Med podjetja v njegovem portfelju se med drugimi umeščajo Danu, največja regijska mreža portalov za starše, ki izhaja iz Ringaraje, eŠola, informacijske rešitve za osnovne in srednje šole, Xooltime, sistem za učinkovito in motivacijsko zastavljeno učenje v šolah, ki vključuje tudi starše, ter Doctrina, online platforma za farmacevte. Pomaga tudi študentom in drugim mladim, ki imajo idejo, a je ne znajo razviti ali monetizirati. »Nisem neki podjetniški guru. Sam sem se tudi velikokrat opekel. Se pa ves čas iz napak učim in tako lažje pomagam mladim.«

Ali bi bilo prav zato najbolj smiselno, da na fakultetah, še posebno poslovnih, poučujejo ljudje, ki imajo za seboj vsaj nekaj let dela v podjetništvu ali pa so še podjetniki?

Ena struja zagovarja, da je naloga univerze, da razvija nova znanja in jih nato prenaša na mlade, druga struja pa zagovarja aplikativno znanje. Potrebujemo oboje. Na naši fakulteti imamo po mojem mnenju optimalno razmerje, saj imamo vrhunske raziskovalce in dobre praktike. Tudi naše mednarodne izkušnje, saj nas večina sodeluje z različnimi organizacijami in univerzami o svetu, kot sta Stanford in Berkley, dokazujejo, da je ta pot prava.

Pa vendar je neprecenljivo, če se študenti lahko učijo od ljudi iz prakse, kajne?

Na naši fakulteti sicer gostuje veliko podjetnikov, a formalno svojega predmeta ne morejo voditi. Zato si želim, da ne bi štele samo akademske kvalifikacije. Stanford in Berkley sta uvedla »entrepreneurial residence«, pri čemer predavatelju ni treba imeti doktorata in akademskih člankov, pač pa s tem zagotavljajo, da na primer predava direktor marketinga na Yahooju. S tem ne trdim, da je nekdo iz prakse večji strokovnjak kot raziskovalec ali obratno. Gre le za različne vrste strokovnosti. Ključno je, da se zna fakulteta odzivati na potrebe študentov, tako tistih, ki želijo biti raziskovalci, kot tistih, ki želijo v podjetništvo.

Ste soustanovitelj in solastnik več podjetij, ki jim intenzivno pomagate pri razvoju… Kako vam uspe loviti ravnotežje z obveznostmi na fakulteti?

Sem raziskovalec in prepletanje z razvojem lastnih podjetij mi zagotavlja ustvarjanje najbolj naravne kombinacije. Kar torej počnem v praksi, lahko vpnem tudi v raziskave. Ključno je, da izkušnje iz prakse čim prej prenesem na študente.

Lani se vam je uspelo s projektom Xooltime uvrstiti v pospeševalnik na Berkleyju.

Res je. Tja smo se preselili januarja letos. To je bila zanimiva izkušnja. Iskreno povedano, sem imel po tednu dni bivanja tam občutek, da vem, ne glede na dosedanje izkušnje, o podjetništvu zelo malo (smeh). Izkušnja je bila res neprecenljiva. Naš mentor je bil že omenjeni direktor marketinga iz Yahooja. Od njega sem se do zdaj res največ naučil.

Na kakšen način naj si torej študent nabira čim več prakse že med študijem?

Naj odgovorim kar z izkušnjo z zaposlitvenega sejma na Berkleyju, ki bi ga lahko primerjali s Študentsko areno. Ogromna dvorana je bila nabita z zaposlovalci, kot so Microsoft, Amazon in drugi. A razlika pri njih je, da zaposlovalci iščejo talentirane študente, saj vedo, da se na univerzo v Berkleyju vpisujejo najboljši študenti. In izmed njih lahko poberejo smetano. Ocene študentov jim niso tako pomembne, pač pa predvsem smer študija. In za delo jih seveda plačujejo. Je pa tudi res, da študenti v večini primerov v zagonskih podjetjih delajo brezplačno, ker jim je ključno pridobivanje izkušenj. Pridobljeno znanje jim pomeni plačo.

Pri nas pa je slika precej drugačna?

Tako študentsko delo, kot je v Sloveniji, je treba čim prej ukiniti. Izkušnje, ki jih študent na primer dobi s prelaganjem paketov, ne štejejo. Kdor hoče res doživeti podjetništvo, se mora odločiti za delo v podjetju, četudi v zagonskem. Študent se mora torej vprašati, katere izkušnje mu bodo v življenju dejansko pomagale, kaj bo od izbranega študentskega dela dejansko pridobil za življenje.

Kako ocenjujete kondicijo podjetniškega prodornega okolja predvsem za zagonska podjetja?

Ekipi Podima je uspelo povezati različne pobude. Za zdaj še ne more biti oprijemljivih in merljivih učinkov tega, vendar pa so to koraki v pravo smer. Sicer pa so bili pri postavljanju slovenskega podjetniškega ekosistema narejeni veliki koraki. Manjkajo samo še velike zgodbe o uspehu, tako imenovani exiti, ki bi Slovenijo postavile na zemljevid podjetnih, zagonskim podjetjem pa dale zgled in motivacijo. Ob čemer pa še vedno ostaja vprašanje, koliko uspešnih podjetij bo potem sploh ostalo v Sloveniji. Res je sicer tudi, da je The Economist nedavno nazaj odsvetoval investicije v slovenska podjetja, a vsako okolje ima omejitve in na podjetniku je, da gre prek njih. Zato menim, da lahko podjetje uspešno posluje tudi v Sloveniji, trg pa je tako in tako ves svet.

Kdo naj bo po vašem mnenju pobudnik uvajanja drugačnega pristopa poučevanja, ki bi spodbujal podjetnost že v šolah?

Ne verjamem v pristope »top-down«. Če to predlaga nekdo v vladi, je to tudi »njegov otrok« oziroma pobuda neke politične opcije, pri čemer torej ne moremo pričakovati, da bo ta pobuda živela tudi po koncu njihovega mandata, kot nam potrjujejo dosedanje izkušnje. Sicer pa je že zdaj veliko dobrih projektov, ki jih na osnovnih in srednjih šolah že izvajajo. Po mojem mnenju bi morali nagrajevati pobudnike projektov po šolah in jih finančno spodbujati, da bodo projekte razvijali še naprej. Ne pa da se organizacije prijavljajo na razpise in izvedejo enkraten projekt. Že obstoječe pobude bi morali prepoznavati, jih izpostavljati ter nagrajevati.

Eden ključnih problemov javnega sektorja je, da imamo uravnilovko. Uzakoniti bi bilo treba maksimalno razliko v plači, ki je možna na istem delovnem mestu. Če je na primer v šoli fizik, kemik, saj sploh ni treba, da je ekonomist, zastavil dober podjetniški projekt in skrbi za njegov razvoj, ga je treba za to tudi bolje plačati. S takimi zgledi lahko damo signal še drugim. Morebiti bi namesto države podjetja lahko oblikovala sklade, iz katerih bi nagrajevali in spodbujali podjetnost na šolah.

Kje pa je tu vloga staršev, saj so oni v prvi vrsti tisti, ki naj spodbujajo otrokovo samostojnost in predvsem odgovornost za svoje odločitve in dejanja?

Meni je koristilo to, da prihajam iz podjetniške družine, to je res. Je pa tudi res, da to prenašam na svoje otroke in jih ves čas spodbujam k reševanju različnih izzivov in da po svetu hodijo z odprtimi očmi. Velikokrat me presenetijo s svojimi rešitvami. Moji otroci lahko vidijo, da vlagam v več podjetij, in vidijo tudi, da mi kdaj spodrsne, ampak svet se vrti naprej in prav je, da imajo otroci možnost vse to videti. Otrok iz podjetne družine je morebiti res v prednosti in ima to zapisano v DNK, a vsekakor je pri tem vedno nekdo prvi, kar pomeni, da lahko vsak razvija podjetnost, ne glede na to, ali imajo doma že podjetje ali ne. Če ne izhajaš iz podjetniške družine, naj to ne bo izgovor. Čim prej je treba v akcijo. Zagotovo boš pri tem velikokrat neuspešen, a to še ni razlog, da obupaš. In to je v našem šolskem sistemu narobe – ne priznava in ne nagrajuje otrok, ki so naredili nekaj originalnega, ki so poskušali, a niso bili uspešni. Postavljanje nekih okvirjev pa ubija kreativnost.