Arhetipični evrointelektualec Carl Schmitt – v denacifikacijski fazi avtor nesmiselnega konstrukta jus publicum europaeum – se je v zgodnjih 20. letih prejšnjega stoletja navdušil nad fašizmom. Ni se priključil fašističnemu gibanju, vendar ga je fašizem tako fasciniral, da ga je sklenil popularizirati v Nemčiji. A Schmitt ni bil eden tistih popularizatorjev, ki zadeve dovolj poenostavijo, da postanejo nezanimive in obče sprejemljive. Schmitt je bil veliki teoretik, ki je znal izluščiti bistvo stvari. Bistvo fašistične politike, vir njene moči je videl v tem, da fašizem ni imel političnega programa. Fašizem je deloval tako, kot je terjala konkretna situacija, konkretno situacijo pa je razumeval skozi mit ter urejal oziroma organiziral s pomočjo razločevanja med prijateljem in sovražnikom.

To je bila v resnici temeljna struktura zahodne politike po koncu druge svetovne vojne. Hladna vojna je dala sovražnika, Evropa in Amerika sta ponujali svoje mite in se sami ponujali kot mit, politiki pa so v vsakokratni konkretni situaciji delovali tako, da bi čim bolj boleče zadeli sovražnika in uresničevali svoje mite. Programski element, kolikor ga je po koncu vojne predvsem po zaslugi moči socialističnih in komunističnih sil bilo, je bil postopoma demontiran. Današnje razbijanje socialne države je eliminiranje zadnjih ostankov nekdanjih programskih zahtev. Zdaj smo na tem, da bomo imeli fašizem v čisti obliki.

Ena zadnjih »programskih« držav, Kuba, je sprejela tako imenovano otoplitev ameriške politike do nje in privolila v odprtje veleposlaništva ZDA v Havani. Združene države so po besedah svojega predsednika spoznale, da so sankcije proti Kubi pravzaprav izolirale njih in niso uspele doseči spremembe režima na Kubi. »Demokratična Kuba« še naprej ostaja cilj ameriške politike, spremenila se bodo sredstva. Z odprtjem veleposlaništva bodo ZDA zdaj lahko uporabile, kot se je izrazil njihov predsednik, »cel spekter orodij, ki jih imajo na voljo za promoviranje pozitivnih sprememb na Kubi«.

Toda medtem ko so se ZDA pripravljale za razglasitev odprave sankcij proti Kubi, so lansirale sankcije proti Rusiji ter prisilile kup evropskih držav, da se priključijo tej sovražni politiki pritiska (nekatere so seveda krenile v sankcijsko vojno prostovoljno). Vprašanje, zakaj naj bi sankcije delovale tu, če so se izkazale za neuspešno sredstvo drugod, pa seveda ni na mestu, ker ne gre za principialno in dosledno politiko. Tudi vprašanje o učinkih te politike na Evropo je nerelevantno, ker tu ne gre za evropske interese, temveč prav za uveljavljenje in totaliziranje določene oblike politike: za zafiksiranje sovražnika, kar bo poslej samo terjalo organiziranje politike po ločnici med sovražnikom in prijateljem, in za mitologiziranje demokracije, svobode, civilizacije ter samih ZDA in EU.

Če nas to spominja na čisto formo – na »bistvo« – fašistične politike, pa imamo s fašizmom opraviti tudi v konkreciji. Politika, katere gonilo je razločevanje med sovražnikom in prijateljem, je pripeljala do tega, da so zato, ker je Rusija postala sovražnik, ukrajinski nacisti in neonacisti postali naši prijatelji in mi njihovi zavezniki. To leto si bomo lahko zapomnili po tem, da je prvič po koncu druge svetovne vojne prineslo vstop nacistov v vlado evropske države in podporo EU tisti vladi. Ampak ne gre samo za to. Ukrajinski nacisti so se povezali z islamističnimi teroristi iz Čečenije. In Strobe Talbott, namestnik zunanjega ministra pod Clintonom in vidni član sicer nevidne ameriške globoke države, je pred nekaj dnevi že napovedal, da bo Putinovemu »imperiju« morda odklenkalo že prihodnje leto, ker da se utegne zgoditi, da bo izbruhnila tretja čečenska vojna. Medtem ko je bil v preteklih petih letih položaj v Čečeniji relativno miren, se je zdaj spet začel zaostrovati – kar se kot po naključju ujema z uspešno zakuhano, ne pa tudi uspešno razrešeno krizo v Ukrajini. Rusija je relativno uspešno odgovorila na to provokacijo. Zato je, po Talbottovih besedah, zdaj na programu »Kavkaški kalifat«, ki je povezan z Al Kaido in Islamsko državo. Kriv naj bi bil Putin sam, ker s tem, ko sponzorira secesionizem v vzhodni Ukrajini in razglaša etnično pripadnost in vero za temelj ruske državnosti in agresije proti sosedom, nehote podžiga secesionistične sile v tistih delih Rusije, ki so po zgodovini in kulturi islamski.

V položaju, kakršen je, si tovrstne analize ni nemogoče predstavljati kot grožnje Rusiji s terorizmom in lokalizirano vojno. Niti si ni težko zamisliti, da tiste islamistične teroriste na Kavkazu podžiga še kaj drugega poleg Putinovih govorov pred dumo. Kar bi se lepo ujemalo z vzorcem uporabe in terorizma in vojne proti terorizmu, ki ga je spletla naša nedosledna politika.