Bob Geldof, ki je v trenutku nostalgije po tridesetih letih še enkrat posnel »Ali oni sploh vedo, da je božič?«, jo je takoj dobil po glavi s pesmijo in smehom. Pesem je nekoliko prilagodil, da ustreza potrebam epidemije ebole, ki je zahodnjake tako prestrašila, da so naenkrat začeli skrbeti za zdravje Afrike. »Ja, ja, Bob,« so se delali norca na radijskih postajah zahodne Afrike. »Vemo, da je božič. Imamo internet in cerkve in tranzistorje in več kristjanov kot cela Evropa in Amerika skupaj.« Vrteli so mu Africa Stop Ebola, ki so jo posneli Salif Keita, Didier Awadi, Tyken Jah Fakoly in niz zahodnoafriških glasbenikov. Pojejo o tem, da si je treba umivati roke, pazljivo pokopavati mrtve in paziti na otroke sosedov, ki so preživeli svoje starše. Prelepa božična pesem o socialni skrbi in družbeni kohezivnosti. Ob pesmi so mimogrede komentirali, da bistveno več ljudi umre za malarijo in drisko kot za ebolo, le da malarija ni nalezljiva čez Sredozemsko morje. Tja čez hodi neka čisto druga epidemija, o njej pa se nekako ne poje. Ali evropski carinski uradniki za priseljence vedo, da je božič? Vendar afriške radijske postaje v tem času z nekaj privoščljivosti vrtijo tudi pesem o tem, kako se na Norveškem otroci v večni temi tresejo od mraza in »čas je, da nekaj naredimo«. Nesrečo se odganja s humorjem in ironijo, obupani sentimentalizem jo samo še bolj vleče nase.

Temu služi božič. Treba ga je vzeti resno in praznovati z vsemi silami. Ko se v Ljubljani na Tromostovju na začetku decembra prižgejo luči, si oddahnem. Luči na nebu so ugasnili že sredi novembra in če ne bi bilo zavijanja popolnoma nepotrebnih stvari v rdeč papir in fotografiranja z Dedkom Mrazom, ne bi zdržal. Že ko sem prvič prišel konec novembra študirat v Ljubljano, sem vedel, da se ne bo dobro končalo. Z zeleno potovalko v roki sem izstopil na avtobusni postaji in se sredi megle izgubil. Nisem znal najti do Ajdovščine, kjer so mi zagotovili, da ustavi moj mestni avtobus, in sem hodil v krogu. Pod nekim železniškim podvozom sem obupal in se usedel na potovalko. Ura je bila štiri popoldne, pred seboj pa nisem videl niti metra. Neki dobri človek, ki je zelo zadovoljen sprehajal psa, kot da sije sedem sonc, me je pospremil v pravo smer in mi v obskurnem narečju, v katerem skoraj ni bilo samoglasnikov, zagotovil, da se človek navadi živeti v mraku. Takrat se mi je to zdelo nemogoč projekt.

V Novi Gorici sem bil navajen, da se luči prižgejo prvega decembra. Le da se niso prižgale na tej strani meje, ampak na italijanski strani v Gorici. Obe Gorici sta bili od nekdaj eno mesto z dvema koledarjema. V Novi Gorici so se luči na jelkah prižgale šele 25. decembra, dan po božičnem večeru. Cel december je bilo treba preživeti v mraku, ki pa nikoli ni bil tako strašen kot v Ljubljani. Dalo se mu je pobegniti. Usedel si se na kolo, kjer so se vrteli vrtiljaki in so luči bliskale bolj kot v igralnicah na tej strani meje. Nova Gorica kot svetilnik napredne družbe, ki naj bi svetil v propadajoči kapitalizem, je spodletela. Edine luči, ki so ponoči svetile na tej strani, so bile v Park Hotelu in s socializmom zares niso imele nobene zveze. Čez se je hodilo po riž, kavo, olive, parmezan, Lotto continuo in Il Manifesto. To je bila tragika božiča brez lučk. Levičarsko literaturo se je hodilo kupovat tja, kjer so se že na začetku decembra drevesa svetila.

Socialistična oblast je bila v tistih časih sodobna totalitarna institucija, ki se je obnašala kot Evropska centralna banka Maria Draghija. Zahtevala je zmanjšanje plač, znižanje porabe javnih sredstev, omejitev zmožnosti kupovanja česar koli in varčevanje. Ideal so bili ljudje, ki delajo zastonj, kar je vizija moderne Evrope. Anarhisti in simpatizerji Rdečih brigad v Gorici pa so se kregali, ali sir gre na špagete z ribami ali pa je to tudi med levičarji herezija. Revolucije, ki ne pazijo na detajle, se slabo iztečejo. Za božič so si do onemoglosti dajali darila, medtem ko so v socializmu svarili pred nevarnostjo potrošniške miselnosti, kar bo pripeljalo do demokracije in dokončnega uničenja našega načina življenja. V socializmu ni bilo potrošništva, ampak samo potrošniška miselnost. Pa vendar je zmagala, ker je strašna sila, ki uničuje najbolj toge politične sisteme. Zato jo sodobni kapitalizem hoče omejiti. Kultura solidarnosti je močnejša od skoposti in grabežljivosti. Zato se je treba fanatično obdarovati. S tem kažemo našo globoko vero, da bo enkrat konec teme in da bo spet prišla svetloba.