Danes je namreč vse bolj jasno, da je bila operna dvorana zgolj krinka, za katero je Anderlič skrival svojo resnično namero – za vsako ceno odstraniti kulturni spomenik in na njegovem mestu zgraditi luksuzna stanovanja. Manjšo večnamensko dvorano je v svoje nepremičninske načrte vključil kot nujno zlo, ne zaradi altruizma ali občutka, da mora okolju, iz katerega je z gradbeno mehanizacijo odstranil zaščiten kulturni spomenik, nekaj vrniti.
Bahava obljuba ni bila le sladkorček za Ljubljančane, da se ti niso organizirali v številno in vplivno civilno iniciativo, ki bi mu v želji obrambe kulturne dediščine grenila življenje. Nasedli so ji tudi ljudje na položajih (ali pa so mu naredili uslugo), ki so podprli Anderličevo neustavljivo ambicijo, da prek kulturnega spomenika pride do velikega stavbnega zemljišča v samem središču mesta.
Na poti do tega cilja je kulturno ministrstvo z nekdanjo ministrico Majdo Širca na čelu šlo Anderliču precej na roko (ali pa so mu naredili uslugo), saj je preveč ohlapno spisalo ključni izravnalni ukrep, ki bi zagotovil, da starega Kolizeja ne bi nadomestila zgolj še ena stanovanjska soseska, temveč tudi prostor s kakovostno kulturno ponudbo. V šeststranskem kulturnovarstvenem soglasju za odstranitev Kolizeja boste zaman iskali navodila, kakšni kulturni dejavnosti naj bo namenjen prostor, kakšna mora biti njegova površina ali vsaj kolikšen delež kvadratnih metrov novogradnje naj bo namenjenih kulturi. Moralo bi jim biti jasno, da lahko javni interes proti poslovnežem Anderličevega kalibra zaščitijo le tako, da čim natančneje opredelijo, kaj pričakujejo v zameno za rušitev kulturnega spomenika. Namesto da bi Mestna občina Ljubljana nekaj let pozneje »spodrsljaj« kulturnega ministrstva popravila in v občinskem podrobnem prostorskem načrtu v imenu porušenega Kolizeja od Anderliča terjala večji vložek v korist javnega interesa, je naredila ravno nasprotno.
Starega Kolizeja ni več mogoče povrniti. A ker je v Sloveniji še veliko zaščitenih kulturnih spomenikov, ki so v zasebni lasti, lahko le upamo, da zavožena usoda Kolizeja ne bo učni primer, kako naj investitorji učinkovito zaobidejo spomeniško zaščito, saj bodo sicer kulturni spomeniki propadali in padali kot še nikoli. Zato si morajo na kulturnem ministrstvu in mestni občini nujno vzeti čas ter kot športni profesionalci natančno preučiti nasprotnikovo igro. Zaradi velike verjetnosti, da bodo v prihodnosti naleteli na še kakšnega anderliča, morajo predvsem na ministrstvu izdelati boljšo strategijo, kako spomeniško zaščitene objekte obraniti pred ambicioznimi investitorji s sladkimi obljubami. Vsaj pred takimi, ki jim ne bo treba delati uslug.
