Okej, nočem strašiti otrok, ki bi radi šli v gledališče, niti zmerjati in preganjati buržoaznega občinstva, ki želi le v miru potrošiti svoj večer in odgledati predstavo, pri tem pa mu je prav malo mar za ontološke cepitve in alkimistične transformacije. Oni, otroci in meščani, še hodijo na predstave, od njih gledališče še živi, medtem ko vsi drugi, tudi intelektualci, vse redkeje pridejo naokoli, psi čuvaji kapitala pa v ozadju le še sovražno škrtajo z zobmi in momljajo o tem, da tega ne bomo več (pazite, govorijo v imenu vseh!) plačevali. S tem pa ne izrekajo samo smrtne obsodbe evropski gledališki produkciji, ki je že davno tega prerasla v reprezentativno kulturno industrijo, temveč tudi povsem unikatni človekovi izkušnji, ki ni primerljiva z ničimer v vseh drugih območjih življenja, to pa je izkušnja gledalca na predstavi. Samo v gledališču je človek lahko priča nastanka sveta in njegovega konca, rojstva, življenja in smrti človeka, še več: kot gledalec je posameznik celo nekakšen sostorilec v dogodku, ki skuša s ponovitvijo človekove usode, z njenim uprizorjenim predočenjem, naskočiti samo bit in oslabiti njen imunski sistem. Drugače rečeno: pred gledališčem tudi bit nima prave zaščite.

Takšna razmišljanja so obvezen del mojih nočnih tavanj po vsaki predstavi, ki hodi za mano tudi še po svojem formalnem ali vsaj domnevnem koncu. Kdaj se v resnici konča predstava? Ko pade zavesa (ki je skoraj ni več), ko izzveni aplavz, ko pospravijo še zadnje kozarce na poznih nočnih popremierskih symposionih, ali ko nekje spotoma pozabimo nanje? Po predstavi sem s predstavo najraje sam. Rad se sprehodim peš do doma ali do kakega začasnega bivališča, če sem v tujem mestu, da bi znova vzpostavil svojo omajano suverenost in si predstavo bodisi dokončno prilastil bodisi jo vpisal kot sprotni zaznamek v evidenco meni tujih, nezanimivih ali neposvojljivih izkušenj. Na teh opotekavih poteh do doma dodajam predstavam podaljške življenja, včasih tudi z umetnim dihanjem, jih, kot gledalec, dopisujem in režiram naprej, ali pa, kot režiser, zasnujem množico novih predstav. Ko človek odhaja iz gledališča, s predstave, ga čaka še dolga pot do doma.

Popremierska druženja niso več samo »rekreativna« veseljačenja z igralci, včasih čez mero evforičnimi, kdaj drugič spet brez razloga poklapanimi, temveč se vse pogosteje razvijejo v zanimive diskusije o stanju sveta, nacije in gledališča. Običajna povpraševanja: kaj delaš, ali kaj pripravljaš ipd., vse bolj izrivajo zaskrbljeni in strupeno ironični komentarji: se bomo čez leto dni še tako dobivali? Z drugimi besedami: bodo še predstave, bo še gledališče? Prijateljica D.R., ki še vedno zavzeto potuje po svetu samo zaradi predstav, me je pred dnevi v pogovoru o kondiciji današnjega evropskega gledališča vprašala z grenkim glasom: zakaj vendar takšne stvari, s čimer je mislila izjemne, navdihujoče in v vseh pogledih presežne gledališke stvaritve, pri nas niso več mogoče? Oba sva, jasno, poznala odgovor, vprašanje je bilo v resnici le retorični klic, ki ni meril toliko na materialne pogoje produkcije kot na splošno kapitulacijo duha, na intelektualno lenobo, sprijaznjenost s provincialnimi legami in redukcijo smisla gledališča na porabo žetonov za zagotavljanje tekočega obratovanja, in zraven tega nič več. Po drugi strani pa so gledališča polna tako pri nas kot povsod po Evropi, ljudje se ne pritožujejo in so v glavnem z vsem zadovoljni. Samo da ni treba veliko razmišljati, kajti danes imamo druge skrbi!

Za večino ljudi bo leto 2015 samo vnos nove letnice v koledar. Prihaja leto, od katerega ne pričakujejo ničesar dobrega in bi raje videli, da mine, še preden se je zares začelo. Vsakršni analitiki nas bodo najbrž zasuli z napovedmi o koncu »krize«, o revolucionarnih resetiranjih obstoječega kapitalističnega reda in mnogih novih »začetkih«. Prihodnost bo spet prišla. O ceni se ne bodo spraševali. Nihče ne bo prešteval mrtvih, meril izgub, ocenjeval razsežnosti uničenja. Tudi evropsko gledališče si v agende za leto 2015 ni vpisalo prelomnih markacij. Predstave pa bodo, vsemu navkljub. Veliko predstav, ki bodo evidentirale izgube, preštevale žrtve in arhivirale spomin na sedanjost kot prizorišče iztrošenega sveta, s človeškimi sencami, ki od sramu in zaradi ontološke utrujenosti ne zmorejo več dvigniti pogleda navzgor, h kakšni zvezdi. Ja, ja, v gledališče se je na koncu vrnila še vsaka prihodnost, ki mu je sprva na videz pobegnila.