Potem ko so severnokorejski hekerji – vsaj tako trdijo Američani – vdrli v sistem Sony Pictures, je družba kapitulirala pred grožnjami, odpovedala božično premiero komedije Intervju in umaknila film iz kinematografov. V veličastni igri ironije je tako internet, arkadija brezmejne svobode, omogočil, da rigidni, stalinistični režim Severne Koreje cenzurira javni prostor v tako imenovani najbolj svobodni državi sveta.
Ni ga hollywoodskega scenarista, ki bi si izmislil bolj nor zaplet.
Svet se je že davno preselil na internet, se dematerializiral in spremenil v svoj lastni digitalni hologram in hekerska sabotaža – popolnoma vseeno, ali gre za delo Kim Jong Unovih specialcev ali protiameriške gverile s kakega serverja v Singapurju ali Boliviji – je točno na stoto obletnico prve svetovne vojne razkrila, kar nam bi moralo biti že zdavnaj jasno: tretja svetovna vojna se ne bo vojevala z jedrskimi bombami, ampak z laptopi.
Napad na Sony Pictures je bil tako svojevrsten 11. september digitalne dobe. Napad na stolpnici WTC v New Yorku namreč ni bil začetek nove dobe in zametek nove svetovne politične in kulturne paradigme, kot so ga označevali mnogi, ampak, nasprotno, konec stare, ki se je začela s prvo in prišla do polnega izraza z drugo svetovno vojno. Bin Ladnov napad na ZDA je bil strašna in povsem fizična katastrofa, scela iz kataloga 20. stoletja, z enakimi ikonografskimi obeležji klasične vojne kot jedrska bomba v Hirošimi ali bombardiranje Londona. Na ta 11. september je ustrezala celo izbira tarče: v stvarnem, fizičnem svetu so bile to utrdbe finančne in vojaške moči, medtem ko je bila v paralelnem, virtualnem svetu to utrdba potrošniške in zabavne, oziroma propagandne industrije.
Vzorec je enak kot v vsaki tipični svetovni vojni. Diverzija hardvera multinacionalne filmske korporacije je prav tisto, kar smo se učili v šoli, ko smo morali razlikovati »povod« od »vzrokov« svetovne vojne. Če je imel tehnično napad na Sony funkcijo 11. septembra, pa je imel zgodovinsko funkcijo sarajevskega atentata. In tudi če nima teže strela v prestolonaslednika Ferdinanda, ima težo demonstrativne vaje: tako bo namreč videti sarajevski atentat naše dobe.
Naprej se bo vse odvijalo kot v šolskih učbenikih, lekcija »Prva svetovna vojna«: na primer, Američani trdijo, da za napadom tiči severnokorejski imperij zla Kim Jong Una, Severna Koreja odgovarja, da nima zveze z napadom, in zahteva neodvisno mednarodno preiskavo. Američani zavrnejo neodvisno preiskavo in napovejo hekerske protinapade na sovražne cilje, v prvi vrsti na elektronska vezja jedrske elektrarne Yongbyon, v kateri Kim Jong Unov režim domnevno razvija jedrsko bombo. Severna Koreja seveda ne ostane dolžna in zagrozi s kibernetnimi napadi na ameriške finančne institucije, elektrodistribucijsko mrežo in druge infrastrukturne sisteme v ZDA.
Naslednji korak je zbiranje zaveznikov. Virtualni svet ni podrejen zakonom fizike, tu ne veljajo pravila fizičnega sveta: Barack Obama, na primer, za pomoč zaprosi Kitajsko, prek katere poteka ves telekomunikacijski promet Severne Koreje. Kar je še posebej zanimivo, ker je ravno Washington maja letos odkrito obtožil kitajsko vojsko, da je angažirala hekerje za krajo občutljivih datotek z računalniških mrež več ameriških družb. Zdaj se čaka na potezo Kitajske: drama je na vrhuncu, svet pa sploh ne ve, da je na robu vojne.
Kot sem rekel, pozabite jedrske bombe, stolpnice v plamenih, tanke, rove in vojake: nova svetovna vojna se bo, kot vidite, vojevala v klimatiziranih uradih, generali bodo viseli nad geeki za tipkovnicami in ukazovali napade na sovražnikove strateške cilje. Vojna bo docela virtualna, ne pa tudi žrtve: ko bo kak Kim Jong Un ali Barack Obama, kak Hitler ali Stalin digitalne dobe, namesto po filmski industriji udaril, na primer, po računalniških sistemih javnega prometa, bodo mrtvi in ranjeni zelo resnični.
V velikem navdušenju smo svoja resnična življenja namreč lahkomiselno položili v roke neznanim, daljnim hekerjem. V njihovih rokah so naše zasebne mape, naša pošta, bančni računi in fotografije z dopusta, a tudi še mnogo več: naši avtomobili so računalniško sledljivi in vodljivi, iz vsake garaže v zakotni severnokorejski ali ameriški gmajni je mogoče prevzeti nadzor nad letalom, s katerim letite, premakniti kretnico na podzemni železnici ali izključiti elektriko v bolnišnici, v kateri ležite priključeni na aparate. Metaforično ali resnično, vaše življenje je na spletu in v tem trenutku odvisno samo od učinkovitosti varnostnih sistemov bančnih, zdravstvenih, prometnih in drugih sistemov, ki jim pripadate.
Le od kod vam ideja, da so ti varnostni sistemi učinkovitejši od onih, s katerimi je bila opremljena bogata korporacija Sony Pictures?
Svet se je v stotih letih nepreklicno spremenil, se ob koncu svojega najbolj krvavega stoletja preselil na splet, se dematerializiral in spremenil v lasten digitalni hologram, vse v tem svetu se je spremenilo razen – človeka.
Srečno 1915!