Članek Jaz, vesolje in računalnik, objavljen v Objektivu, 22. novembra 2014, v katerem sta bila predstavljena famozni dogodek in njegov avtor, je sicer napisan dobro. Glede na avtorja, legendo novinarstva Ervina Hladnika - Milharčiča, drugega tudi ni bilo pričakovati. A je bilo veliko tez v članku, ki jih je skozi novinarjevo pisanje izrekel Edvard Zajec, na meji prebavljivega.

V principu me delo z računalnikom nič ne moti. Tudi če to kdo označi za umetnost. Če pa ga, kot to vehementno izjavlja Zajec, kdo povezuje s slikarstvom, malo zastrižem z ušesi. Milharčič retorično vpraša, kaj ima igra svetlobnih učinkov, ki jih generira računalnik, opraviti s tržaško slikarsko tradicijo 20. stoletja. Čeprav Edvard Zajec izhaja iz tega kulturnega okolja in je bil Černigojev učenec, je lahko odgovor le: nič, nada, niente, nothing! Če kdo misli, tudi če ima formalno slikarsko izobrazbo, da je vse, kar se premika v našem vidnem polju, kar je vizualno, kar a priori povezano s slikarstvom, se gladko moti. Očitno avtorju klasična slikarska izobrazba in potencialno navdihujoča pohajkovanja po razstavah s Černigojem pri tem nista bili ravno v pomoč. Po zaključku študija naj bi se znašel pred prazno steno, pred totalno ustvarjalno krizo. In se je začel ukvarjati z novotarijo (ki je ni sam odkril, ampak jo je, kar je pri nas običajna strategija, povzel). Sreča zanj, a tudi za slikarstvo! Nikakor pa mu ta izkušnja ne daje legitimnosti, da med vrsticami na tradiciji osnovano slikarsko prakso označi za anahronizem, svoje delo z računalniškimi programi, ki generirajo neskončne variacije podob, pa za napredek in seveda že kar za kreativni presežek.

Res ne smemo biti zavezani togim modelom mišljenja, a so izjave, da ne obstajajo nobene dogme, nobena pravila, ki bi jim morali slediti, rahlo prenapete, da ne rečem naivne. Pravila, ki so jih posamezne umetniške šole ali -izmi jemali krvavo resno, so sčasoma zvodenela in se res izkazala za arbitrarna. Pred vsako sliko, kipom, instalacijo ali vizualnim pojavom pa nujno nastopamo s svojim telesom, iz katerega ne moremo, in ravno telesna izkušnja, utemeljena na gravitacijski vertikali in logiki intencionalnih smeri našega telesa, vzpostavlja sistem pravil, ki jih sicer ne moremo natančno zapisati, a definitivno obstajajo. Percepcija je vedno strukturirana. Če je neka oblika zgoraj, je pač zgoraj in se ne moremo pretvarjati, da je to zgolj arbitrarno pravilo, ki ga lahko v duhu absolutne svobode kar zanemarimo. To ni možno niti v stanju gravitacije 0, kot verjetno mislijo tisti, ki so iznašli pojem antigravitacijska umetnost. Ko se soočimo z vizualnimi fenomeni, se naša kompozicijska intencionalnost oziroma estetska senzibilnost samodejno »vključi«. Tudi če deklarativno izjavljamo, da nas recimo kompozicija ne zanima oziroma jo označimo za anahronizem, bo telo drugega gledalca realizacijo takšne ignorance »razumelo« kot pomanjkljivost oziroma napako. Naša kreativna svoboda torej ne more biti absolutna, saj jo omejuje logika izraznega medija, ki temelji v senzibilnosti telesa.

Gotovo je res, kot pravi Zajec, da težnja k naprednosti vedno naleti na ovire, a v resnici pojem napredka ne sodi v polje umetnosti. V čem je Glass boljši od Bacha, če upoštevamo, da je med njima nekaj stoletij »razvoja«? V umetnosti ni napredka, so le obdobja različne intenzitete. Pika. Ni mogoče trditi, da je Vermeer slabši od Zajca. Kot tudi računalnik ni boljši risar od Picassa. In če se pojavi novo izrazno sredstvo, to nikakor ne pomeni, da so do tedaj prevladujoča že kar zastarela. Petje je staro, kolikor je staro človeštvo, pa je še vedno »in«. Čeprav lahko kdo uživa v ušesa parajočih elektronskih zvokih, jih vseeno ne more označiti kar za napredek.

Zajec naj bi se pri Černigoju naučil misliti na način, ki ga je pripeljal do zamisli, da bi namesto čopiča začel uporabljati računalnik. Ta logična »nadgradnja« je konsistentna le na videz. Čopič je organ, če parafraziramo Kafko, računalnik pa, še posebej takrat, ko nastopa kot generator podob, zgolj pripomoček. Spektralni modulator torej ne izhaja iz čopiča, ampak vajenca ali pomočnika: ta je po navodilu mojstra naslikal osnovno kompozicijo, ki jo je slednji potem dokončal in podpisal. To nekateri, na primer razvpiti Hirst, uporabljajo še danes, a to ni v resnici nobena konceptualna novost: Rubens je imel trume pomočnikov – generatorjev podob – s katerimi je lahko zadostil takratnim potrebam tržišča. Da imajo dela, v katerih so bili mojstri prisotni zgolj s podpisom, manj kreativnega naboja kot tista, ki so jih v celoti izvedli sami, je pa preverljivo dejstvo in ni zgolj posledica arbitrarnega družbenega konsenza. Zajčeva izjava, da »slika s čopičem, ki ga prej še ni bilo«, torej ne drži.

Edvard Zajec je kot tipičen računalniški navdušenec očitno prepričan, da je računalnik natančen model možganov in obratno, da so možgani v bistvu računalnik. To je v temelju napačna predpostavka: še danes ne razumemo dobro, kako možgani, ta najkompleksnejša struktura v vesolju, sploh delujejo, niti ne razumemo dobro, kaj je zavest in kako je nastala. Tudi če bodo nekoč razvili stroj, ki bo sam mislil, bo osnovni problem še vedno ostal: kaj nam bo sploh lahko povedal? Umetnost je ena najvišjih duhovnih dejavnosti ravno zato, ker je vanjo neločljivo vtkana individualna izkušnja posameznika.

Zajec to dejstvo seveda zlahka preskoči in se sklicuje na proceduralnost: »Programiranje je enako kot kuhati in slediti receptu. Razrežeš čebulo in jo vržeš na olje...« Seveda ni edini, ki eno najkompleksnejših in racionalnemu diskurzu najzastrtejših človekovih dejavnosti razlaga s kuharskimi metaforami. Če bi bile zadeve tako enostavne, bi bilo na svetu veliko več dobrih slik, pesmi, iger itd. Prednost slikarstva ali katerekoli druge tradicionalne umetnosti je ravno v tem, kar ima Zajec v kuhanju in programiranju za slabost: da pride »ven« nekaj, kar nisi predvidel, da te slika, pesem, skladba itd. preseneti. Da nastane nov svet, ki je bil v začetni »ideji« samo potencialno in ga nikakor nisi mogel predvideti, načrtovati, programirati.

Sodim med tiste ljudi, ki se jim podobe, ki jih namesto nas sproducira računalnik, zdijo dolgočasne. Prav zaradi aleatoričnega principa gradnje so popolnoma predvidljive in polne klišejev. Brez senzibilnosti telesa in zavestnih korekcij se tudi popolnoma svobodno čečkanje ustavi na mestu in rezultira v brezobličnosti brez vsake vsebine.

Zajca v Odiseji 2001 zmoti astronavt, ki pod budnim očesom vsevednega Hala 9000 skicira kar s peresom. Američani so porabili milijone, da so razvili pisalo, ki je delovalo tudi v breztežnem stanju, Rusi pa so pragmatično uporabili kar običajni leseni svinčnik. In pri povratku z Lune je najslavnejše astronavte rešilo prav pisalo, katerega sestavne dele so uporabili za popravilo vrat. Brez tega bi, gotovo sanjaje o tablicah in spektralnih modulatorjih, ostali kar tam.

Nedavno sem na sprehodu ob Ljubljanici slišal mlada poslovneža, ki sta se ob pogledu na tiste, ki so brskali po starih knjigah na stojnici, glasno začudila, da obstajajo ljudje, ki še berejo iz papirnatih knjig. Mene pa je začudilo, da inteligentni mladi ljudje, no, tudi malo starejši, verjamejo futurističnim pravljicam... Čez nekaj desetletij bo sicer gotovo prišlo do človeške odprave na Mars. Knjig ne bodo jemali s sabo, nedvomno pa ne bodo pozabili jedilnega pribora, zobne ščetke in še kakšne izmed anahronističnih stvari, brez katerih tudi v digitalni dobi ne moremo. Tudi če jih natisnemo s 3D-tiskalnikom. Mogoče se bo v kakšnem skritem predalu vesoljskega plovila skrival tudi tako zasmehovani, dobri stari svinčnik...

ROBERT LOZAR, Butoraj