Vsakdo, ki se v poletnih mesecih vsaj malce preskusi v potapljanju na dah, bo vedel, kaj to zahteva od njegovega telesa. A Jeranko je drugačen, brez vode ne bi mogel živeti. Petindvajsetletni absolvent fakultete za strojništvo je Ribničan, zato bi marsikdo skomignil z rameni, ko bi nekdo rekel, od kod mlademu Ribničanu taka ljubezen do vode. »Potapljam se, odkar pomnim. Preden sem se naučil plavati, sem se potapljal s plavutmi, saj sem užival v občutku breztežnosti pod vodo. Pri osmih letih sem začel tekmovalno trenirati plavanje in od takrat sem bil v vodi vsak dan. Med poletjem pa sem se ukvarjal s podvodnim ribolovom. Pri 19 letih sem naredil začetni tečaj prostega potapljanja in nekaj tednov zatem nastopil na prvem tekmovanju,« je začetke opisal Samo Jeranko.
Prav to, občutek svobode, letenja po prostoru, je tisto, kar ga najbolj navdušuje. A kaj, kot pravi, je pri tem še kako omejen s časom. Zato mora v tistem, kar ima na razpolago, dati vse od sebe in predvsem uživati vsako sekundo. Brez ljubezni do vode ne bi šlo, voda, morje, potapljanje, vse to je le logični del njegovega življenja, saj mu dejansko noben šport ni tuj, a zares se je našel ravno v vodi. »S prostim potapljanjem lahko vse skupaj združim: morje, globine, plavanje in tudi šport. Plavanje je osnovni šport, tako kot atletika ali gimnastika. Biti vrhunski plavalec v močni mednarodni konkurenci je zelo težko. Zahteva ogromno količino treninga in strokovno vodstvo. Prosto potapljanje pa je še vedno šport v razvoju. Dobri prosti potapljači se od plavalcev razlikujejo po veliki sproščenosti ob plavanju v globino. Ni samoumevno, da preživimo ekstremne razmere v velikih globinah. Zato je treba zelo dobro obvladati tehnike sproščanja in izenačevati tlak. Plavanje skupaj s sposobnostjo zadrževanja sape omogoča varen povratek iz velikih globin,« dodaja Jeranko.
Treningi potapljanja so precej podobni treningom v drugih športih, le da se poleg običajne dobre telesne pripravljenosti športnik precej posveča tudi treningom zadrževanja daha. Bolj ko se bliža kakšen potop, bolj se osredotoča na sposobnosti prenašanja visokega tlaka, predvsem na tehnike izenačevanja tlaka in prilagajanja telesa velikim globinam. A ne glede na to, kaj športnik v tem športu doseže, se Jeranko zaveda nečesa: ukvarjanje z njim ne omogoča preživetja na dolgi rok. A vseeno nikoli ni dejansko delal le za to, da bi bil najboljši, da bi se dokazoval drugim. »Moji cilji nikoli niso bili usmerjeni v smer biti le najboljši za druge. Uvrstitev in dosežen rezultat sta le potrditev preteklega dela. Največja zmaga je možnost ukvarjanja z nečim, kar me veseli, in biti v tem uspešen. Uspešnost dojemam kot napredek in osebnostno rast.«
Potaplja se izključno zaradi dokazovanja samemu sebi in svojih občutkov. Vrhunec potopa je sama pot navzdol, do novih globin. »Ko pri potopu zaradi naraščajočega tlaka in s tem spremembe vzgona doživljam tako imenovani prosti pad. Ta se začne na globini 25 metrov in predstavlja vrhunec mojega treninga in potapljanja na splošno. Občutek, ko breztežno toneš proti morskem dnu, je prekrasen. Ko mi uspe podaljšati ta del potopa, sem vesel, to je že tisti uspeh, ki me žene naprej. Počutje na globini pa je enako kot na površini, nelagodja ni, saj bi v nasprotnem primeru prišlo do poškodb. A za to je potrebna ogromna količina treninga.«
A človek ni bil narejen za tako okolje in potope. Narava je imela s človeško vrsto drugačne načrte, je zatorej v njem tudi nekaj že skoraj nagonskega strahu? Jeranko pravi, da je, a ne strah, ampak bolj vznemirjenje. Kajti le tako se spravi v stanje, potrebno za uspešen in varen potop. Toda težava nastane, ko si športniki naložijo preveliko breme pričakovanj. »Zato vedno razmišljam o stvareh, ki jih lahko nadzorujem. Ne želim, da se moje misli usmerijo na številko ali rezultat, saj teh nimam pod kontrolo. Rezultati so le posledica uspešnega dela,« meni Jeranko.