Tacen, policijska šola, opoldne. Ducat zbranih pred vrati, ki so dajala vtis, kot da gre za vhod v garažo, ni obetal spektakla, čeravno je bila najava, da bomo obiskovalci soočeni s prepletom umetnosti in kriminala, že načeloma obetavna. A začetni vtis je bil zmoten. Obiskovalci smo lahko doživeli razstavljeno zbirko izjemne moči.
Povod za dogodek in snidenje tiči v tem, da je umetnica Alenka Pirman v Muzeju slovenske policije v Tacnu obnovila del stare razstave Primer. Umetnost in kriminaliteta iz leta 2005, ki sta jo takrat soustvarila še Biserka Debeljak in Igor Zabel. Omenjeni projekt je obdeloval primer Metoda Trobca, najslavnejšega slovenskega zločinca, sicer zadnjega na smrt obsojenega Slovenca in državnega rekorderja v skupno prestani zaporni kazni – 27 let. Ki je bil, kar je po novem nemara še bolj zanimivo, kot je bilo nekoč, obsojen brez obstoja neposrednih dokazov, ampak zgolj na podlagi posrednih.
Strip, ki ga je bral zločinec
Pirmanova, sicer znana tudi po projektu Razvezani jezik in kot soustanoviteljica Društva za domače raziskave, je po osnovni izobrazbi diplomantka akademije za likovno umetnost, ki je vedoželjnost kasneje razvijala skozi študij antropologije, te čase pa si prizadeva z doktorskim študijem heritologije oziroma muzeologije. Pravi, da je njena biblija knjiga Darka Mavra Učbenik za kriminalistiko, in v policijskem muzeju v Tacnu je razstavila nekaj materialov, ki so bili del primera Metoda Trobca – in tudi sestavni del že opisane razstave iz leta 2005.
Načeloma ne gre za nič spektakularnega. V vitrini smo lahko videli star strip Lunov Magnus, nekoč last Trobca, ki je v njem lastnoročno podčrtal določene citate, vendar pa te strani niti niso na ogled. Podčrtanih citatov ne vidiš. O tem, da gre za te vrste gradivo, smo bili obiskovalci zgolj obveščeni. Kar je pa celo dovolj. Samo pogled na strip in informacija, da ga je bral Trobec, sta dovolj, da obiskovalec vzpostavi stik s svetom zločinca. Tisti strip ni običajen strip; je točno tisti strip, iz katerega je del svojih fantazem črpal človek, ki je bil obsojen za uboj vsaj petih žensk.
Pirmanova in njena kolegica Darinka Kolar Osvald, sicer kustosinja policijskega muzeja, sta poudarili, da je Trobec več od zločinca in da je tako ali tako že zdavnaj prešel v popkulturno izročilo. »Leta 2005 sem na razstavi v Mali galeriji te dokumente po treh mesecih obrnila narobe, iz revolta do tega, kar nosijo s seboj – iz revolta do njihove moči in z namenom, da ne razkrivam konkretnih podatkov. A zgodilo se je, da je zadeva postala za obiskovalce še bolj spektakularna. Zdaj sem obrnila dokumente spet naokrog, na lično stran, da se vidi, za kaj gre, in moje spoznanje je, da nismo prav nič bliže skrivnosti primerov. Primer stripa je pa posebej zanimiv, ker se lahko vprašaš, kako prepleteni sta fikcija in realnost.«
Vznemirljivost navadnih reči
Pa vendar, kaj je Trobec podčrtoval, vseeno dodatno povprašamo avtorico. Takole odgovori: »Na primer tehnično popolnoma podobne rešitve z izginjanjem v ognju, kot jih je uporabil sam. Ko bereš citate, lahko opaziš popolno identifikacijo z odlomki iz romana, tako da se vprašaš, kaj je bilo prej, fikcija ali realnost.«
Podoben moment se obiskovalcu zgodi pri malodane večini razstavljenih predmetov policijskega muzeja, ki sicer prikazuje zgodovino kriminalistike vse od časov, ko so v naših krajih še sežigali čarovnice oziroma ženske, ki so jih čarovništva obtožili in potem iz njih z mučenji, trajajočimi dvajset ur in več, izsilili priznanja. Na neki način gre za muzej zla. No, specifičen moment, o katerem je govora, je v tem, da bolj ko so razstavljeni eksponati banalno vsakdanji, bolj impresivni so. Bolj dajejo misliti.
Tako je običajen kuhinjski nož vznemirljivejši od vojaškega, utež od tehtnice ali metla pa sugestivnejša eksponata od boksarjev, obledelih pištol ali brzostrelk, ki so bili nekoč, ob svojem času, uporabljeni kot morilsko orožje. Gre za to, da »priročna sredstva« toliko bolj pričajo o intenzivnosti in neizbežnosti okoliščin ter trenutka, v katerem se je zločin zgodil, kakor pa cev brzostrelke, katere uporabna vrednost je že v osnovi – ubiti. Čeprav tudi v primeru brzostrelke dobiš informacijo, da so skozi njeno cev pospeševale krogle, ki so sejale smrt.
No, metla se je na koncu vendarle izkazala za zavajajoč predmet. Kot je pojasnila kustosinja Kolar-Osvaldova, gre za metlo, s katero je želela mati morilca, ki je svojo partnerko ubil z nečim primernejšim, policijo zavesti, da je bilo morilsko orožje prav ta metla.
