Evropska unija v novo leto vstopa močno spremenjena. Zamenjala je svojo izvršno oblast, katere predsednik Jean-Claude Juncker želi osemindvajseterico popeljati iz gospodarske krize. V tem prelomnem letu mora z afero Lux-leaks močno politično načeti predsednik komisije za svoj reformistični načrt postaviti ustrezne temelje. Celotna načrtovana politično-gospodarska konstrukcija njegovega »Marshallovega načrta« za nov začetek EU pa je na precej trhlih temeljih.

Največ pozornosti bo pritegnil Junckerjev investicijski načrt. Dve leti po podobnih smelih investicijskih načrtih Françoisa Hollanda, ki je s svojim »Paktom za rast Evrope« hotel z investicijami in uvedbo davka na finančne transakcije evropski gospodarski rasti vbrizgati 120 milijard evrov težko finančno injekcijo, Bruselj ponovno stavi na vlagatelje. Do konca latvijskega predsedovanja EU bo dokončen nabor evropskih projektov za oživitev gospodarstva na stari celini že izklesan. Za hipotetičnih 315 milijard investicijskega kapitala, večinoma zasebnega, se bo potegovalo več tisoč projektov. Ker države članice ne bodo mogle računati, da bodo njihovi projekti tudi dejansko izbrani, bo prihodnjih šest mesecev predvsem v znamenju prerivanja za investicijski kapital in prepričevanja zadržanih vlagateljev za odpiranje investicijskih mošnjičkov v evropsko infrastrukturo. Države članice bodo poskušale s skupnimi čezmejnimi projekti zarezati v Junckerjevo čarodejsko finančno konstrukcijo, kjer naj bi se za vsak evro davkoplačevalskega denarja našlo petnajst evrov zasebnega kapitala. Kadarkoli bodo na plan ponovno privreli gospodarski nacionalizmi držav članic, bo iz trinajstega nadstropja Berlaymonta prišlo opozorilo, da sedaj ni primeren čas za nacionalne, politične in ideološke boje, temveč sklepanje množičnega političnega in družbenega konsenza.

Sporazum kot grešni kozel

Evropsko komisijo bosta v tem vmesnem času čakali predvsem dve temeljni nalogi. Ustvariti bo morala investicijam prijazno okolje ter predvsem poiskati zasebne vlagatelje, ki bodo pripravljeni tvegati, čeprav bomo za njihove morebiti spodletele investicije jamčili evropski davkoplačevalci z garancijo evropskega proračuna in Evropske investicijske banke. Vsaj del svežega kapitala si Evropska unija obeta iz Kitajske. Kot drug temeljni kamen evropskemu gospodarskemu zagonu pa naj bi služil prostotrgovinski sporazum z ZDA (TTIP). Močno gre sicer dvomiti, da bo Bruslju in Washingtonu že v tem letu uspelo skleniti julija 2013 začeta pogajanja, še manj je jasno, kdaj bi sporazum lahko začel veljati. Obe strani si sicer želita čim hitrejše sklenitve dogovora, a verjetno pod Obamovim mandatom ne bo mogoče doseči kaj več kot ogrodje sporazuma. Čeprav so po opravljenem osmem krogu pogajanja še vedno v tehnični fazi in se pogajalci še niti niso začeli spopadati z najbolj delikatnimi elementi sporazuma, se evropska komisija že sooča s številnimi pomisleki civilne družbe, sindikatov in tudi nekaterih držav članic. Največ strahov – tudi neracionalnih – prihaja iz Nemčije, Avstrije, Francije in Velike Britanije. Od začetka dela Junckerjeve komisije poskušajo v Bruslju precej odločneje razbliniti strahove pred odpiranjem evropskega trga in kmetijstva genetsko spremenjenim živilom, o propadu evropske filmske industrije ali o cenovnem čezatlantskem dumpingu na področju storitev.

Globalizacija in porušeno zaupanje, tudi zaradi Snowdnovih razkritij prisluhov NSA, sta pustila svojo sled tudi na sporazumu TTIP. Ta je postal grešni kozel za vse, kar manjka v enakopravnem čezatlantskem partnerstvu, in simbol za nasprotovanje državljanov gospodarski in politični eliti Evrope, sitih njenih obljub, da se boljše življenje nahaja tako rekoč za vogalom. Toda v evropski komisiji vztrajajo pri pozitivnih učinkih sklenjenega sporazuma, zato bo od tam še vedno slišati, da TTIP gospodarstvu stare celine prinaša zgolj koristi, sporazum pa utegne v zastalih svetovnih pogajanjih o liberalizaciji gospodarstva služiti kot vzorčni model visokih okoljskih in potrošniških standardov, ki jih bodo morale prevzeti tudi druge države. Manj jasni so, ali se bo v končnem sporazumu znašel tudi arbitražni mehanizem reševanja sporov med investitorji in državami (ISDS). Francija in Nemčija sta že izrazili zadržke. Čeprav podoben način reševanja sporov v Nemčiji velja že od začetka sedemdesetih let, Berlin vključitvi tega mehanizma v TTIP nasprotuje predvsem zaradi nedavnih negativnih izkušenj. Zvezno vlado namreč zaradi njene odločitve o izstopu iz jedrske energije toži švedski energetski gigant Vattenfall, ki bo tako s svojima dvema jedrskima elektrarnama ob zaslužek. Dodatno se bodo pogajanja za komisijo otežila tudi zaradi vnašanja bilateralnih zadev v pogajalski proces. Bolgarija je denimo že napovedala, da sporazuma ne bo podprla, če ZDA ne bodo sprostile vizumske politike za njene državljane.

Ali nacionalizmi ali razpad

Zunanjepolitični pogled osemindvajseterice bo v tem letu določen predvsem z dvema vojnama. Visoka zunanjepolitična predstavnica Federica Mogherini ne bo mogla odvrniti pogleda od Ukrajine in plimovanja Islamske države na obrobju evropskega prostora, njen komisarski kolega za energetsko unijo Maroš Šefčovič pa si bo razbijal glavo, kako nadomestiti plinsko dobavo domnevno dokončno odpovedanega Južnega toka. Svojih moči Unija ne bo usmerjala v poskuse reševanja obeh konfliktov, ki bodo trajali še leta, temveč se bo osredotočila na gospodarsko okrevanje. Med iskanjem investitorjev in načinov zagona gospodarstva bodo države lovile tudi majavo ravnotežje med ohranjanjem karseda vzdržnih proračunov in zaščito socialnih pravic delavcev. Vsaj evropska levica pri slednjem vprašanju ne bo popuščala in bo, nasprotno, še naprej poskušala rahljati ostra pravila varčevanja. Francija in Italija sta bili glede fleksibilnejšega doseganja zavez Pakta stabilnosti že uspešni. Skupaj z Belgijo predstavljata trojico najbolj problematičnih držav. Čeprav so vse kršile določila Pakta, jih evropska komisija ni kaznovala. Tudi letos se jim po gospodarskih napovedih ne bo uspelo umestiti med države z zdravimi javnimi financami. Sodeč po bruseljskih signalih ob koncu leta se jim sicer ni pretirano bati, da bi jih doletela kazen v višini 0,2 odstotka BDP. V komisiji in med državami članicami namreč vse bolj prihaja do pragmatičnega premika pri politiki varčevanja. Fiskalno strogost vse bolj nadomešča želja po spodbujanju rasti, kar je odraz prizadevanj predvsem socialističnih oziroma levičarskih vlad v EU – da namreč brez fleksibilnosti pri varčevalni politiki ne gre pričakovati zagona gospodarstva.

Takšno razmišljanje je za bolj konservativne finančne kroge seveda nevarno. Če so še sredi leta obstajali prvi spodbudni znaki gospodarskega okrevanja celine, so ob koncu leta makrofinančne napovedi za mnoge države članice manj ugodne. Nemška gospodarska rast naj bi znašala zgolj še dober odstotek. Številni ekonomisti gospodarsko zdravje največjega evropskega gospodarstva opredeljujejo kot glavni pokazatelj, kam se utegne nagniti Evropska unija. Joseph Stiglitz, eden najuglednejših svetovnih ekonomistov, ni velik podpornik nemškega diktiranja evropske gospodarske politike. Če ne želijo še enega izgubljenega desetletja, morajo evropski voditelji odmisliti svoje gospodarske nacionalizme in skovati verodostojne gospodarske politike. V nasprotnem primeru, opozarja Stiglitz, grozi Evropi po najboljšem scenariju stopicajoča gospodarska rast, po najslabšem pa razpad območja evra.

Ker se v evropski komisiji zavedajo nevarnosti dolgotrajnejše stagnacije gospodarske rasti, države članice pozivajo k nadaljevanju strukturnih reform. Temeljni recept, kako se izogniti poglabljajočim težavam, ostaja enak kot minula leta. Od držav članic pričakujejo vzpostavitev bolj dinamičnih trgov delovne sile na nacionalnih ravneh, reformiranje sistemov socialne in pokojninske varnosti, učinkovitejšo javno upravo, izboljšanje pogojev za investicije ter večji poudarek inovacijam in razvoju. V zadnjih treh letih je fiskalni deficit na območju EU s povprečnih 4,5 odstotka BDP upadel na 3 odstotke. Od 24 problematičnih držav članic se je trinajstim uspelo izviti izpod drobnogleda komisije zaradi prekomerne proračunske porabe. Kako bodo vlade preostalih enajstih javnofinančnih pacientk prepričale sindikate k delitvi bremen evropske gospodarske konsolidacije, je tako kot iskanje investitorjev za Junckerjev naložbeni načrt eno izmed temeljnih vprašanj EU v letu 2015. Konjunktura, prihajamo!