Še iz časov pred dogodki 11. septembra v ZDA, ki so spremenili svet, se posveča poročanju o tako imenovani osi destabilizacije, ki se razteza od Bližnjega vzhoda do osrednje in vzhodne Azije, kjer igrajo glavno vlogo politika velikih sil in vojne za energente. Je avtor štirih knjig, ki se ukvarjajo s to tematiko. Zadnja, Imperij kaosa (Empire of Chaos), ki je pravkar izšla, se bere kot kronika globalnega procesa, v katerem zahodna plutokracija na celotni svet projicira svojo, kot kaže, nezaustavljivo in napredujočo dezintegracijo.

Kakšna je vaša definicija imperija kaosa?

Moja knjiga Imperij kaosa je poklon francoskemu mislecu politične teorije Alainu Juxeju, ki je leta 2002 v Franciji objavil knjigo z istim naslovom, L'Empire du Chaos. Bral sem jo pred invazijo na Irak in njegovo okupacijo. Potem sem jo imel s seboj, ko sem poročal z Bližnjega vzhoda. Opazil sem, da se je vse, kar je bilo v tej knjigi zapisano že leta prej, popolnoma ujemalo s tem, kar se je dogajalo kasneje. Način, kako sta delovali administraciji ameriškega predsednika Busha in kasneje Obame, je v osnovi sistem, ki z uporabo sile, vojnami, zastraševanjem, sankcijami po vsem svetu seje kaos, ter zaradi takšne politike, ki uporablja silo, žanje povračilne udarce (blowbacks), kot se to dogaja v Afganistanu, Iraku, Libiji, Siriji… Kaos deluje v obeh smereh. Prav tako finančni kaos. Ne smemo pozabiti, da govorimo o imperiju, od koder izvira finančna kriza, ki je nastopila leta 2008.

V kolikšni meri gre pri tem za načrtno politiko?

Ne gre za popolnoma načrtovano politiko, kajti njena notranja logika je kaotičnost z veliko mero entropije. Vsepovsod je mogoče opaziti njene nenačrtovane posledice. Na primer, ofenziva zahodnih zaveznikov v Afganistanu ni spremenila ničesar. Tja so poslali še več vojakov in vojaške opreme in kasneje vse skupaj umaknili, razmere na terenu pa so ostale enake. V Iraku pa je imelo vojaško posredovanje očitno le eno posledico – to, kar imamo danes: ISIS, ISIL ali Daesh, kot imenujejo Islamsko državo v arabskem svetu, ki je okupirala polovico Sirije in Iraka. Povratni udarci ameriški politiki prihajajo od vsepovsod v obliki odporniških gibanj na različnih območjih Bližnjega vzhoda, v Afganistanu...

Je imperij kaosa nekakšna ameriška verzija britanskega imperialnega principa »deli in vladaj«?

Lahko bi ga razumeli kot nadaljevanje prinicipa »deli in vladaj«. Elitam iz Washingtona in Wall Streeta v bistvu ustreza, da je svet razdeljen, saj tako laže vladajo svetu. V zadnjem času pa se stvari komplicirajo, saj so trčili ob nekaj izjemno močnih žepov odpora. Začnimo z državami skupine BRICS. Ta skupina ima bolj ali manj enoten pristop na slehernem mednarodnem forumu. V Aziji imamo Šanghajsko organizacijo sodelovanja (SCO), vojaško zvezo, ki se ji bodo kmalu priključili Indija, Pakistan in Iran, v dveh, treh letih morda celo Turčija. Potem imamo fronto držav v razvoju znotraj skupine G-20, kamor sodijo denimo Argentina, Turčija in Indonezija. Poleg držav BRICS jih podpira tudi 120 držav v razvoju iz gibanja neuvrščenih. Po vsem svetu se torej množijo skupine odpora proti notranji logiki današnjega plenilsko zasnovanega sistema. V finančnem smislu gre za kazino kapitalizem in trdi neoliberalizem, ki je bil svetu vsiljen s strani gigantskih korporacij ter institucij, investicijskih bank, umetnega in robotskega financiranja s sedežem na Wall Streetu. Pri tem ne gre več za produktivni kapitalizem, pač pa za kaotično, entropično obliko igralnice. Politični izraz tega principa je svetovna dominacija ameriškega Pentagona z vojaškimi bazami po celem planetu in naraščajoča vloga zveze Nato kot globalnega robocopa. To je, na kratko, logika današnjega sistema.

Kako se vanjo vključujejo barvne revolucije?

Barvne revolucije so eden izmed temeljnih instrumentov imperija kaosa. Uporabljene so bile denimo v državah osrednje Azije in na Bližnjem vzhodu. Imperij kaosa bi želel z njimi okužiti Kitajsko, toda tam so zadeve bolj zapletene. V Hongkongu, na primer, je bil pred kratkim upor, ki je bil v prvi vrsti uperjen proti lokalnim oblastem in njihovi naklonjenosti korporativnim in tajkunskim interesom pred potrebami običajnega človeka. Hongkong je eden izmed krajev, kjer živim, in zadeve spremljam že leta, zato lahko rečem, da je šlo za avtohtone in legitimne proteste. Toda, ne smemo pozabiti, da v ozadju čakajo običajni osumljenci, ki si prizadevajo upor ugrabiti in ga prirediti svojim ciljem. Ameriške tako imenovane nevladne organizacije, predvsem National Endowement for Democracy (NED), si želijo barvne revolucije v Hongkongu, da bi ranile Kitajsko. Enako velja za zahodno kitajsko provinco Xinjiang in Tibet. Zaenkrat jim ni uspelo.

Barvne revolucije so pomemben mehanizem imperija kaosa za zamenjavo nevšečnih oblasti. V Ukrajini je imperij kaosa poskusil dvakrat. Prvič ni delovalo, drugič je bilo bolje, ker je bilo v prevrat vloženih najmanj pet milijard dolarjev (povedano se nanaša na posnetke navedb pomočnice ameriškega zunanjega ministra za Vzhodno Evropo Victorie Nuland, ki so pricurljali v javnost, op.p.). Problem je, da je imperij podedoval državo, ki je bila bankrotirana že pred barvno revolucijo. Ukrajina je propadla država, ki ne bo nikoli sposobna odplačati 80 milijard dolarjev dolga. Evropska unija ji ne bo dala denarja. Prav tako ga ne bo dobila od ZDA. Mednarodni denarni sklad ji bo posodil 15, največ 20 milijard, to pa bo tudi vse in Ukrajinci bodo zato vse življenje ostali njegovi sužnji. Ukrajina je lep primer pojava, ki mu pravimo blowback. Destabilizirajo to ali ono državo, toda v končni fazi dobimo rezultat, ki je še veliko slabši od tega, kar je bilo prej.

Kako razumete povezovanje Rusije in Kitajske?

Lahko rečemo, da sta v neposrednem konfliktu dva izključujoča se modela. Prvi model je imperij kaosa. Drugi model je to, kar želita doseči Rusija in Kitajska skupaj z drugimi partnerji, predvsem v Evraziji. In to je integracija Evrazije po poti gospodarskega sodelovanja in trgovine, integracija držav z vseh koncev Azije, od Bližnjega do Daljnega vzhoda, z Evropo. To je koncept, ki mu Kitajci pravijo win-win situacija, kjer imata obe strani enake koristi. Kitajska bo investirala na stotine milijard za gradnjo infrastrukture po celotni Aziji, od plinovodov, pristanišč do hitri železniških in cestnih povezav. Kitajski projekt se je začel z ustanovitvijo 40 milijard težke banke ter dodatnimi investicijami v posameznih provincah in posojili drugim državam. V desetih letih, ko bo vse to zgrajeno, bo imela Evrazija popolnoma nov sistem infrastrukture, ki bo prinesel revolucionarne spremembe glede možnosti gospodarskega sodelovanja med Evropo in Azijo. Trgovina in promet bosta potekala predvsem po kopnem, kar bo seveda bistveno hitreje in ceneje, kot to velja za današnje poti, ko imamo 90 odstotkov kontejnerskega transporta po morju.

Zunanjepolitična paradigma ZDA je uperjena proti Kitajski. Če se ne strinjaš z Washingtonom, te doletijo sankcije, tako kot Rusijo, ki naj bi bila agresivna in ekspanzionistična. Toda vse, kar Rusija hoče, je trgovina z Evropo, svobodni trg od Lizbone do Vladivostoka. Rusija države, ki jo pravkar antagonizirajo, še vedno naslavlja kot partnerje. Kitajska, ki trenutno ni tako močno na udaru kot Rusija, prav tako gleda na svet kot partnerja. Kitajska delegacija na primer pride v Nemčijo, kjer se v eni sobi zberejo predstavniki nemškega gospodarstva, in predlaga, da bi Kitajska zgradila super hitro železniško povezavo med Berlinom in Pekingom. Natančno to, kar si želijo nemške poslovne elite: Let's do business together! Trgujmo med sabo! V svetovnem geopolitičnem dogajanju je ključno vprašanje, ali lahko Rusija in Kitajska izrineta ZDA iz Evrazije. ZDA izgubljajo nenazadnje tudi zato, ker Rusija in Kitajska pri integraciji Evrazije opuščata dolar in vse bolj uporabljata domači valuti.

Kakšno vlogo pri vsem skupaj igra proces dedolarizacije?

Opustitev dolarja kot svetovne rezervne valute, ki pomeni glavno prednost ameriške ekonomije, je počasen, toda nezaustavljiv proces. Začel se je s povezovanjem držav BRICS, ki si med seboj že nekaj let izmenjujejo domače valute (currency swaps), nedavno pa so ustanovile svojo razvojno banko, ki je neposredna konkurenca IMF. Naslednji indikator dedolarizacije je internacionalizacija kitajske valute juana. Danes lahko kitajsko valuto za potrebe trgovine legalno zamenjaš v Singapurju, Hongkongu, Londonu, Frankfurtu in kmalu tudi po vsej Evropi. Juan postaja mednarodna valuta, ki ima kritje ne le v enormnih kitajskih dolarskih rezervah, ki štejejo tri trilijone, pač pa tudi v zlatu, ki ga Kitajska pospešeno kupuje. Iz javno dostopnih tabel o nakupih fizičnega zlata pa lahko opazimo, da enako počne tudi Rusija. Hitro rastoče ekonomije držav BRICS, ki imajo vse večji delež v svetovni trgovini, bodo med seboj kmalu začele trgovati izključno v domačih valutah, in dolar bo tako postopoma potisnjen na stranski tir. Ko pa bo enkrat večina proizvajalk zemeljskega plina in nafte pri trgovanju z energenti popolnoma opustila dolar, bo konec ameriške hegemonije, kot jo poznamo po letu 1945. Ampak to je proces, ki se ne bo končal v dveh, treh letih, pač pa šele v naslednjem desetletju.

Kako z vidika imperija kaosa pojasniti današnje napetosti v Evropi, ki spominjajo na hladno vojno?

Hladna vojna je bila v devetdesetih letih le zamrznjena, ker je bila Rusija takrat šibka. Rusija je bila obubožana, izkoriščal jo je trop podivjanih oligarhov. Putin je v prvem mandatu uredil zadeve v hiši, v drugem pa je začel uresničevati svojo dolgoročno strategijo, kar je povezano z državami BRICS in bojem za večpolarni svet, v katerem bi imele hitro razvijajoče se države BRICS več besede v zadevah svetovne ureditve. Očitno je, da je prav to razlog, da smo danes priče ekstremnemu zaostrovanju, ki vodi v hladno vojno 2.0.

Kakšne so njene poglavitne poteze?

Imperij kaosa se trudi vzpostaviti novo »os destabilizacije« od Baltika do Balkana in Črnega morja, da bi ustavil napredovanje evrazijske integracije, katere posledica bi bila izguba statusa svetovnega hegemona ali, še huje, popolna izključitev ZDA kot enega izmed igralcev v Evraziji. Nato se je razširil na vzhod, zdaj pa sili še v države bivše Sovjetske zveze, kar Rusija vidi kot grožnjo. ZDA so, da bi destabilizirale Rusijo, izvedle barvno revolucijo v Ukrajini, katere posledica je ruska priključitev Krima, da ta ne bi padel v roke Natu, in vojna na vzhodu Ukrajine.

Toda ključna država v hladni vojni 2.0 je Nemčija. Nemške poslovne elite si želijo več poslov z Rusijo in Kitajsko, saj je to po njihovem način, da Nemčija postane globalna trgovinska sila. Razlogi so razumljivi: stagnacija, inflacija, varčevalni ukrepi, tri recesije v zadnjih petih letih, visoka brezposelnost... Za Nemčijo je ključna pot na vzhod. Seveda pa obstaja prepad med tem, kaj mislijo nemške poslovne in kaj politične elite. Zato gre v bližnji prihodnosti pričakovati resen politični spopad, in verjetno bo nova nemška vlada leta 2017 bistveno bolj naklonjena povezovanju z Evrazijo kot sedanja. Angela Merkel se najbrž niti ne zaveda, kaj počne. Na eni strani se uklanja ameriškemu pritisku, po drugi strani pa ve, da je Nemčija odvisna od prihodnjih gospodarskih povezav z Rusijo in Kitajsko. Nemčija je ujeta med voljo ZDA in resničnostjo na terenu v Evraziji, še posebej glede odnosov z Rusijo. Tako imamo danes Merklovo, ki Rusiji najprej grozi z novimi sankcijami, potem se gre pogovarjat s Putinom, in ko se vrne, omili svoja stališča, čemur sledi nov krog, z istim vrstnim redom dogodkov... Merklova je trenutno popolnoma izgubljena.

V kolumni za Russia Today ste predlagali kontroverzno rešitev, razdelitev Ukrajine. Zakaj?

Avtor tega predloga nisem jaz. O tem smo se pogovarjali z nekaj strokovnjaki iz ZDA, Nemčije in Azije. Z namenom refleksije, da bi sprožili dialog, ki bi se obrnil proč od logike vojne. Razdelitev Ukrajine se mi osebno sicer ne zdi praktična rešitev. Toda predlog je koristen zavoljo samega argumenta, na podlagi katerega se lahko razvijejo še drugi podobni predlogi. Zahodna Ukrajina bi postala del Poljske, vzhodna pa del Rusije. Vzhodna Prusija (Kaliningrad, bivši Königsburg) pa bi pripadla Nemčiji. Tako kot je bilo še pred nekaj desetletji, dokler ni meja današnje Ukrajine po drugi svetovni vojni začrtal Stalin. Predlog je sprožil koristno debato med Rusi, Američani in Nemci, ki se, kar je glavni dosežek, vsaj ni koncentrirala na vojno med Rusijo in ZDA prek posrednikov v Evropi.

Kako bo odpoved plinovoda Južni tok vplivala na evropsko preskrbo z energenti?

Če bo Evropska unija nadaljevala v sedanjem slogu, ne bo nikoli energetsko preskrbljena. Kar je storil Putin, je bilo izjemno pretkano. Evropi je rekel: »Če nočete Južnega toka, pa nič! Zgradili bomo Turški tok, ki bo imel enako kapaciteto, vi pa boste kupovali ruski plin od Turčije.«

Evropa je še vedno odvisna od ruskega plina preprosto zato, ker druga in tretja opcija ne obstajata. Alternativa bi bila, da bi Evropa dobila plin iz Irana. Toda to bi bil zelo zapleten proces. Najprej bi moral biti sklenjen jedrski sporazum s Teheranom do sredine leta 2015 in naslednji dan ukinjene vse sankcije, kar je izredno težko uresničiti. Poleg tega bi bile potrebne ogromne evropske investicije v iransko plinsko infrastrukturo, da bi se povečala proizvodnja plina, kar bi zahtevalo več let dela. V ta namen je sicer že bila odobrena gradnja plinovoda iz Irana prek Iraka do sredozemske obale v Siriji, potem pa sta se Savdska Arabija in Katar spomnila, da hočeta svoj plinovod čez sirsko ozemlje, zaradi česar se je v bistvu začela vojna za spremembo režima v Siriji. V bližnji prihodnosti čez Sirijo torej ne bodo gradili nobenega plinovoda. Tretja opcija bi bil plinovod iz Turkmenistana, kar pa je zelo težko, saj država večino plina proda Kitajski, nekdo pa bi moral zgraditi tudi izjemno drag plinovod, tudi pod gladino Kaspijskega morja, kjer bi se na drugi strani priključilo še nekaj plina iz Azerbajdžana. Šlo bi torej za reprizo projekta Nabucco, ki je propadel zaradi prevelike investicije in predvsem zato, ker iz teh dveh držav ni bilo na voljo zadostne količina plina, Azerbajdžan premore denimo le 2 odstotka ruskih zalog plina.

Problem Evrope je, da nanjo pritiskajo ZDA, ki so ji vsilile, da je, potem ko je bil že sklenjen posel za gradnjo Južnega toka, priredila zakonodajo, ki Gazpromu prepoveduje, da bi hkrati prodajal plin in upravljal plinovod.

Propad Južnega toka je velik poraz za Evropo, ker nujno potrebuje ruski plin, poslej pa ga bo morala plačevati po višji ceni Turkom. Turški tok je seveda največja zmaga za Turčijo, ki bo poleg poceni energije dobila še zajetno provizijo od tranzita, ki bi jo sicer prejele revnejše evropske države na Balkanu. Južni tok bi sicer še vedno lahko bil zgrajen, če bi na evropske birokrate posijala luč razuma.

Kaj pomeni pospešeno sodelovanje med eno ključnih držav zveze Nato Turčijo in Rusijo?

Turčija bo vedno bolj integrirana v ruski energetski sistem, kajti z Rusijo je sklenila tudi sporazum o gradnji jedrskih central. Rusija bo praktično začela graditi turško jedrsko industrijo. Turčija je opazovalka v šanghajski vojaški zvezi, kjer sta glavni državi Rusija in Kitajska. V nekaj letih bi lahko postala njena članica. Evropska unija že dolga leta zavrača Turčijo. Turčija pa pravi, prav, zavračajte nas, bomo pa sklepali posle Rusijo in Kitajsko. Vsakdo, ne le Turčija, si želi sklepati posle na vzhodu. Turčija bo z novim projektom ruskega plina, ki bo zgrajen namesto Južnega toka, še posebej zato, ker bi se v bližnji prihodnosti utegnila energetsko povezati tudi z Iranom, postala energetsko križišče med vzhodom in zahodom. Na ta način bo Turčija postala nenadomestljiva država za tranzit energentov.

Bi se potem Turčija lahko izpisala iz članstva v zvezi Nato?

Hkratno članstvo v zvezi Nato in šanghajski zvezi ni mogoče. V dveh, treh letih bo za Turčijo nastopil trenutek resnice. Vprašanje je, ali bo Turčija sklenila navezo z Evropsko unijo, ostala močna bližnjevzhodna sila in članica zveze Nato ali pa se bo razvila v evrazijsko silo in povezala na vzhod, z Iranom, Rusijo in Kitajsko. V primeru, da bi Turčija izstopila iz zveze Nato, pa bi se na njenem ozemlju, sicer še ne v tako bližnji prihodnosti, kaj lahko odvila množična destabilizacija po klasičnem receptu imperija kaosa.

Kaj lahko torej na geopolitičnem prizorišču pričakujemo v prihodnjem letu?

Glavni game changer bi bil jedrski sporazum z Iranom. Če bo sprejet, bo to pomenilo, da lahko Iran spet začne trgovati z zahodom. Če sporazuma ne bo, se bodo razmere še zaostrile. Napetost bo rasla. Iran se bo še bolj približal Rusiji in antagoniziral ZDA. Evropa pa bo besna, saj se zaveda, da bi jo Iran lahko oskrboval s plinom, zaradi katerega je odvisna od Rusije. Pričakujemo lahko tudi veliko več antagonizma nasproti Rusiji in Kitajski iz smeri republikanske večine v ameriškem kongresu. Prav tako proti vsem državam BRICS. V novem letu se bodo tektonske plošče tresle v isti smeri kot letos. Na eni strani imperij kaosa, na drugi države BRICS in evrazijske integracije. Zahod se bo medtem vse bolj zadolževal, ker ne bo mogel plačevati svojih izdatkov. Nadaljeval bo s tiskanjem denarja brez pokritja. Države BRICS bodo kupovale vse več zlata, da bi podprle svoje valute. Zanesljivo, čeprav počasi, se bo nadaljeval beg od ameriških obveznic in petrodolarja.

Kaj pa Rusija? Zaradi sankcij in padca cen nafte je rubelj strmoglavil. Kako bo to vplivalo na geopolitična razmerja po svetu?

Kar se je zgodilo z rubljem, je bil organiziran napad politično-finančne ognjene moči iz Washingtona in Wall Streeta, ki nadzoruje zahodne centralne banke in vpliva na špekulacije s tujimi valutami. To naj bi bil šah mat za Rusijo. Propadel je. Putin ima prav, ko je rekel, da bo Rusija potrebovala dve leti, da se bo pobrala. V tem času pa lahko računa na izdatno pomoč kitajskega finančnega sistema, kar bo Rusijo še bolj oddaljilo od Evrope in prispevalo k integraciji Evrazije.