Citizenfour Laura Portrais

Citizenfour je vzdevek ali bolje šifra žvižgača Edwarda Snowdna, preko katere je prvič stopil v stik z novinarji oziroma z režiserko Lauro Portrais. Prvo šifrirano sporočilo je bilo poslano januarja 2013, za srečanje so se dogovorili v Hongkongu v prestižnem hotelu Mira junija 2013. Poleg režiserke sta bila na osemdnevnem snemanju tudi ameriški odvetnik in novinar Glenn Greenwald ter britanski novinar Ewen MacAskill iz časopisa Guardian. Film ne razkriva zgolj podatkov o nadzorovanju, ki ga izvajajo ameriške tajne službe, ampak tudi osebno stisko, v kateri se je po begu iz ZDA in razkritju množice tajnih dokumentov znašel bivši agent NSA in CIA. Težko pričakovani film so, kot je v navadi na zahodu, predstavili konec leta, premiera na filmskem festivalu v New Yorku (NYFF) je bila 10. oktobra. In čeprav ne gre za enostavno zgodbo, so ob kritikih film dobro sprejeli tudi gledalci. Konec koncev je Snowdnov beg (v Rusijo) za mnoge dokončen dokaz, da se je hladna vojna spet začela. Sicer pa – ali niso bili prebegi agentov iz ZDA v Sovjetsko zvezo in obratno značilni ravno za hladno vojno?

Prihajamo kot prijatelji Hubert Sauper

Avstrijski režiser je po filmu Darwinova nočna mora posnel novo gradivo. Če je pri prejšnjem dokumentarnem šoku razkrival umazano in krvavo trgovino z nilskim ostrižem v Tanzaniji, se je v We Come as Friends posvetil Sudanu v času odcepitve Južnega Sudana. Intervjuji z domačini na obeh straneh, s strokovnjaki in tujimi delavci razkrivajo izkoriščanje ne samo s strani kitajskih, ampak tudi evropskih in ameriških imperialistov, ki Sudan in Afriko še vedno vidijo kot nekaj, kar je treba posesati in izpljuniti.

Pogled tišine Joshua Oppenheimer

The Look of Silence je pravzaprav logično nadaljevanje dokumentarnega filma Teater ubijanja, ki ga je Oppenheimer posnel dve leti prej. Če je v prvem delu skozi mestoma hvalisave zgodbe sadističnih morilcev opisoval poboje komunistov in manjšinskih etničnih skupin v Indoneziji v letih 1965–1966, je v aktualnem dokumentarcu soočil morilce in žrtve. Zelo samosvoj pogled na spravo: moški, rojen leta 1968, se po genocidu sreča s šefi vojaške skupine, ki so mu ubili brata.

Življenje samo Steve James

Life Itself je film o filmu. Zgodba o eminentnem ameriškem kritiku Rogerju Ebertu, ki temelji na njegovi knjigi spominov iz leta 2011. V filmu je kopica posnetkov njegovih nastopov in intervjujev, po drugi strani pa o njem govorijo pomembni ustvarjalci iz Hollywooda. Ebert, ki je po dolgi, težki bolezni umrl med snemanjem dokumentarca, je bil prvi ameriški kritik, ki je dobil Pulitzerjevo nagrado. Pisal je za Chicago Sun Times, kjer je vsako leto tudi proglasil svoj film leta. Njegov najbolj znan filmski scenarij je iz leta 1969 – Onkraj doline lutk.

Zadnji dnevi v Vietnamu Rory Kennedy

Zadnja, enajsta hči ubitega RFK-ja se je rodila šele po njegovi smrti, zato se zdi njen predzadnji dokumentarec Ethel, ko skupaj z materjo velika družina premleva življenje in smrt Roberta Kennedyja, nekaj posebnega. Njen je bil tudi film Duhovi Abu Grajba. Letošnji film se dogaja aprila 1975, ko čete Severnega Vietnama dokončno obkolijo Saigon. Američani se množično vračajo v ZDA, režiserka pa se sprašuje, kaj se je zgodilo s pristaši južnovietnamskega režima. Ukaz je bil, da je treba evakuirati zgolj Američane, sodelavci okupatorjev pa…

Narodna galerija Friderick Wiseman

Wiseman je eden največjih režiserjev dokumentarnega filma, kar dokazuje tudi letošnja nagrada za življenjsko delo, ki so jo na beneškem festivalu prvič v zgodovini podelili režiserju dokumentarnih filmov. Mojster snema dolge in natančno premišljene filme, njegov lanski dokumentarec At Berkeley je bil dolg več kot štiri ure, letošnje delo o londonski National Gallery pa ima natanko tri ure, v katerih se je ob izjemni kameri posvetil slikam od 13. do 19. stoletja, obiskovalcem, kuratorjem, različnim strokovnjakom, načrtovanju projektov, izobraževanju.

V kleti Ulrich Siedel

Im Keller, kot je izvirni naslov avstrijskega filma, pripoveduje zgodbo, o kateri smo ves čas ugibali, pa tega nismo javno spraševali: kaj vse se skriva v avstrijskih kleteh? Zdaj vemo nekaj več – nagačene živali, narodno-zabavni ljubitelji Hitlerja in nacistične ikonografije, pripomočki za pornografijo, starejša gospa, ki boža zavidljivo število otroških lutk, kače … Bi se radi naslajali nad posebnostmi postfritzlovske Avstrije? Ni problema, spomladi bo vrtiljak norosti iz avstrijskih kleti na jedilniku slovenskih kinodvoran.

20.000 Days on Earth Iain Forsyth, Jane Pollard

Britanski dokumentarec o življenju in delu Nicka Cava, ki je tudi pomagal pri scenariju. Zgodba se dogaja v času, ko se megazvezdnik, skladatelj, pevec, pisec besedil in igralec ukvarja s snemanjem plošče Push the Sky Away. Slovenska premiera bo že januarja. Za fanatične obiskovalce njegovih nastopov pa naj povemo, da se film dobro prodaja, da pobira nagrade po festivalih. Sicer pa, kot nekje so zapisali: »Gre za portret nebrzdane ustvarjalnosti.«

Sol zemljeWim Wenders, Juliano Ribeiro Salgado

The Salt of the Earth je francosko-brazilski film, pravzaprav portret fotografa Sebastiãa Salgada, sicer očeta enega od obeh režiserjev in hkrati najljubšega fotografa nemškega mojstra Wima Wendersa, ki je leta 1990 prvič opazil njegovi fotografiji in ju takoj kupil. Mimogrede, Salgado, sicer magister ekonomije, je najprej delal kot ekonomist v podjetju, ki je izvažalo kavo po svetu. Leta 1973 je dobro plačano kariero končal in začel fotografirati socialne in vojne tematike.

Boj za Siniša Gačič

Spodobi se, da v naši deželi, kjer filmi, za razliko od zahoda, niso ravno aktualen prikaz družbenih gibanj in razmer, zapišemo nekaj besed o filmu, ki se ukvarja z zasedbo ljubljanske borze. Gačič in ekipa so nekaj mesecev snemali skupino 15o, ki se je zasidrala na betonskem dvorišču in se odzivala tudi na praktično vse druge uporniške in vstajniške akcije. Film ni samo golo navijanje za okupacije in zasedbe, ampak se ukvarja tudi z neizbežnim koncem in s transformacijo ideje v nekaj drugega, korak naprej od golega preživetja.