem, kjer bi bila na mizi tudi usoda Krima.
Kaj, ko platna več ne bo
Potem je pred ameriško zunanjo politiko v prihodnjem letu tudi vprašanje Islamske države. Ne gre samo za Irak in Sirijo, v konflikt so neposredno ali posredno vpletene vse države v regiji, od Irana in Turčije do Savdske Arabije ali Katarja. Čeprav jih druži to, da si nihče zares ne želi obstoja kalifata na svojih mejah, imajo po drugi strani raznolike interese: od tega, kakšna usoda bo doletela Asada, do vprašanja Kurdov, sunitov v Iraku ali križajočih se gospodarskih in strateških apetitov, ki so pomešani s tistimi globalnih akterjev. Ameriški generali napovedujejo, da bo konflikt trajal več let, s tem pa tudi ameriška vpetost vanj. Ali je Islamska država res tako močna ali pa so njeni nasprotniki tako šibki oziroma neodločni, je drugo vprašanje. Republikanci denimo Obami očitajo, da so ZDA in koalicijske partnerice od septembra do prve polovice decembra izvedle 1100 zračnih napadov na Islamsko državo, medtem »ko smo jih proti Iraku Sadama Huseina leta 2003 izvedli tisoče na dan«, kot je dejal republikanski kongresnik Ed Royce, predsednik zunanjepolitičnega odbora v predstavniškem domu. Pričakovati je pritisk kongresa za okrepitev napadov in morda tudi pritisk Washingtona na članice koalicije proti IS, da bi sodelovale tudi v vojaških operacijah proti kalifatu. Alternative v obliki umirjanja konflikta pa skoraj ni – pogajanj z Islamsko državo ne bo, vprašanje je le stopnja in oblika vpletenosti in v kolikšni meri se lahko ZDA pri posredovanju zanesejo na regionalne sile. Sicer pa niti konec Islamske države ne bi prinesel regijske stabilnosti – Islamska država je zdaj le platno čez številne konflikte in navzkrižne interese, ki jih bo težko krotiti, ko Bagdadijev kalifat enkrat pade.
