Za nami je, na našo srečo, leto zgrešenih napovedi, vsaj kar zadeva gospodarsko rast, s katero običajno merimo vse dobro in slabo v neki državi. Evropska komisija je za leto 2014 napovedovala, da sta Slovenija in Ciper edini državi, ki naj bi imeli negativno rast. Danes vemo, da je Slovenija z okoli 2,5 odstotka gospodarske rasti med peterico najboljših v EU. Napovedi za leto 2015 so zato bistveno drugačne. Slovenija naj bi rasla s stopnjo nekaj manj kot dva odstotka, dvakrat hitreje od Nemčije, trikrat hitreje od Francije. Okrevanje je trdnejše, kot smo pričakovali, rast poganjajo izvoz in naložbe, zmerom bolj tudi domača potrošnja gospodinjstev. Stopnja brezposelnosti se je ustavila, imamo dober presežek v trgovinski bilanci in prvič lahko z gotovostjo trdimo, da prihajajoče leto ne prinaša slabih novic.
Profesionalno odgovorni pripovedovalci vizij
Dva sklepa lahko napravimo. V nestabilnih politično-ekonomskih razmerah napovedi večinoma zgrešijo, toda kljub temu nam krojijo usodo. Zato dobre napovedi za prihodnje leto niso brez pomena. Izboljšani kazalci rasti BDP nam vsaj delno olajšajo proračunsko načrtovanje, bolj so zadovoljne nadzorne institucije evropske komisije in MDS, cenejše bo novo zadolževanje na finančnih trgih. Povečujejo pa tudi poslovni in potrošniški optimizem, kar je lahko ključno za zasuk k povečanju potrebnega agregatnega povpraševanja. Preprosto, če verjamemo v rast, potem jo bomo tudi hitreje dosegli. Zato bo prihodnje leto bolj odvisno od političnega obvladovanja razmer kot od ekonomskih danosti. Večja ali manjša rast, uspeh ali neuspeh vlade, podjetij, države, položaj in blaginja slehernika so zato rezultat sila krhkih psiholoških, političnih in ekonomskih interesnih razmerij, in hitro lahko zapravimo zaupanje, če nismo dovolj previdni in odgovorni.
Vzemimo tri decembrske primere. Vlada je ravnala modro, ko je v pogajanjih s sindikati javnega sektorja popustila za slab odstotek proračuna, zato pa pridobila nekaj zaupanja in utrdila socialni mir, kar je temelj optimizma in potencialne rasti. Tako bo morebitni večji izdatek pridobila na drugi strani z večjo rastjo in prihodki v prihodnjem letu. Morda bi kratkoročno prihranila teh ali onih 100 milijonov, toda izgubila bi poslovni in potrošniški optimizem, izhodišče potencialne rasti in večjih prihodkov v prihodnjem letu.
Na drugi strani je finančnemu ministrstvu ušla iz rok strategija privatizacije podjetij, kar je zanetilo politični ogenj nezaupanja, ki ga bo težko ugasniti. Ekonomskih razlogov za vsesplošno in hitro razprodajo javnega premoženja ni, prav tako je dobro vedeti, komu kaj prodate in kako. Mercator, Helios, Fotona so dobri zadnji primeri problematičnih prodaj. In prav privatizacija lahko pripelje vlado Mira Cerarja na spolzek teren politične krize, notranjega in zunanjega nezaupanja, še preden se konča zima našega nezadovoljstva.
In tretjič, ko govorimo o davkih, subvencijah in bančni luknji, ki so jo pomagali kopati poslovneži in bankirji, moramo končati z improvizacijami. Nalijmo si čistega vina. Gospodarstvo je v zadnjih štirih letih dobilo več kot tri milijarde evrov pomoči, skupaj z bančno sanacijo je država vanj usmerila sedem milijard. Toda hkrati domala nepregledne davčne mreže plenijo vsevprek, ker smo izgubili sistemsko, alokacijsko in redistribucijsko rdečo nit davčne ureditve. Zato davki na prelomu leta upravičeno burijo duhove in razgrajujejo zaupanje.
Kaj je skupno vsem tem primerom, od katerih bo v veliki meri odvisno, kako bomo razumeli leto 2015? Ureditev in urejenost države, jasnost sporočil, kako izboljšati njeno upravljanje in vodenje. V zadnjih desetih letih imamo že peto vlado, povsem premešano državno administracijo in nove vodilne menedžerje podjetij. Ljudje so vse bolj prepričani, da to deželo vodijo nekompetentni politiki, državna administracija in poslovneži. In imajo prav. Če kaj potrebujemo v letu 2015, na prelomu drugega desetletja, potem so to jasna sporočila, kam gre ta država, kako ubraniti njeno suverenost navzven in kako jo procesno reformirati navznoter.
V letu 2015 bomo na veliki preizkušnji, kako slediti EU in hkrati, zlasti v razmerju do Rusije, pa tudi Kitajske, ohraniti določeno avtonomijo političnega in ekonomskega sodelovanja. Hkrati potrebujemo sistemske in procesne spremembe na državni ravni, ki bodo poenostavile poslovanje in življenje državljanov v tej državi. V obeh primerih se bo treba odločati in odločiti. Pahorjevo neznosno besedičenje, bledi nastopi Cerarja in tehnokratska brezbarvnost guvernerja Jazbeca ter finančnega ministra Mramorja morajo v letu 2015 ponuditi prepričljivejšo podobo in veliko bolj vsebinsko zgodbo kot doslej. Ne moremo zapirati proračuna, sanirati bank in podjetij, privatizirati, če ne vemo, kakšno Slovenijo želimo v naslednjih desetih letih, in ti pripovedovalci so profesionalno odgovorni, da nam ponudijo oprijemljivo vizijo in konkretno razvojno strategijo te družbe.
Seveda bodo znotraj teh okvirov v letu 2015 še vedno v ospredju »čezmerna makroekonomska neravnotežja« države, kot se glasi bruseljska latovščina. Čezmernost je še vedno oprta na proračunski deficit in zadolženost države, pa na razdolževanje podjetij in stabilnost bank, kakor tudi na konkurenčnost in izvozno usmerjenost. EU še vedno vztraja pri proračunskih omejitvah in varčevanju, bolj je dovzetna za srednjeročni okvir, v letu 2015 ponuja začetek dodatnega spodbujanja investicij v slovitem Junckerjev investicijskem paketu. Evropska komisija vedno bolj stavi na ekonomiko povpraševanja, ECB pa je tudi bolj odprta do različnih oblik financiranja držav, tako da je to manevrski prostor, ki je v letu 2015 večji kot doslej.
Potrebujemo štiriletni program
Domača razvojna politika bi to morala izkoristiti. Ne s poplavo dokumentov, izhodnih strategij, reformnih programov, temveč z relativno jasnim načrtom politik, projektov, ukrepov glede rasti, konkurenčnosti in socialne države, če namerava vlada normalno končati svoj mandat. Leto 2015 je čas za to sporočilo, namesto politične koalicijske pogodbe potrebujemo krovni tehnokratski dokument o štiriletnem programu te vlade, ki bo hkrati del desetletne vizije te države. Čim prej, tem bolje. In to je potem temelj za utrjevanje političnega zaupanja, ekonomske odgovornosti, potrebne razvojne identitete države.
Proračun za prihodnje leto je dober primer. Značilnost dosedanje fiskalne konsolidacije je večno lovljenje dovoljenega primanjkljaja, politično-ekonomska improvizacija glede krčenja izdatkov in iskanja dodatnih davčnih prihodkov. Pri tem smo običajno najbolj prizadeli srednji sloj, ljudi z nizkimi in srednje velikimi dohodki. Zgodbo bi morali obrniti. Evropski fiskalni nadzor bi moral voditi do treznejše fiskalne presoje tako z vidika sistemskih rešitev glede sektorja države in izdatkov kot tudi temeljite davčne reforme, skupaj z reformo pokojninskega in zdravstvenega sistema ter refinanciranjem dolga. Tretjina proračuna gre za poplačilo obresti in zapolnjevanje pokojninske blagajne. To je torej področje, kjer bi veljalo najprej ukrepati, s programom refinanciranja in novo pokojninsko reformo.
Stari fiskalni svet je že leta 2011 predlagal, da bi določili delež javnih izdatkov v BDP kot mejo, kakšen obseg, kakovost javnega sektorja želimo, kakšna je vzdržna raven socialne države. V Sloveniji je zgodovinsko povprečje okoli 45 odstotkov, in ta delež določa, kaj si lahko privoščimo na srednji in dolgi rok glede javne uprave, šolstva, zdravstva, pokojnin… Če ga s procesnimi reformami znižamo za odstotek ali dva, povečamo učinkovitost upravljanja in vodenja države, smo na dobri poti srednjeročnih sprememb. Strukturno srednjeročno izravnavo bilanc javnega sektorja lahko namreč dosežemo, če bomo pametno znižali delež javnih odhodkov za odstotno točko in povečali prihodke za odstotno točko, z gospodarsko rastjo in temeljito davčno reformo. Ničesar ne moremo storiti hitro in na pamet, toda do leta 2020 bi lahko imeli konsolidirane in stabilne javne finance. Če s tem pokrijemo želeno raven javnih potreb, držimo v rokah dolgoročno politično ravnotežje države. To je edini pravi manevrski prostor za spremembe. Kot je dejal Churchill, leta 2015 bo petdeset let od njegove smrti, ko ni denarja, začnejo ljudje misliti. Prvi pogoj je izpolnjen, na drugega očitno še čakamo.
Podobno pot bi lahko ubrali tudi drugod. Zdi se, da je temelj naših tegob upravljanje in vodenje sprememb. To velja za vrsto projektov, ki jih bo ta vlada morala odpreti. Lahko zadevajo sistemske spremembe, kot so razdolževanje gospodarstva, stabilizacija bank, privatizacija, davčna reforma, do povsem konkretnih sistemskih projektov, kot so protipoplavni ukrepi, infrastrukturne investicije od tirov in cest do telekomunikacij, energetske sanacije stavb…
Naj bo leto 2015 posvečeno državi, ne kapitalu, politični demokraciji, ne prevladujoči logiki ekonomije, ljudem in ne elitam. Morda Miro Cerar postane slovenski Matteo Renzi, morda smeleje zakoračimo v širši azijski interesni prostor, morda se povrneta trajna rast in optimizem. Namesto petdeset odtenkov sive, politične shizofrenije, da smo vsi ujetniki osvobojenih, večne psihološke drame ekonomske stagnacije povratek v prihodnost, s premišljenimi koraki sprememb, utrjevanjem zaupanja, da je kozarec napol poln in ne prazen.
