Do letos se je zdelo, da imajo pogrebniki tiskane knjige enkrat za spremembo vsaj deloma prav, saj se je delež prodaje elektronskih knjig do leta 2012 povečeval in v ZDA dosegel 20 odstotkov celotnega knjižnega trga, prodaja tiskanih knjig pa je upadala. Nato pa se je – šmenta – letos trend obrnil in spletna prodaja tiskanih in elektronskih knjig je začela blago stagnirati, prodaja tiskanih knjig po klasičnih prodajnih poteh pa je blago narasla. Ta obrat vsaj v ZDA pozornejših analitikov ni presenetil: že nekaj časa so namreč podatki nakazovali, da so se v e-format preselili predvsem lahkotnejši knjižni žanri (tj. ljubezenski romani in kriminalke), skratka knjige, ki jih ljudje, potem ko jih preberejo, praviloma ne hranijo v domači knjižnici, medtem ko so bili zahtevnejše esejistične in leposlovne knjige ter taki ali drugačni ilustrirani priročniki na e-izzive precej imuni. Da bo rasti e-trga za nekaj časa konec, so dokaj jasno napovedale tudi raziskave bralnih navad, saj je v ZDA več kot pol bralcev izjavljalo, da se ne nameravajo odpovedati branju s papirja.
Enotna cena knjige
A če je bilo to pojemanje prodaje e-knjig v ZDA pričakovano, je vsaj na prvi pogled bolj presenetljivo, da se je to zgodilo tudi v Nemčiji, kjer e-knjige ne dosegajo več kot 5 odstotkov knjižnega trga, v Franciji pa se delež e-knjig še vedno giblje okoli 1 odstotka in narašča izjemno počasi. Poleg nekaterih zgodovinskih razlik (bistveno daljša tradicija kataloške prodaje v ZDA kot v Evropi) sta razloga za ta evropski »zastoj« predvsem dva. Angleščina je po letu 1950 začela postajati globalni komunikacijski jezik v znanosti, diplomaciji, gospodarstvu in kulturi, vzporedno s tem pa je naraščal tudi izvozni trg za angleške in ameriške založnike: pri Amazonu denimo prodaja elektronskih in tiskanih knjig v države, kjer angleščina ni prvi jezik, še vedno narašča za nekaj sto odstotkov na leto, o čemer lahko nemško in druga evropska založništva seveda le sanjajo.
Še pomembneje za razumevanje počasne prodaje e-knjig v Evropi pa je, da je Amazon svojo rast v ZDA in Veliki Britaniji že od začetka gradil tudi tako, da je tiskane knjižne uspešnice prodajal za manj, kot je založnikom plačal zanje; s tovrstnimi na videz iracionalnimi popusti si je gradil podatkovno bazo o kupcih knjig in jih hkrati izsesaval iz zidanih knjigarn. Česa takega pa si ni mogel privoščiti ne v Nemčiji niti v Franciji, saj imajo tam zakon o enotni ceni knjige, ki za 12 do 18 mesecev prodajalcem prepoveduje nižati cene knjig, kot so jih določili založniki. Posledično je imel Amazon tam neprimerno manjšo bazo kupcev in nič prostora za cenovno vojno, saj nemškim in francoskim založnikom ni padlo na kraj pameti, da bi e-knjige ponujali pod proizvodno ceno.
A to ni edini razlog, zaradi katerega so strokovnjaki za založništvo v Evropi letos precej debatirali o enotni ceni knjig: po dolgih polemikah, ali ta vpliva na kvaliteto knjižne ponudbe ali ne, so na fakulteti za medijske študije na Univerzi v Oslu jeseni objavili obsežno študijo o evropskih knjižnih trgih, ki kaže, da je ključni učinek enotne cene knjige ta, da v državah brez nje prevladuje prodaja močno diskontiranih uspešnic, medtem ko je v državah z enotno ceno prodaja knjig precej bolj pluralna in diverzificirana. O tej raziskavi bo v Evropi v naslednjem letu nedvomno še veliko razprav, saj bo – če bodo njeni rezultati vzdržali preverjanje – to jasen dokaz, da je enotna cena knjige eden od ključnih dejavnikov ohranjanja pluralnosti knjižnega trga (v Sloveniji je sicer povsem možno, da enotna cena ne bo dala pravih rezultatov, ker velja le šest mesecev, a to je že druga zgodba).
A kaj – poleg tega, da pritrjujejo uvedbi zakona o enotni ceni knjige – vsa ta dogajanja na svetovnih knjižnih trgih napovedujejo za slovenski trg v letu 2015? Ker podobno kot v Nemčiji noben slovenski založnik in e-knjigotržec s prodajo e-knjig pod ceno ne želi uničevati zidanih knjigarn, nam ta gibanja »indično« pojasnjujejo, zakaj v Sloveniji tudi v letu 2015 velike uspešnice v e-formatu ne bodo nekajkrat cenejše od tiskanih, hkrati pa v novi luči osvetljujejo mehanizme, ki uravnavajo slovenski knjigarniški, založniški in knjižnični prostor. Pri nas se namreč ljubezenski, deloma pa tudi kriminalni romani bolj množično izposojajo v knjižnicah kot pa kupujejo v knjigarnah – slej ko prej zato, ker podobno kot v ZDA tudi pri nas večina bralk in bralcev takih knjig ne želi skladiščiti doma in zanje tudi ni pripravljena kaj dosti plačati; zaradi nizkih naklad, ki so posledica majhnega slovenskega trga, so cene pri nas namreč precej višje kot na anglosaških trgih. Povedano drugače, ekonomski razlogi, ki so v ZDA gnali razvoj e-trga ljubezenskih romanov in kriminalk, v Sloveniji ne obstajajo zato, ker branja lahkotnejše literature pri nas ne servisira trg, ampak javni sektor; s tega zornega kota, mimogrede, splošne knjižnice tudi ne ogrožajo zaslužkov založnikov in knjigarjev, saj z množično izposojo lahkotnejšega branja segajo tja, kamor založniki in knjigarnarji s svojimi metodami prodaje in cenovnimi omejitvami ne zmorejo. In tako bo tudi prihodnje leto, če ne bo kak inovativen založnik izumil načina, kako lahkotnejšo književnost – bodisi v tiskani bodisi elektronski obliki – tržiti na uporabniku bolj prijazen način, kot to z izposojo počno knjižnice.
Odnos do kulture in bralna pismenost
Podobno kot nam mednarodne primerjave pomagajo bolje razumeti delovanje domačega knjižnega trga, nam tudi dodatno osvetljujejo naše bralne navade. Že pred petnajstimi leti so namreč raziskave PISA in TIMMS pokazale, da imamo v Sloveniji v primerjavi z razvitimi državami zelo majhne domače knjižnice, v povprečju celo manjše, kot jih ima denimo temnopolto prebivalstvo v Južni Afriki, letošnja raziskava Bralna kultura v Sloveniji pa je med drugim pokazala, da so se v zadnjih petnajstih leti še skrčile. Hkrati se je bolj kot drugje v Evropi zmanjšalo število tistih, ki kupijo več kot dvajset knjig na leto.
A zakaj je to pomembno? Ker veljajo, poenostavljeno rečeno, domače knjižnice za enega od kazalnikov osebnega odnosa do znanja, izobraževanja in branja, podatki o njihovi velikosti nakazujejo, koliko časa in denarja so tem dejavnostim ljudje v posamezni državi pripravljeni nameniti – in koliko od tega znanja se jim zdi pomembno imeti doma, sebi in svojim bližnjim na očeh. Zato je vsaj zame iztekajoče se leto pokazalo tudi to, da imamo v Sloveniji do znanja in kulture v pisni obliki bolj podcenjujoč odnos kot marsikje drugje po svetu. Še več, ker velja obseg domače knjižnice (sem štejejo seveda tudi e-knjige) za enega od kazalnikov besednega zaklada njihovih lastnikov ter s tem posredno tudi njihove bralne pismenosti, zelo povprečni rezultati slovenskih otrok na raziskavah PISA zame od letos naprej niso več le odraz slabosti slovenskega izobraževalnega sistema, ampak tudi empirično dokazljivega nenaklonjenega odnosa do znanja in kulture, ki ga imajo njihovi starši.
Če je torej nekoč veljalo, da obleka ne naredi človeka, danes očitno še toliko bolj velja, da formalna izobrazba sama po sebi ne naredi izobraženega in bralno pismenega človeka. Poleg antiintelektualne družinske socializacije in napak v izobraževalnem sistemu je vzroke za tako stanje seveda možno iskati marsikje, od nesposobnosti založnikov in avtorjev, da bi ustrezno nagovarjali bralno publiko, prek proletarizacije izobražencev do nove družbene senzibilnosti, v kateri knjiga ni več osrednji medij znanosti in kulture, zmožnost abstraktnega mišljenja in imaginacije pa nista več spoštovani družbeni vrednoti. Povsem možno pa je seveda tudi, da postajamo Slovenci kar tako iz leta v leto bolj trapasti.
To so, vsaj zame, izjemno pomembne civilizacijske dileme, na katere lahko še kako neposredno vplivamo. Ne pričakujem, da se bodo v prihodnjem letu ti trendi spremenili. Če kaj, si želim trezno in mirno debato o njih.