Veseli me, da je moj zapis Preprosto več za vas! v Objektivu (22. novembra 2014) naletel na vaše zanimanje. Glavna teza mojega članka je bila, da se tudi manj kot optimalne družbene odnose skozi določen tip novoreka lahko zapakira v »pozitivne« vsebine. Poleg različnih tipov tovrstnih iger z besedami sem navedel skrajšani delovnik v Lidlu in propagiranje slednjega kot »družini prijazne« geste.

V Lidlu odgovarjate, da so plače za skrajšani delovnik nad povprečjem v panogi, in sicer znaša povprečna plača prodajalca (če si sam doplača razliko do polne pokojninske dobe, a skupaj z dodatkom za malico in prevoz) 716 evrov. Ker zaposleni dodatek za prevoz verjetno porabijo za prevoz in dodatek za malico verjetno za malico, je končna plača vendarle nižja, vsekakor pod 700 evri. Živimo v času in državi, kjer se lahko nekdo hvali z zneskom, ki ne presega bistveno zneska, definiranega kot prag revščine (593 evrov). Če pa bi v različnih odgovorih na novinarska vprašanja odgovarjali s podatkom, da pač nimate najnižje plače v panogi, bi se mi to zdelo korektno.

Iz novinarskih prispevkov sem razbral (s sindikatom zaposlenih v Lidlu se nisem mogel pogovoriti, ker sindikata v podjetju ni), da podjetje meni, da je skrajšan delovni čas dober za družino, če pa delavcu primanjkuje denarja, se še vedno lahko delno zaposli kje drugje. Od sogovornikov je bilo potem slišati dodatna dejstva: da imajo delavke konkurenčno prepoved (torej, da ne morejo kot prodajalke delati pri konkurenci) in da skrajšan delavnik ni reden, saj so o njem obveščene sproti.

Usklajevanje z družino je torej mogoče, če je tudi ta družina (npr. otroci v vrtcu, šoli…) izjemno »fleksibilna« in si lahko sproti prilagaja čas, ki ga člani družine preživijo skupaj. Kar pa se konkurenčne prepovedi tiče, ta v vašem primeru pomeni, da lahko delavke do polnega delovnega časa npr. predavajo na fakulteti, če se le lahko dogovorijo o urniku predavanj, ki ga bo predavateljica fakulteti sporočala sproti.

V vseh prispevkih Lidl tudi poudarja, da so delavci seznanjeni s temi pogoji in je vstopanje v tak odnos njihova svobodna odločitev. S tem se je mogoče strinjati, kakor tudi z dejstvom, ki ga navaja gospod Aleš Kranjc Kušlan, da skrajšan delovni čas sam po sebi ni problematičen. To seveda velja v primeru, ko se vanj zares vstopi konsenzualno in imata obe strani nekaj od tega.

V primeru, ko imajo podjetja v veliki večini svoje osebje zaposleno za krajši delovni čas, pa svobodna odločitev velja za »ponudbo, ki je ni mogoče zavrniti«. Torej: vzemi ponujeno delo ali pa se pridruži 120.000 brezposelnim v Sloveniji. Precej bolj konsenzualno bi bilo, če bi ljudem ponudili izbiro: na eni strani poln delovni čas z vsemi pripadajočimi pravicami, na drugi krajši delovni čas z zmanjšanimi prispevki (in raznimi darili za otroke, občasnimi dodatki ipd.).

ARJAN PREGL