Eden prvih pomembnih projektov, ki čaka vladajoče stranke takoj po nastopu novega leta, je sprejem rebalansa proračuna. Čeprav ga bodo – predvsem zaradi pričakovane višje gospodarske rasti – očitno uspele dogovoriti brez večjih koalicijskih pretresov, pa se lahko zaplete, če bo gospodarska rast vendarle nižja od želene in bo že čez nekaj mesecev potrebno ponovno popravljanje proračuna. Tedaj bi se namreč poleg še napornejšega usklajevanja pojavilo tudi medsebojno obtoževanje in iskanje krivcev za nižjo gospodarsko rast, obnovile bi se grožnje o prihodu bruseljske trojke...
Manj maš, več sklepov
Cerarjeva vlada je imela smolo, da je bila njena prva naloga, s katero se vse od prevzema oblasti skoraj izključno ukvarja, prav priprava rebalansov proračunov za letošnje in prihodnje leto. A si je to smolo še sama izdatno zasmolila. Pri iskanju rešitev je namreč nenehno spreminjala napovedi, zaostrovala odnose s pogajalci na drugi strani mize, nato pa popuščala in umikala pripravljene ukrepe. S tem pa sporočala, da so bili njeni predlogi nepremišljeni, da je ob vsakem pritisku lobijev, sindikatov, občin, katere od koalicijskih partneric... pripravljena popustiti, pa tudi, da se izmika sprejemanju odločitev in prevzemanju odgovornosti. Zato celo v krogu blizu premierja Cerarja niso osamljeni glasovi, da bi morala vlada »kakšno usklajevalno mašo izpustiti in kakšen sklep končno le sprejeti«. Tudi če bi s tem pri nekaterih vzbudila dodatno nezadovoljstvo. »A bi nas vsaj začeli jemati resno.«
Miro Cerar s svojim kompromisarstvom, nejasnimi stališči in vsebinsko praznimi nastopi močno spominja na nekdanjega predsednika vlade Boruta Pahorja in vsaj v določeni meri že doživlja njegovo premiersko usodo. V javnosti je deležen številnih kritih in celo posmehovanj, vodilni predstavniki drugih koalicijskih strank pa ga jemljejo vse manj resno. Tako je v prihodnje mogoče pričakovati dodatno krepitev njihovih zahtev in izsiljevanj. K boljšim odnosom v koaliciji vsekakor ne prispeva zelo nizka priljubljenost, ki jo sedanji ministrski ekipi kažejo javnomnenjske raziskave. Čeprav sta tako Pahorjeva kot tudi druga Janševa vlada sicer dosegali še slabše rezultate, pa se nobeni vladni ekipi doslej javnomnenjska podpora ni znižala tako hitro po imenovanju kot sedanji. Prislovična Cerarjeva neodločnost, nizka podpora javnosti, občutljivost vladajočih za javno podobo in razhajanja v koaliciji pa ne vzbujajo upanja, da bo sedanja vlada izpeljala katero od potrebnih reform.
Vendarle pa ima Cerar z razmerji politične moči in razpoloženjem javnosti tudi nekaj sreče. Volilci so naveličani nenehnih političnih napetosti in kriz; če se bo gospodarsko okrevanje nadaljevalo in bo vladna politika le dala kakšne rezultate, se lahko trend padanja njene javnomnenjske podpore upočasni in sčasoma celo obrne. Po letošnjih kar troje volitvah si volilci tudi ne želijo še enega skorajšnjega odhoda na volišča. Kot tudi večina strank in poslancev ne. Vladne stranke, ki bi se odločila rušiti koalicijo, tako volilci gotovo ne bi nagradili, kljub povolilni slabitvi predvolilnega prepričanja, da novo pomeni tudi drugačno in boljše, pa se zaupanje javnosti v tradicionalne politične stranke pomembneje ne povečuje. Predvsem imajo – tudi zaradi ustanovitve Združene levice, ki kot opozicijska formacija uspešno nagovarja del volilcev levice – z iskanjem svoje politične podobe težave socialni demokrati, ki jih pred januarskim kongresom vse bolj razjeda dvom, ali lahko pod vodstvom Dejana Židana pomembno izboljšajo julijski volilni rezultat.
Skoraj nemogoče si je tudi predstavljati, da bi se ob sedanjem razmerju političnih moči lahko oblikovala nova koalicija. Tudi če bo ustavno sodišče prvaka SDS Janeza Janšo v zadevi Patria oprostilo obtožbe, koalicija, v kateri bi bila SDS ali bi ta celo prevzela njeno vodenje, ni verjetna. Prav tako ne gre pričakovati bistvenega dviga podpore slovenskim demokratom v javnosti. Janez Janša je namreč politik, ki slovensko volilno telo najbolj polarizira – ima trdno podporo zvestih pristašev, ne pa tudi veliko manevrskega prostora za nagovor novih. Tako bodo Janševi pristaši, tudi če bo ustavno sodišče pritrdilo pravnomočni obsodbi, še vedno prepričani o obstoju »krivosodja« v Sloveniji, v primeru Janševe oprostitve pa bodo njegovi nasprotniki v odločitvi ustavnega sodišča iskali politično ozadje. Pri tem pa ne gre spregledati dejstva, da proti Janši že nekaj časa poteka tudi finančna preiskava o izvoru njegovega premoženja...
Vrnitev SDS
Nedvomno pa bo SDS, če se njenemu prvaku ne bo treba vrniti za zapahe, dobila nov zagon. Še glasneje bo poudarjala, da so bile julijske volitve nelegalne in nelegitimne, ter potegnila na plan zahtevo za razpis ponovnih volitev. Pobude za odstope in lustracijo, interpelacije, zahteve za izredne seje parlamenta bodo deževale in znatno oteževale delo vlade. A bi vse te poteze lahko imele tudi drugačen učinek, kot si ga bo nedvomno želela SDS, in prispevale k večji enotnosti koalicije. Pa k ponovnemu mrzličnemu (predvolilnemu) iskanju Antijanše na levici. Jeze SDS pa bo v prihodnjih tednih in mesecih nedvomno obilno deležna tudi njena dolgoletna zvesta podpornica na desnici, ki se v zadnjem času poskuša osvoboditi izpod Janševega jarma, Nova Slovenija.
Še manj verjetni kot skorajšnje oblikovanje neke nove koalicije se zdijo scenariji o tehnični vladi. Tovrstna razmišljanja se že več mandatov redno pojavljajo – po objavi poročila protikorupcijske komisije o Janševem premoženjskem stanju pred slabima dvema letoma se je kot možni tehnični mandatar omenjal prav Miro Cerar. A dlje od javne naklonjenosti tovrstni rešitvi doslej ni prišlo. Vedno znova je namreč postalo jasno, da možni kandidati ne uživajo potrebne politične podpore oziroma da si stranke tudi tehnično vlado predstavljajo kot izpostavo svojih kadrov in se političnemu vplivu na njeno delovanje ne nameravajo odpovedati. Predpogoj za oblikovanje tehnične vlade v sedanjem mandatu bi bil, da bi nanjo pristala SMC. Kot zatrjujejo v krogih blizu Mira Cerarja, pa ta s premierskega mesta ne namerava odstopiti.
»S sedanjo koalicijo bo konec, če bo razpadla SMC,« nam je v nedavnem neformalnem pogovoru dejal eden od pomembnejših predstavnikov največje vladne stranke. S tem pa nehote potrdil informacije, ki prihajajo iz sicer komunikacijsko zaprte največje vladne stranke, o nezadovoljstvu znotraj SMC. Stranka Mira Cerarja je nastala tako rekoč čez noč, vanjo so prišli ljudje z vseh vetrov. Šlo je za podobno zgodbo, kot jo je pred tremi leti doživela Pozitivna Slovenija. A je med SMC in takratno PS tudi precej razlik. Medtem ko med Jankovićevimi poslanci ni bilo malo takšnih, ki so si politične izkušnje pod različnimi strankarskimi zastavami pridobili že pred volitvami leta 2011, se je sedanjim poslancem SMC politika 13. julija letos enostavno zgodila. Ne le, da pred tem datumom niso bili v nobeni stranki, večina jih politike niti ljubiteljsko ni spremljala. Kljub politični neizkušenosti pa je – tudi zaradi visoke izobrazbene strukture – v SMC precej več egov, kot jih je bilo mogoče zaslediti v PS. Ker so bile politične usmeritve Jankovića veliko bolj prepoznavne, kot so Cerarjeve, sta bili PS in njena poslanska skupina tudi manj raznobarvni, kot so vrste sedanje največje vladne stranke. Vse omenjene značilnosti SMC nedvomno prispevajo k nezadovoljstvu v največji vladni stranki. Dodatno pa ga krepijo naglo padanje podpore v javnosti, razočaranje tistih, ki so bili pri delitvi položajev potisnjeni ob rob, njihovo prepričanje, da se del stranke (vključno z njenim predsednikom) vse bolj podreja interesom različnih lobijev... Vendar pa tudi najbolj kritični člani SMC ocenjujejo, da nobena od struj znotraj stranke (še) ni tako močna, da bi resno nastopila proti Miru Cerarju.
Tako se ob razmišljanju o politični podobi Slovenije v letu 2015 zdi še najbolj verjetna napoved, da bo vlada v dosedanjem slogu popuščanja in nesprejemanja občutljivejših odločitev prihodnje leto preživotarila. Čeprav vendarle ne gre zanemariti, da lahko ob »ugodnih« pogojih včasih že majhna iskrica povzroči požar oziroma da so vlade tako po svetu kot pri nas padale tudi zaradi povsem nerazumljivih in celo banalnih razlogov. Tako je bila na primer Drnovškova vlada leta 2000 žrtev Janševega prepričanja, da je za uveljavitev večinskega volilnega sistema in posledično njegovo veliko zmago nujna združitev SLS in SKD. Vlada Alenke Bratušek pa je morala oditi, ker si je Zoran Janković zaželel vrnitve na čelo Pozitivne Slovenije.