Medtem ko WHO predlaga, da delež zaužite energije iz nasičenih maščob ne presega maksimuma desetih odstotkov dnevne porabe, Slovenija z 11,6 odstotka zaužite hrane iz nasičenih maščob skupaj z ostalimi razvitimi državami krepko presega zgornjo dovoljeno mejo količine, ki ne poslabšuje zdravstvenega stanja. Na drugi strani Slovenci zaužijejo premajhen delež sadja in zelenjave in previsok odstotek soli, ki s 14,3 grama na dan za moške in 11 gramov na dan za ženske krepko presega zgornjo dovoljeno dnevno mejo petih gramov. V isti vnemi se je indeks telesne mase v Sloveniji od leta 1980 do danes stalno povečeval. Po izračunih britanskega Imperial Collegea povprečni indeks telesne mase v Sloveniji znaša 27,42 za moške ter 26,58 za ženske, kar državo skupaj s Češko Republiko, Španijo in Veliko Britanijo uvršča med najbolj rizične razvite države. Še bolj skrb zbujajoči kazalniki javnega zdravja se kažejo v prevalenci debelosti med otroki. Izračuni OECD kažejo, da je v Sloveniji čezmerni telesni teži in debelosti podvrženih kar 32 odstotkov fantov ter 23 odstotkov deklet v starosti od 5 do 17 let, kar državo poleg ZDA, Nove Zelandije, Italije in Grčije uvršča v sam vrh razvitih držav po prevalenci debelosti med mladimi. Med razvitimi državami imajo najmanjši delež debelosti med mladimi Norveška, Francija, Švedska in Danska.
Zaskrbljujoča rast debelosti odraža na eni strani spremenjene ekonomske razmere in družbene vzorce ter kulturne navade na drugi strani. V letih 2008–2013 se je zaradi globine ekonomske krize delež izdatkov, ki jih gospodinjstva namenijo za sadje in zelenjavo v Sloveniji, Italiji, Španiji, Grčiji ter na Irskem in Portugalskem znižal, medtem ko se je v ostalih evropskih državah OECD povečal za 0,55 odstotka na leto. Delež izdatkov gospodinjstva za sadje in zelenjavo je obratno povezan s stopnjo brezposelnosti. Za družbe, ki manjši delež dohodka namenijo za sadje in zelenjavo, je veliko bolj verjeten dvig porabe slabe prehrane, ki poleg prekomerne potrošnje soli in nasičenih maščob ne ponuja zadostne količine vitaminov in mineralov, ki so ključnega pomena za zdravo organsko rast in razvoj otrok ter mladostnikov. Nekatere empirične študije so pokazale močno povezavo med slabo prehrano in slabimi intelektualnimi dosežki otrok v šolah na standardiziranih testih znanja. Študije iz Nemčije in Velike Britanije so hkrati pokazale, da veliki finančni pretresi v bistveni meri prispevajo k dvigu debelosti. Deregulacija trga dela in vse večja fleksibilnost pri zaposlitvenih pogodbah je v zadnjih dvajsetih letih privedla do vse manj časa, ki ga gospodinjstva namenijo fizični rekreaciji, ki je ključnega pomena za ohranjanje zdravega duha in telesa. Vse manj fizične rekreacije je v bistveni meri prispevalo k pandemični razširjenosti sedečega življenjskega sloga in vse manj preživljanja časa v naravi.
Davek na sladke pijače je majhen, a nadvse pomemben korak k zajezitvi debelosti, ki za družbo predstavlja visoke ekonomske stroške v obliki izgubljenega talenta, nizke samopodobe in posledično nižje gospodarske rasti in slabše kakovosti življenja. Nasprotniki davka na sladke pijače trdijo, da bi davek prizadel gospodarstvo, ki že tako ali tako ves čas diha na škrge. Takšni ad hoc argumenti niso nič drugega kot poceni lobistični pritiski proizvajalcev sladkih pijač na vlado. Zamislimo si, da bi vlada uvedla davek na sladke pijače po stopnji, ki bi bila odvisna od deleža sladkorjev v posamezni pijači. Prvo vprašanje zadeva prevalitev davka. Ker je povpraševanje po sladkih pijačah cenovno elastično, bi se davek na sladke pijače prevalil na proizvajalce, ki bi bili zaradi manjšega povpraševanja spodbujeni v proizvodnjo pijač z vse manjšim deležem sladkorja. Na drugi strani bi potrošniki zaradi višje cene sladkih pijač povečali proizvodnjo njenih substitutov. Bolj ko je povpraševanje cenovno neelastično, višji delež bremena davka pade na potrošnike. Ekonomisti z univerz Yale in Chicago so izračunali, da bi uvedba davka v višini enega centa na unčo sladkih pijač v ZDA v letih 2010–2015 v zvezni proračun prinesla 179 milijard ameriških dolarjev.
Primarni cilj uvedbe davka na sladke pijače v Sloveniji ne sme biti krpanje proračunske luknje temveč spodbujanje zdravja ljudi, ki je ključnega pomena za dolgo, aktivno in zdravo življenje ter navsezadnje osrednjega pomena za individualno produktivnosti ter intelektualne dosežke otrok. Dolgoročne posledice zaradi uživanja nezdrave hrane, kot so povišan krvni tlak, nizka samopodoba, večje nasilje med vrstniki, slabše izhodiščne možnosti na trgu dela, manjša mobilnost ter višje tveganje za razvoj diabetesa, so grozljive. Tovrstne posledice načenjajo predvsem potencial gospodarske rasti, zaradi česar bi morali bit zagovorniki ad hoc varčevalnih ukrepov za spodbujanje konkurenčnosti med prvimi, ki bi podprli tovrsten davek. Vlada RS ne bi smela odlašati z uvedbo davka na sladke pijače vendar bi morala uvedbo davka fiskalno nevtralizirati z razbremenitvijo bodisi pri davku na osebne dohodke ali dohodke pravnih oseb.
