Privlačno darilo ali razsodnik v sporih

Vselej nova zgodba

Oblikovanje družinskega drevesa se vselej začne s posredovanjem čim natančnejših podatkov, nato pa je nujen obisk arhivov ali župnišč. »Primarni viri so lahko samo matične knjige, ki se delijo na krstne ali rojstne, poročne ter smrtne knjige, saj so bile te nadzorovane s strani države in cerkve. Poznamo pa tudi tako imenovane družinske knjige, ki so jih sestavljali duhovniki za lastne potrebe in niso bile nadzorovane. V eni izmed teh sem recimo naletel na primer, ko je duhovnik vanjo vpisoval le dečke,« glede tega, da je tudi pri sestavljanju družinske zgodovine nujno kritično in objektivno pristopiti do virov, opozori Lampreht. Sam se oklepa načela, da mora za vsakim podatkom stati dokument, katerega reprodukcijo vedno tudi predloži naročniku.

Da pa stranka v roke ne dobi le kopice listin, vselej izdela tudi družinsko kroniko, ki je nekakšen vodnik po družinskem drevesu. Ta gole letnice in imena obogati z družinsko zgodovino, ki razkriva denimo, kaj so bili predniki po poklicu, kakšno je bilo njihovo materialno stanje ali zaradi česa so umirali. »Vedno, ko začnem raziskovati, me čaka neka nova zgodba,« pravi ter poudari nekaj zanimivejših odkritij. »Naletel sem denimo na družino, v kateri so vse ženske umirale zaradi ciroze jeter, ki je običajno posledica alkoholizma. Zgodilo pa se je tudi, da je imel prvi omenjeni prednik v družinskem drevesu enako ime, kot ga ima danes sin stranke.«

Vsak duhovnik s svojim slogom

Razširiti veje družinskega drevesa je morda na prvi pogled videti enostavno, saj splet ponuja številne napotke in programe za izdelavo, vendar ovir v resnici ne manjka. Prva je ta, da matične knjige v slovenščini obstajajo šele od druge polovice 19. stoletja, pred tem so bile vodene v nemškem, madžarskem ali italijanskem jeziku ter pisane v gotici, še prej pa v latinščini. Obenem se je v te jezike prikradlo ogromno starih izrazov, ki jih danes ni več mogoče zaslediti. Sogovorniku pa zelo koristi tudi poznavanje tako slovenskih kot nemških dialektov, starih imen krajev, razdelitve župnij in življenja v različnih zgodovinskih kontekstih. »Tako rekoč vsak duhovnik je razvil svoj slog vpisovanja v matične knjige. Srečal sem se recimo s primerom rojstva dvojčkov z začetka 18. stoletja, od katerih se je eden rodil zjutraj in ta je bil poimenovan Mathias, drugi pa ponoči in je bil poimenovan 'cirkasoma'. Vedel sem, da to ni ime, a šele ko sem besedo razbil, sem ugotovil, da to pomeni 'skozi spanje'. Deček se je torej rodil že mrtev in mu duhovnik zato ni mogel podeliti imena.«

Poleg omenjenega je lahko za amaterske raziskovalce ovira tudi dejstvo, da je v eni župniji pogosto živelo več ljudi z enakim imenom in priimkom. »Recimo v nekem kraju sem naletel na primer, kjer je bilo pet Francev Moharjev in vsi so bili poročeni, imeli kmetijo in otroke. Včasih je takšno zagato mogoče rešiti tako, da se pridobi podatek, kdo je živel na katerem naslovu, spet drugič z ugotovitvijo, kdo je bil s kom poročen,« nas pouči »detektivski zgodovinar«. Je pa zasledovanje priimka pri oblikovanju družinskih dreves eden ključnih dejavnikov, saj je ta nekakšno deblo. In prav zato, ker do sredine prejšnjega stoletja skorajda ni bilo primera, da bi moški prevzel ženski priimek, duhovniki pa dekliških priimkov žena dolgo sploh niso vpisovali v knjige, se raziskave običajno vršijo po moški liniji.

Ob tem omeni še nekaj možnih omejitev pri raziskovanju, kot je zakon o varovanju osebnih podatkov, ki določa stoletno zaporo na vse podatke. Tega je mogoče zaobiti, če se podatke pridobi prek sorodnikov ali s pomočjo ustreznih pooblastil. Pri dostopu do tistega arhivskega gradiva, ki je shranjeno v župnijah, je marsikaj odvisno od volje in časa župnikov. »Recimo zdaj od začetka decembra pa do Svetih treh kraljev je raziskovanje nemogoče, ker so duhovniki izredno zasedeni.« Ovira, ki je ni mogoče premostiti, pa je uničeno ali izgubljeno gradivo.

S plemstvom dlje v zgodovino

Če se raziskava opira zgolj na matične knjige, se praviloma konča sredi 17. stoletja, ena od izjem je recimo Vrhnika, kjer je zgodovina prek matičnih knjig dosegljiva do leta 1580. Ko gre za kmečko prebivalstvo, so se veje družinskih dreves, ki jih oblikuje Rajmund Lampreht, razrasle prav do slednje letnice, v plemiških rodbinah pa celo do leta 981, kajti plemiči so ob vsaki prodaji morali pričati v listinah. Na željo naročnika lahko raziskovalec poseže tudi po urbarjih, fevdalnih knjigah zemljiških posestnikov, ki običajno segajo do leta 1490 ali še dlje. Vendar so vnaprejšnje napovedi, koliko generacij je lahko zajetih v družinsko drevo, nehvaležne, še posebno ko gre za meščanstvo, ki se je razmeroma pogosto selilo.

Sogovornik pričakuje, da bo čez nekaj stoletij zagotovo enostavneje izdelovati družinska drevesa. »Od leta 2004 dalje se vsi podatki vodijo tudi v elektronskih matičnih knjigah, fondi so tiskani, saj nič več ne zapisujemo na roke, in če se bo ohranila slovenščina, bo tudi iz tega vidika vse enostavneje.« Že dandanes pa lahko naletite na ponudbe DNK-analize prednikov, ki obljubljajo razkritje zgodovine potovanja vaše družine skozi čas. Lampreht teh ne vidi kot konkurenco, temveč prej kot goljufijo, saj meni, da tovrstne analize lahko nekomu razkrijejo le, da je denimo srednjeevropskega rodu, nikakor pa ne imen prednikov ali letnic.

Finančnega stanja tet ne razkriva

K Rajmundu Lamprehtu se stranke obračajo tudi iz tujine, recimo Nemčije in Švice ali celo Avstralije in Kanade, a seveda raziskavo zanje prične le pod pogojem, da so imele slovenske prednike oziroma iz območij tik za mejo. Pa vendar pravi, da je zgolj z izdelovanjem družinskih dreves težko preživeti, saj je trg izjemno majhen, v raziskave pa je treba vložiti precej denarja in časa. V povprečju tako opravlja od dve do tri večje raziskave na mesec, čeprav razkriva, da je zanimanja še precej več, a se marsikatera stranka nato odloči za brskanje po preteklosti na lastno pest ali pa jo odvrne cenik. Cene za izdelavo družinskega drevesa se namreč gibljejo med 200 in 800 evri, odvisno pač, kako obsežna in zahtevna je raziskava, saj je treba za kakovosten končni rezultat v arhivu prebiti v povprečju od 30 do 40 ur.

Kot opaža sogovornik, največkrat, kar v okoli 60 odstotkih primerov, ljudje izdelavo družinskega drevesa naročijo, da bi ga nekomu poklonili kot darilo. Kar nekaj je tudi takšnih, ki se za to potezo odločijo, ker jih zanima družinska zgodovina, približno deset odstotkov strank pa želi raziskavo zaradi turističnih oziroma poslovnih namenov.

Občasno kakšno naročilo dobi tudi iz pravnih razlogov. »Po avstrijski in nemški zakonodaji je treba, ko obstaja več možnih dedičev, ob predložitvi ustreznih listin izdelati družinsko drevo, ki mora zaobjeti vse osebe, upravičene do dedovanja. V Sloveniji zakonodaja tega sicer ne predvideva, kljub temu pa se dogaja, da morajo osebe, ki hočejo nekaj dedovati oziroma so vpletene v pravne spore, predložiti ustrezne listine.« Se pa morajo vse njegove stranke v pogodbi zavezati, da podatkov ne bodo uporabljale za škodovanje drugim osebam. »Pred časom me je denimo poiskala gospa, ki je želela, da ji priskrbim podatek o finančnem stanju njene tete,« omeni eno izmed absurdnih želja svojih naročnikov.