Število vbodov na podplatu mi pove vse o prihajajočem letu. Včasih se namreč vsi žebljički z bodicami obrnejo proti meni in je moje stopalo povsem krvavo, kar napoveduje katastrofo, leto z žledom, zmagoslavjem Reala in nemške reprezentance in še eno našo neuvrstitvijo v finale Evrovizije.

Včasih se me bodice žebljičkov usmilijo in jo odnesem le z nekaj bolečimi pikicami, kar pomeni, da bo leto še kar znosno. Takšno je bilo, recimo, leto 2013, ko je naša prva predsednica vlade gostovala na CNN, a so imeli zato finančni trgi zaradi nas celo leto bolečine v želodcu, vetrove in prhljaj.

Letos pa se je zgodilo nekaj povsem nepričakovanega. Odnesel sem jo brez enega samega vboda, in če sem iskren, se mi sanja ne, kaj naj bi to pomenilo. V mojem Priročniku za samopomoč pri napovedovanju gospodarske rasti v Vzhodni Evropi, ki mi ga je na prednovoletni zabavi Gospodarske zbornice v zameno za neobdavčenih triindvajset evrov podaril Samo Hribar Milič, ta možnost ni omenjena. V knjigi je sicer številka, na kateri lahko dobim dodatne informacije za Slovenijo, a mi dotična Angela Merkel ne dvigne telefona.

Prepuščen samemu sebi zato kolebam med dvema možnostma. Med tisto, da bo leto 2015 naravnost spektakularno, primerljivo le še z ekonomskim programom Nove Slovenije in govori Aleša Primca pred ljubljanskim sodiščem, in ono drugo, ki mi prišepetava, da je prihodnost v Sloveniji žal pošla. Trenutno je pač ni na zalogi, mi pravi neki notranji glas, in nihče ne ve, ali jo bo naša letošnja vlada sploh še naročila. Zanimanja za prihodnost namreč v Sloveniji nikoli ni bilo veliko, Dušan Mramor pa komaj čaka, da kje prišpara.

Ker sem po naravi pesimist, ki celo od Mira Cerarja ne pričakuje čudežev, sem se odločil za drugo možnost in se zato pospešeno pripravljam na življenje brez prihodnosti. Nisem sicer prepričan, da vem, kaj to pomeni, a se mi iz nekega razloga zdi, da mi bodo končno prišle prav delovne izkušnje na TV Slovenija. Pa obiski Maribora.

Baje imam tudi dokaj primeren poklic, saj je bila prihodnost umetnikov pri nas že doslej bolj utvara. In tudi za kolumniste ni problem. Urednik Miran mi je zagotovil, da se preteklost v tukajšnjih medijih dovolj dobro prodaja, celo tako dobro, da ima v nekih revijah Stane Dolanc še vedno mozolje. Tvoji bralci, je rekel Miran, pa odsotnosti prihodnosti sploh opazili ne bodo. Oni je pri svojih letih tako ali tako že doslej niso imeli veliko. Predvsem pa ne bodi sebičen, je še dodal. Pomisli na uboge vremenarje. Kdo bo gledal napovedi vremena za včeraj in danes?

A dokončno me je pomirilo šele, ko sem na družabnih omrežjih izvedel, da je življenje brez prihodnosti v svetu zelo pogosto, da večina ljudi živi tako in da je bilo le vprašanje časa, kdaj se bo tej večini pridružila tudi Slovenija. Prihodnost je privilegij peščice bogatih, medtem ko so vsi ostali bili od nekdaj brez nje.

Na tviterju se sicer niso poenotili glede tega, ali je za to kriv komunizem, neoliberalizem ali Chuck Norris, a so se vsi strinjali, da za milijarde ljudi na tem svetu jutri ne obstaja in da je to skoraj tak problem kot nepopolnost iphona6. Na fejsbuku pa so se oglasili mnogi, ki so v prihodnosti že bili in o njej vedo čisto vse. Če jim je verjeti, in ne vidim razloga, da jim ne bi, bomo do pomladi vsi Kitajci in bomo živeli v kalifatu. Pa NK Radomlje bo šampion.

Za vsak slučaj pa sem kontaktiral še strokovnjake na e-vedeževanje.com, in za zgolj sedemnajst evrov so mi zagotovili, da leto 2015 bo. Za pet evrov so mi ponudili pisno potrdilo te napovedi, a sem to možnost zavrnil. Za dodatnih trinajst evrov sem izvedel, da se bo proti koncu leta kljub nekaterim drugačnim napovedim shladilo.

Prijazno gospodično sem vprašal, kako je prišla do tega fascinantnega podatka, in za pičlih trideset evrov mi je razkrila, da s pomočjo risalnih žebljičkov. A ona si ni pomagala s knjigo, temveč se je tehnike naučila na vedeževalskem tečaju, ki sta ga s finančno podporo evropske komisije organizirali Banka Slovenije in bonitetna agencija Moody's.

Vse mi je bilo jasno. Vzel sem risalne žebljičke in jih odnesel v Muzej novejše zgodovine. Sprva so me malo čudno gledali, a so se naposled morali strinjati, da je naša prihodnost že dvajset let le reciklirana preteklost in da se bo v njihovem muzeju počutila kot doma. Rekli so, da me bodo povabili na otvoritev razstave, a sem jim povedal, da s prihodnostjo ne želim imeti več nobenega opravka.