Ko je leta 1859 Gaston Plante izumil baterijo, ki jo je bilo mogoče ponovno napolniti, se je svet obrnil na glavo. Ne takoj, a danes vidimo, da je sodobna mobilnost lahko nastala tudi in predvsem po zaslugi njegovega izuma. Sodobni avtomobili so na primer pravi »požiralci« elektrike, vsi dodatki in elektronika pa ne bi imeli veljave, če jih ne bi imeli iz česa napajati. Zato je akumulator precej po krivici zapostavljen del zgodovine prevoznih sredstev.
A slika se obrača, vedno več električnih vozil je na površje spet naplavilo zanimanje za elektriko in njene izvore, baterija oziroma akumulator pa postaja vedno bolj tudi viden in omenjan del vozila. Skoraj vsi akumulatorji so danes 12-voltni. Akumulator je sestavljen iz šestih celic, vsaka pa ima po dva volta in je sestavljena iz pozitivne in negativne plošče oziroma elektrode. Vmes je separator oziroma izolacija, več takšnih pozitivnih in negativnih plošč pa je nato zvezanih skupaj. Več ko jih je, večja je njegova zmogljivost oziroma večjo moč ima ter je namenjen močnejšim avtomobilom; treba pa je omeniti, da imajo novi avtomobili lahko tudi po dva akumulatorja, enega manjšega za zagon in drugega za vse drugo. Avtomobili imajo danes namreč ogromno porabnikov energije, od električnih pomikov stekel, gretja sedežev in klimatske naprave do alarmov, ventilacije... Akumulator ni ravno srce avtomobila, je pa zagotovo eden najpomembnejših organov, ki daje zalogo toka. A začelo se je precej skromneje.
Po nekaterih informacijah naj bi prvi galvanski člen, torej predhodnico baterije, našli leta 1936 v bližini Bagdada, 20 centimetrov visok in okoli 2000 let star glinast vrč z bakreno cevjo, naj bi napolnili s kisom ali vinom, to pa naj bi delovalo kot baterija. Kaj so takrat, pred dobrimi 2000 leti, napajali s to baterijo, pa je drugo vprašanje. Leta 1780 je Luigi Galvani pri eksperimentiranju z žabjimi kraki opazil njihove premike, ko se jih je na dveh mestih dotaknil z različnimi kovinami (medenina in železo). Alessandro Volta je pozneje to spoznanje nadgradil, da je pojav povezal s stikom dveh različnih kovin prek telesne tekočine žabjega kraka, ki deluje kot elektrolit. Leta 1800 je Volta izumil prvo baterijo s kovinskimi diski, namočenimi v raztopini soli. A take baterije niso dolgo delovale in leta 1836 je John Daniell uporabil dva različna elektrolita, bakrov sulfat in žveplovo kislino, ki ju je ločil z lončeno posodo. Pore lončene posode so omogočile prehod ionov, medtem ko se sama elektrolita nista mešala. A ker so mnogi že razumeli potencial »prenosne« elektrike, je leta 1859 Francoz Gaston Plante izumil svinčevo baterijo (svinčev akumulator), ki jo je bilo mogoče ponovno napolniti.
Vse pozneje razvite baterije so še vedno vsebovale tekoči elektrolit ali elektrode v obliki tekočine, zaradi česar niso bile tako enostavno prenosljive, tako da je leta 1887 Carl Gassner patentiral suho baterijo. Gassnerjev tip baterije so začeli masovno izdelovati okoli leta 1900, ko je na trg prišla tudi prva električna svetilka. Naslednji večji korak je nato naredil Thomas Edison, ki je hotel baterije uveljaviti v avtomobilski industriji, a pojav legendarnega forda T je že zaradi cene in dosegljivosti povsem pokopal razvojne ideje električnega pogona. In baterija je svojo pot v avtomobile našla kot »pomožni« vir energije za stvari, ki jih je voznik moral upravljati mehansko. Od troblje do električnega zaganjalnika, ki je zelo olajšal delo vozniku – prvega je leta 1912 v avtomobil namestila tovarna Cadillac.
Akumulatorji sicer še danes niti približno niso brez pomanjkljivosti. Pogosto praznjenje in polnjenje sčasoma pusti posledice v njegovem drobovju, zato naj bi povprečna življenjska doba znašala od štiri do pet let. Delovanje akumulatorja je zelo odvisno tudi od zunanje temperature: hladneje ko je, manjša je njegova kapaciteta. Zato je smiselno pred vsako zimo preveriti »zdravstveno stanje« akumulatorja, polnilno napetost, ki naj bi se gibala nekje med 13,8 in 14,4 volta. »Mraz seveda naredi svoje, zato je v zimskih mesecih več menjav akumulatorjev, poveča se število okvar. Posebej na tistih akumulatorjih, ki so že bolj proti koncu delovne dobe. Vozniki se zavedajo, da je akumulator pomemben, a zares se oglasijo šele, ko jim zjutraj avtomobila ne uspe zagnati ali ko jim nekaj ne deluje. In potem je ponavadi veliko živčnosti,« nam je v zvezi s tem povedal Boštjan Grajzar iz Akumulatorstva Grajzar in dodal, da je sprememb pri samih akumulatorjih skozi leta izjemno malo oziroma so precej počasne. Tako večjih novosti in sprememb tako rekoč ni, pa čeprav so, kot že omenjeno, akumulatorji vedno bolj obremenjeni.
