»Neverjetno, kaj vse ponujajo trgovci,« je pomislila ob pregledovanju brezštevilnih ponudb o prazničnih akcijah, ki so se znašle v njenem poštnem predalu. »Na koncu res uspejo ljudem prodati stvari, ki jih sploh ne potrebujejo. No, saj to gre tudi meni kar dobro od rok: upokojenkam, ki čuvajo otroke, sem zaračunala pokojninsko zavarovanje, študentom, ki delajo, zdravstveno zavarovanje... Ni slabo. Skoraj kot tisti akviziterji Vzajemne, ki so ljudem prodajali dodatno zavarovanje za zdravljenje raka, čeprav to krije obvezno zavarovanje. Če bi hotela, bi lahko tudi jaz služila s tem.« Seveda pa tega ni hotela, saj kot zgledna socialdemokratka tega ni počela za denar, temveč za skromno ministrsko plačo.

Pogledala je skozi okno, kjer je bilo sedaj že povsem temno, in se odločila, da se bo sprehodila po praznično okrašenem starem mestnem jedru. Ko je prišla do Prešernovega trga, je zaslišala glasno glasbo. Pokukala je za vogal, kjer je skupina mladeničev pihala v trobente in saksofone. Mimoidoči so njihovo početje očitno sprejeli z odobravanjem, še več, nekateri so v klobuk, ki je bil postavljen pred glasbeniki, celo metali kovance. Ko je bilo skladbe konec, je pristopila h glasbenikom. Govorili so v nekem tujem jeziku, zato jih je nagovorila po angleško (mi pa bomo pogovor simultano prevajali): »Pozdravljeni! Od kod prihajate?«

»Iz Estonije.«

»Aha, EU, še dobro.«

»Kako to mislite?«

»No, če ne bi bili iz Unije, bi potrebovali delovno dovoljenje. Tako pa je povsem dovolj, če ste prijavili osebno dopolnilno delo. Saj ste?«

»Eeeee ???«

»Niste? O, potem ste v prekršku. Ampak dobro, prazniki so, danes vas ne bom prijavila. Jutri pa le uredite stvari, če mislite še igrati tukaj.«

»Kaj pa pravzaprav moramo narediti?«

»Nič takega. Pojdite na upravno enoto in se registrirajte za osebno dopolnilno delo. Prijavite se še na Ajpesu in to je za začetek to.«

»In potem?«

»Potem pač igrate, in vsakdo, ki bi vam rad plačal, mora pred tem kupiti vavčer za devet evrov, s katerim vam bo plačal zdravstveno in pokojninsko zavarovanje.«

»Ja, kje naj pa to kupijo?«

»To zna biti ob večerih problem, ampak večina turistov ima tako in tako pametne telefone, pa naj to naredijo prek spleta in plačajo s kartico.«

»Ampak nam večina vrže v klobuk evro ali še manj. Kdo bi potem plačal še devet evrov za neki vavčer?«

»Zakon je zakon. Sicer pa nobena pavšalna pristojbina ni povsem pravična. Če bi vam kdo v klobuk vrgel sto evrov, bi bil ta dodatek povsem razumen.«

»In kaj potem?«

»Nič. Vsakemu poslušalcu izdate račun v najmanj dveh izvodih, ob koncu dneva seštejete promet, prijavite Fursu in plačate davek.«

»Ampak na ta način ne bomo več zaslužili niti evra!«

»Morda, ampak vam bomo priznali kakšen dan pokojninske dobe, kar tudi šteje. Pa srečne praznike!«