Ljubljana ni olimpijsko mesto, se pa rada pohvali (sploh pa njen župan), da je bela, zelena, najlepša na svetu in take zadevščine. Po podatkih spletne platforme Plakatopolis je v Ljubljani približno 13 tisoč veleplakatov, od katerih je le tretjina legalnih. Ljubljana ima 284 tisoč prebivalcev, v grobem približku skoraj dvakrat toliko kot Grenoble.

Za vse tiste, ki se ne vozite v Ljubljano dnevno v službo iz okoliških krajev, močno priporočam ogled videoposnetka na prej omenjeni spletni strani z naslovom »izlet«. Vsi, ki se, recimo, vsak dan peljete po Celovški, pa to, kar prikazuje gola slika, doživljate dnevno. Nisem jih štel, ampak če bom rekel tisoč od Mednega do Zmajskega mostu, verjetno ne bom tako zelo pretiraval. Pa oglaševalci res mislijo, da si potniki v avtomobilih zapomnijo oglasna sporočila in jih celo ponotranjijo do te mere, da vplivajo na njihovo potrošniško naravnano podzavest? Morda pa res.

Kako prijetna vožnja!

»Zunanje oglaševanje je v zadnjih dveh desetletjih prekrilo Ljubljano. Oglasne vsebine so zavzele mestne pločnike, obrobja cest, zunanjost in notranjost mestnega prometa, fasade stavb, začasne gradbene zidove, kozolce, drogove mestne razsvetljave in ne nazadnje našo pozornost. Mesto je postalo do nevzdržnosti onesnaženo s komercialnimi sporočili. Imamo pravico do čistega okolja, v katerem ne prevladuje enostranski nagovor tistih, ki imajo možnost zakupa oglasnih površin. Zahtevamo odstranitev večine oglasnih površin oziroma omejitev njihovega števila na minimum,« je apel Plakatopolisa, pod katerega bi se bržkone podpisal marsikateri Ljubljančan in še več tistih, ki se v Ljubljano vozijo iz province.

Zakaj je oglaševalsko onesnaženje prestopilo vse meje dobrega okusa? Interes oglaševalcev je sicer jasen in legitimen. Tudi interes podjetij, ki postavljajo plakate. Bolj bistveno je vprašanje, zakaj potrošniki vse to tako mirno sprejemamo. Svoj odgovor bom napisal na koncu teksta, enega pa je dala okrogla miza, ki so jo nedavno organizirali na Urbanističnem inštitutu. Socializem je bil pust in siv, kapitalizem, po katerem smo tako hrepeneli in smo si ga ogledovali v Avstriji, pa barvit in živahen. A kot pri vsaki stvari v tranziciji smo seveda tudi na področju oglaševanja pretiravali.

Vrhunec oglaševalske evforije, ki te dni buri duhove tudi v Društvu arhitektov Ljubljane, pa je oglasni zaslon na 46 metrov visokem obelisku na Gospodarskem razstavišču. Svetlobno onesnaževanje in skrunitev arhitekturnega spomenika sta manj pomembna od prihodkov od oglaševanja, ki pa bodo v obliki dobička prišli šele čez šest let. Takrat se bo namreč šele povrnila naložba v 300 tisoč evrov vredno »nadgradnjo« obeliska. Kdo bi razumel ekonomiko tega posla.

In tako pridemo do sive in puste doline, ki je bila povod za pisanje tega prispevka. Govor je o Zgornjesavski dolini, preden pridemo do nje, pa še pogled v sosednjo gorenjsko dolino. Razlaga mi zadnjič kolega (iz Ljubljane, kakopak), da se je vozil po Selški dolini od Škofje Loke vse do vznožja Soriške planine in se po nekaj kilometrih začel spraševati, zakaj mu je vožnja tako prijetna. Že res – loški hribi so čudovito lepi, po lastnih izkušnjah pa lahko povem, da je dolina lahko tudi precej pusta in siva. A je vožnja po njej še vedno prijetna. Zakaj? Nikjer nobene reklame za velike in male trgovske centre (v Selci je marsikateri nostalgik navdušen nad skromnim črnim napisom »trgovina z mešanim blagom«), za velike in male avtomobile, za ponudnike telekomunikacijskih storitev in prodajalce boljšega počutja.

Kolikor vem, občini na tem koncu ni bilo treba z odlokom prepovedovati plakatiranja. Očitno enostavno ni interesa oglaševalcev. Ljudje v teh krajih (in takih dolin je v Sloveniji, hvalabogu, še kar nekaj) enostavno niso zanimivi potrošniki. Turistov prav veliko tudi ni videti, tisti, ki jih privabi lepa narava, pa niso turbo-potrošniki, ki bi zaradi svetlečega napisa namesto pod Ratitovec raje skočili v najbližji trgovski center po najnovejši brivnik XL2587-TD, ki se zares tako zelo razlikuje od najnovejšega, ki so ga na trg dali pred pol leta, z oznako XL2586-TD.

Sanje o beemveju

Povsem drugače je v »pusti in sivi« dolini, kot je prelepo pokrajino alpske doline, stisnjeno med Julijske Alpe in Karavanke, označil novi župan Kranjske Gore Janez Hrovat. Morda je bila izjava nepremišljena, nenazadnje se je nekoliko že povlekel nazaj, a dejstvo je, da je plakatno podjetje Amicus nekaj dni po tej javno izrečeni napovedi sprememb začelo postavljati nove, »krasne« plakate, ki vabijo petičneže k nakupu najnovejših modelov prestižnih avtomobilskih znamk. Po tej dolini se seveda vozijo bogataši ali pa vsaj tisti, ki mislijo, da so, ali pa si želijo, da bi bili. In imajo vikend v Kranjski Gori in letno karto za koroška smučišča...

Za boljše razumevanje ozadja velja spomniti, da je občina šele pred enim letom sprejela odlok, ki prepoveduje praktično kakršnokoli plakatiranje. Dovoljuje oglaševanje žičnic in Planice na območju smučišča in nordijskega centra, nekaj je dovoljenega na športnih igriščih, vsak pa lahko na svojem objektu oglašuje lastno dejavnost.

Direktor in lastnik Amicusa je imel delno celo prav, ko je rekel, da so se inšpektorji spravili le nanj, konkurenco pa puščajo pri miru. Okolica črpalke, stavba med Larixom in upravno stavbo žičnic, ograje okoli gradbišč – so še vedno polne velikih plakatov in občinski redarji bodo imeli še veliko dela. Če seveda ne bo novi župan, ki se mu zdi dolina pusta in siva, medtem uresničil napovedi in spremenil odloka. Direktor in lastnik plakatnega podjetja pa seveda nima prav, ko alibi išče v prepričanju, da lahko on na zasebnem zemljišču ob soglasju lastnika postavi karkoli in da občinski odlok tega ne more prepovedovati. To je absurden in za lase privlečen izgovor. Lokalne skupnosti imajo vso pravico, celo dolžnost z odloki in akti urejati prostor.

Po dolini se govori, da »najemnina« za en tak reklamni pano niti približno ne seže do tisoč evrov na leto. Za nekaj sto evrov so se domačini, ti so namreč lastniki polj, kjer stojijo plakati, pripravljeni prodati in prodati lepoto svoje doline. Misleč, da bodo potem enkrat le prišli do tistega beemveja, ki se jim zdaj smeje s plakata, ko iz dnevne sobe pogledajo v smer, kjer se je nekoč pogled ustavil na Špiku. Morda pa kdo v tej lepi dolini misli, da se bogastva nalezeš kot ošpic? Je to drugi odgovor na vprašanje, zakaj?