Je pa za premagovanje občutka nemoči in krivde smeh boljši kakor solze. Na račun lakote v vzhodni Afriki so krožile cinične šale, na primer tista, kako med Eritrejci prepoznaš bogataša: po tem, da okrog pasu nosi ročno uro. Ta šala je ostala aktualna do danes: v njej zamenjujemo samo protagoniste. V zadnjem času so to Somalci, ki so v primatu pri trpljenju premagali celo svoje sosede, ki jih je naslavljala pesem izpred tridesetih let. V dolgoletni državljanski vojni jih je umrlo pol milijona, samo v lakoti izpred treh let četrt milijona. Več kot milijon jih je zbežalo v sosednji državi Etiopijo in Kenijo. Mnogi so bežali še dlje: čez druge afriške države, čez Saharo in Libijo ter v čolnih do Malte. Proti obljubljeni Evropi.

Z Malte je v Slovenijo prišla Farah I. A., ki že štiri leta živi z možem v Mariboru. V vojni so ji ubili očeta in brata, mati je izginila neznano kam, njena danes štirinajstletna sestra Faysa je obtičala v Adis Abebi. Tam dela in spi pri neznanih ljudeh v obcestni kolibi iz blata in pločevine. Kakšnim zlorabam so izpostavljeni begunci, posebno otroci, iz ene revne države v drugi revni državi, si je komajda mogoče predstavljati. Brez dvoma je v smrtni nevarnosti.

Farah si že leto in pol prizadeva, da bi sestro pripeljala v Slovenijo. Zakon o tujcih omogoča združitev družine, ki je razseljena zaradi begunstva, vendar pa kot družino našteva samo starše in njihove otroke, ne pa tudi sester in bratov, pa četudi bi šlo za mladoletne otroke in četudi tak otrok staršev sploh ne bi imel. Vsaj tako zakon razlagajo vse instance od ministrstva za notranje zadeve do vrhovnega sodišča, ki so vse po vrsti zavrnile Farahino prošnjo z razlago, da zakon ne omenja bratov in sester. Saj bi ji radi ugodili, ampak kaj, ko jim zakon to prepoveduje. Morda se kakšnemu uradniku celo zasolzijo oči ob misli, da bi se v takih razmerah znašel njegov otrok.

Težko si je zamisliti hujše sprenevedanje. Prepričan sem, da pisci zakona niso bili tako nečloveški, da bi namenoma hoteli preprečiti združitev družine sester ali bratov, ki nimajo staršev. Bolj verjetno je, da so na to možnost pozabili. Pa še to ni čisto res: zakon namreč navaja, da je izjemoma mogoče šteti za družinskega člana tudi drugega sorodnika, če posebne okoliščine govorijo v prid združitvi družine. Ali niso dovolj prepričljive okoliščine, da gre za nepolnoletnega otroka, ki živi v tuji državi pri tujih ljudeh in ki je verjetno žrtev nezakonitega zaposlovanja, če ne tudi hujših zlorab, njegov edini sorodnik pa je sestra, ki živi v Sloveniji? In končno, če država v resnici ne more dovoliti prihoda somalske deklice na podlagi zakona o tujcih, ali tega zakona v letu in pol ne bi bilo mogoče že davno dopolniti?

Poleg tega imajo država, predsednik države in drugi predstavniki oblasti vse možnosti, da deklici omogočijo vsaj začasno bivanje na podlagi drugih predpisov. Ali da pokažejo usmiljenje, ne pa pravniškega dlakocepljenja, in omogočijo, da Faysa na končno odločitev počaka na varnem pri svoji sestri. Navsezadnje tujci v Slovenijo ne prihajajo samo kot begunci. Predstavljajte si, da bi si kak tuji športni zvezdnik, na primer nogometaš, želel postati član slovenske reprezentance, in si odgovorite na vprašanje, kako hitro bi naša država in njeni vrli uradniki poiskali ali na novo ustvarili primerno zakonsko podlago, da bi mu lahko podelili državljanstvo. Ne samo, če bi bil Južnoameričan; sprejeli bi tudi Somalca.

Zato se mi obrača želodec, ko v medijih prebiram slavospeve, da je somalijska deklica premaknila srca slovenske politike: za to pohvalo je zadoščalo že, da so po letu in pol odvračanja pogledov poslanci večine strank in predsednik vlade izrazili voljo, da poiščejo rešitev. Halo? Morda bi se še nekako odkupili, če bi deklico nemudoma spravili k njeni sestri, in tako njeno dosedanjo kalvarijo elegantno pripisali prejšnji oblastni garnituri; obetanje sprememb zakona, ki naj bi bil sprejet »že« v prihodnjega pol leta, pa je le še ena nečlovečnost, ki jo tokrat spremlja točenje krokodiljih solz. Kot da bi nekomu, ki umira od žeje, obljubili, da bodo začeli s pripravami na gradnjo vodovoda. Ali politiki res ne zmorejo podoživeti obupa obeh sester, ki vsako jutro pomislita, da bo ta dan za eno od njiju morda zadnji?

Pa celo obljubljena »hitrost« reševanja je po začetnih naklonjenih izjavah dobila močno zavoro, saj je vladajoča stranka obrnila ploščo: sedaj nasprotuje hitri dopolnitvi zakona in zagovarja čakanje na mnenje ustavnega sodišča. In kaj, če bo to sodišče reklo, da obstoječi zakon res prepoveduje združitev družin, ki jih sestavljajo samo sestre in bratje? Parlament še vedno lahko spremeni zakon, zato čakanje na mnenje ustavnih sodnikov ne pomeni ničesar drugega kot novo zavlačevanje.

Pred dobrima dvema tisočletjema je neka židovska družina na begu pred zasledovalci zaman iskala zatočišče in noseča mati je sina rodila v hlevu med domačimi živalmi. Praznovanje tega dogodka je kljub komercialni iznakaženosti ohranilo svoj temeljni smisel: božič je priložnost za snidenje članov družin in za utrjevanje vezi med njimi.

Ali naši politiki vedo, da bo kmalu božič?