Za nas načeloma niti ni pomembno, kateri mesec v letu je, saj nismo tipično zabavljaški band, ki mora iskati svoje priložnosti v prazničnih obdobjih. Morda je v decembru, ko je poplava najrazličnejših koncertov, za nas še najmanj prostora. Letos imamo denimo zgolj dva koncerta v decembru, kar je manj kot prejšnja leta, vendar pa uspešnosti leta vsekakor ne merimo s številom decembrskih nastopov.
Siddharta velja za zadnji veliki slovenski bend. Ali Slovenija v danih razmerah na glasbenem trgu oziroma sceni nasploh lahko dobi »novo« Siddharto?Opažam, da je nove kakovostne glasbe veliko, zanimanja zanjo pa vedno manj oziroma je kratkotrajno. Tudi v svetovnem merilu imajo najodmevnejše koncerte in izdaje novih plošč skupine, ki so že desetletja aktivne in svojo publiko ohranjajo zaradi nostalgije in pripadnosti. Podobno je pri nas in dvomim, da se bo kaj kmalu pojavil kakšen velik bend, čeprav je po mojem mnenju za to že skrajni čas. Pri solo izvajalcih je malo drugače – logistično lažje in finančno plodnejše.
Kako se spominjate začetkov skupine, trenutkov, ko so do vas prvič pristopili menedžerji in založbe – kdaj ste vedeli, da se okoli vas plete nekaj večjega od tega, da prijatelji v garaži igrate rokenrol?Začelo se je s prvimi nabito polnimi klubskimi koncerti, ko se je od ust do ust začela širiti zgodba o nas. Sledili so videospoti, mediji so nas spremljali na vsakem koraku in založbe so to, seveda, takoj zavohale. Veliko ljudi se je ukvarjalo z nami, mi smo pa še vedno imeli občutek, da smo le prijatelji, ki v garaži igramo rokenrol. Zelo drzno smo izkoriščali nastalo situacijo in se nismo ozirali na pritiske in požrešnost tretjih oseb.
Takrat je bilo v vas položenih veliko upov, da boste morda tista slovenska skupina, ki ji bo uspel večji preboj tudi v tujino. Zgodb in pojasnil, zakaj do tega potem ni prišlo, je veliko. Kaj pa je vaše osebno mnenje? Še gojite upe, da bi morda nekoč osvojili tudi večje odre v tujini?V tej globalni zmedi je vedno možno kaj nepredvidenega. Vselej smo imeli željo po širjenju naše glasbe v tujini, česar nikoli nismo skrivali, in tudi danes ni nič drugače. Smo zelo ambiciozni, hkrati pa smo ohranili trezne glave in tega ne bomo počeli za vsako ceno. Mnogo preveč ljudi se ukvarja s tem, a to je popolnoma nesmiselno, saj uspeh v tujini ne bi dodal ničesar h kvaliteti naše glasbe. Če bomo s svojimi načeli kdaj prišli do želenih ciljev, bo to čudovito.
Sledite kaj lokalni glasbeni sceni? Katera je glavna razlika, ki jo opazite pri bendih, ki so se trudili prodreti v času pred prelomom tisočletja, in pri bendih, ki to počnejo danes?Lokalno sceno kar dobro spremljam in zdi se mi zdrava, kar je najpomembneje. Seveda pa govorim o sceni, ki je meni blizu – in ne o kakšnem zabavljaškem poflu, ki je včasih že zelo moteč. Danes je lahko delati glasbo, in to z zelo malo denarja, težje pa je izluščiti kakovost. Preveč je posnemanja, uporabe že preverjenih vzorcev, premalo pa izvirnosti. Veliko se gradi na bombastični produkciji, jedro pa je mnogokrat prazno. Včasih si s praznimi idejami nisi drznil v studio in snemati plošče, ker je bilo to predrago. To si storil, ko si zares verjel vase; danes je prepogosto drugače.
V kakšni meri je k spremembi scene pripomogel internet?Kdor zna internet pravilno uporabljati, je v veliki prednosti. Danes imamo dostop do domala vse glasbe tega sveta in jo do objestnosti kopičimo, na koncu pa je sploh ne utegnemo in ne znamo poslušati. S tem pa vse postaja zelo instantno in izgublja umetniško vrednost – kar pomeni, da se naša duhovnost ne razvije do stopnje popolnega užitka, ki je povezan s pričakovanjem, razmišljanjem in poistovetenjem z nečim. Scena zaradi tega trpi, saj so internetne glasbene vsebine stigmatizirano nadomestilo realnega dogajanja; za ljudi je to za zdaj še zadovoljivo, ampak menim, da se bo to pretirano začetno navdušenje nad paralelnim svetom počasi umirilo in bomo spet začeli uživati v organskem stiku, v kakovosti in ne količini.
Še verjamete velikim glasbenim založbam? Kaj bi svetovali svojim mlajšim glasbenim kolegom, kako naj svojo glasbo razširijo med ljudi?Predvsem založbam ne zaupam; s tem, ko se na vse pretege grebejo za dobiček, ki so ga bile deležne včasih, danes pa je postal zelo razpršen, se borijo z mlini na veter. Bojijo se za lastni obstoj, vendar s tem tudi najuspešnejše glasbenike privedejo do materialno sicer glamuroznega, a v smislu svobode in notranjega miru precej klavrnega življenja. Zavedajo se, da so postale pogrešljiv člen v glasbeni industriji, vendar z obupanimi in neetičnimi prijemi še kar ostajajo na gladini. Glasbeniki na začetku svoje poti lahko vztrajno širijo svoje stvaritve prek številnih kanalov na medmrežju, še vedno pa bodo najprepričljivejši z nastopi v živo, kjer poslušalca še najgloblje zadeneš v dušo. Tu ni nikakršnih sprememb.
So spremembe potrebne tudi na Sazasu in IPF?To težko komentiram, ker so to precej kompleksne zadeve. Napredek se mi sicer zdi opazen, ampak še vseeno so stvari toge in prilagajanje tehnologiji je prepočasno.
Postali ste tudi žirant televizijskega šova Razred talentov. Kako je ocenjevati in spodbujati tiste, ki sploh še niso dobro stopili v najstniška leta?To je veliko lažje, kot se zdi na prvi pogled, saj najmlajši niso prav nič obremenjeni z industrijo, eksistenčnimi problemi in materialnim uspehom. Preprosto uživajo v petju in se pri tem iskreno zabavajo. Z odprto glavo sprejemajo vse novo in res je škoda, da se tega starejši ne znamo več zavedati. Upam, da se oni od mene naučijo vsaj toliko, kot se jaz od njih.
Če bi bili danes najstnik in bi s Siddharto šele začenjali, bi se bili pripravljeni prijaviti v takšno oddajo?Po vsej verjetnosti ne, ker bi bil prikrajšan za svobodo, v kateri tako zelo uživam.
Pri izdaji novih albumov in pripravi večjih koncertov ste v zadnjih letih postali zelo inovativni, preizkušate nove prijeme, tako ustvarjalne kot marketinške. Kakšen bo naslednji projekt Siddharte in kdaj ga lahko pričakujemo?V prihajajočem letu bomo praznovali 20. obletnico našega uradnega obstoja, zato nas čaka leto zabav in tudi novega ustvarjanja. Ne bomo se še ukvarjali z retrospektivo, bolj se posvečamo novim skladbam, ki jih bomo kar se da učinkovito predstavili ljudem. Materiala imamo ogromno, celo preveč, zato bo naše delo zelo neobremenjeno, kot se spodobi za praznovanje tako dolgega obdobja.
Kdaj pa ste nazadnje prebrali kaj od Hermanna Hesseja, glede na to, da ste si ime za skupino izposodili pri enem izmed njegovih romanov?Po pravici povedano je to edina Hessejeva knjiga, ki sem jo prebral. Še to sem prebral samo enkrat, kajti ljubezen do glasbe me je tako prevzela, da so knjige že od najstniških let na stranskem tiru. Vsakič, ko se lotim branja, mi po glavi zarojijo neskončne nove glasbene ideje – kar ni najprimernejše za nemoten užitek v knjigi.
